Prvi kljunač: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
ureditev |
|||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov = Prvi kljunač. <br> Humoreska.▼
| normaliziran naslov = Prvi kljunač▼
▲| naslov = Prvi kljunač
▲| normaliziran naslov =
| avtor = Cucurbitarius
|
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' let. 24, št. 234–236, {{mp|leto|1891}}
| vir = dLib {{fc|dlib|N64Y7X7P|s=1-2|234}}, {{fc|dlib|DC56M1X0|s=1|235}}, {{fc|dlib|0A8JZ15J|s=1|236}}
| dovoljenje = javna last
| obdelano = 4
}}
{{rimska poglavja s piko|3}}
== I. ==
▲»Kaj bi pa Ti najrajši slišal — zopet o lovu, kaj ne? Nemaš dovolj, če hodiš ves Božji dan po gozdu in iščeš zaman tistih Tvojih kljunačev — še v krčmi bi rad lovil z jezikom — o ti lovci!«
▲»Ne norčujte se z menoj — jedli bi ga pa vender radi , kljunača, ha , ha! naj bo no, jutri ga dobite.«
▲»Od kod pa?«
▲»Jaz Vam ga bom prinesel.«
{{prelom strani}}
Gospod Božidar, mlad, krepek lovec, seže po svoj klobuk, katerega je kitilo še par peresc od zadnjega lanskega kljunača, ter odide iz krčme, popolnoma si svest svoje zmage.
Ostali gostje, mladi in stari gospodje, nekaterniki tudi lovci, so nadaljevali svojo zabavo, vender se pogovor ni več sukal o politiki, pač pa so se smejali ter razmotrivali uprašanje, kako bo tekel sladki šampanjec, ko bo gospod Božidar prišel prazen z lova.
Bilo je jeseni. Par dnij je bilo deževalo in postajalo je hladnejše. Tako vreme prinese kljunače, kakor trdijo stari lovci. Vender je bilo še malo prezgodaj in nikdo se ni upal misliti, da bi kljunači že bili tu. Se ve, te lepe tice ne pošiljajo svojih vizitnic raznovrstnim lovcem, ti jih morajo najti. Gospod Božidar pa se je držal lovskega pregovora:
<poem align="center">
</poem>
{{prelom strani}}
Vrstica 53 ⟶ 52:
Po tem gozdu vidimo drugi dan korakati gospoda Božidara s svojim zvestim pa tudi dobrim psom. Dan ni bil neugoden, pravo vreme za kljunače. Neka sladka nada polotila se je našega lovca. Z neverojetno vstrpnostjo pustil je grm za grmom za seboj, prehodil že skoro celi gozd — nič in zopet nič. Pes pa gleda svojega gospodarja, gospodar svojega psa.
Od hribca, kamor je gospod Božidar dospel, se je že videla prijazna vas D.
Stolpa prelepe cerkvice sta štrlela v megleno nebo in glas zvonov se je razlegal po okolici.
Vrstica 67 ⟶ 66:
Gospod Božidar malo postoji in se zamisli. Glas znonov je odmeval v njegovem srcu.
Karo napravi resen obraz, kakor da bi bilo od današnega uspeha odvisno blagostanje cele države, ter išče in išče. Kmalu dvigne glavo, globoko povoha ter se splazi kakor mačka proti grmu, pri kateremu obstoji, kakor okamenel.
Lovec stopi bližje — kar zaflofota kljunač izza grma. V istem hipu se zakadi iz puške — kljunač izgine. G. Božidar ni videl, je li pal ali je naprej letel. Streljal je namreč skozi gosto drevo, komaj da je kljunača videl.
Vrstica 77 ⟶ 76:
Pes ga gleda, pričakujoč povelja.
Hipoma zgine Karo v gostem grmovji, in predno se je g. Božidar nadejal, mu že njegov ljubljenec prinese lepega kljunača.
Tam je imel dobrega prijatelja. Boljšega ne dobiš. On ni župnik, kakor so drugi, prava blesteča izjema: liberalen do skrajnosti, sovražnik jezuitov, to se pravi tacih ljudij, bodisi duhovnov ali neduhovnov, v kojih pobožni, sveti vnanjosti biva črna duša, dovtipnež prve vrste, prijazen, gostoljuben, noč in dan vesel, sploh vse, kar najdeš dobrega na svetu.
Vrstica 91 ⟶ 90:
Gospod župnik Petrovič je bil ravnokar opravil svojo si užbo in se po svojem vrtu pred farovžem šetal, ko ustopi g. Božidar s krepkim pozdravom.
Gospod Božidar odpre torbo ter da gospodu župniku noter pogledati.
Micka, kuharica, je mej tem mizo napolnila z dobrimi jedili in pijačo.
Vrstica 113 ⟶ 112:
== III. ==
Jela sta in pila gospoda, da je bilo lepo videti. Dovtipov ni mankalo. Še parkrati je gospod župnik zagotavljal svojemu gostu, da ga njegov poset jako veseli.
Vrstica 123 ⟶ 122:
Družba se je pomnožila za jedno osobo.
Kupica za kupico nekaj izda, osobito pri trudnem človeku.
Vrstica 135 ⟶ 134:
Nasmeje se na ves glas. Bal se ni, da bi spečega vzbudil.
Piskač gre ter kmalu zopet pride nazaj.
Kljunač je šel v kuhinjo, tič pa v torbo. Ko sta se dovtipneža dovolj nasmijala svoji šali, se je gospod Božidar ravno predramil.
Hitro vzame torbo in puško ter se odpravi spremljan od gospoda župnika in Piskača do ceste.
Proti večeru jo primaha naš Božidar v Č. in se poda naravnost v krčmo, kjer so ga njegovi radovedni prijatelji le čakali.
Poseže v torbo, visoko dvigne roko ter položi ne prav rahlo svojega kljunača na mizo.
Vrstica 171 ⟶ 170:
Na mizi ležal jo popolnoma suh čuk.
Gospod Božidar je prebledel. Situvacije ni mogel koj zapopasti. Še le sčasoma so se mu prevedrili možgani. Vskliknil je:
Pomagalo mu ni nič. Prišel je brez kljunača, stavo je zgubil, plačal šampanjca in še celo pojedino vrhu, sam pri sebi pa je prisegal, da pri gospodu Petroviču ne bo več zaspal.
[[Kategorija:Slovenski narod]]
[[Kategorija:Cucurbitarius]]
[[Kategorija:Kratka proza]]
[[Kategorija:Dela leta 1891]]
|