Lov na medvede: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
ureditev |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov = Lov na medvede. <br> Humoreska.▼
| normaliziran naslov = Lov na medvede▼
▲| naslov = Lov na medvede
▲| normaliziran naslov =
| avtor = Cucurbitarius
|
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' let. 23, št. 287–89, 291, 293, {{mp|leto|1890}}
| vir = dLib {{fc|dlib|HR6TVZDK|s=1-2|287}}, {{fc|dlib|AASZHVVL|s=1-2|288}}, {{fc|dlib|0AGTFCER|s=1-3|289}}, {{fc|dlib|NEVK8YSF|s=1-2|291}}, {{fc|dlib|SQTBS41I|s=1-2|293}}
| dovoljenje = javna last
| obdelano = 4
}}
{{
== I. ==
V gostilni Franceta Grlajnika v Č. sedi okolu mize pri peči navadna večerna družba. Pripovedujejo se razne anekdote; drug skuša druzega v dovtipih prekosti. Dovtipi so pa sem pa tam tako pikantni, da jih na strani sedeča krčmarjeva svakinja, mlada gospica, ne more prenašati in večkrat iz sobe zgine, da jih pred vratmi posluša.
Pa res, kjer Pavleta ni, tam povsod nekaj manka. On razumi pravega duha, veselega duha spraviti v družbo.
Vrstica 28 ⟶ 22:
Vrata se odpro.
To je bil Pavl Senegačnik, star iskušeni lovec, ob jednem pa tudi dovtipnež, kakor si boljšega misliti ne moreš. Postal je pri vratih, pogledal strahovitim obrazom po sobi, zagodrnjal ter svoj klobuk, kateri gotovo ve pripovedovati o preteklem stoletji, raz glavo vrgel s tako silo na mizo, da je perutnica kljunača, katero je imel na klobuku, zgubila vso svojo podobo — potem se pa nasmejal prav iz srca, vedoč, da je to celi družbi jako dopalo.
Pavle — hočemo ga tako imenovati — vzame prostor pri mizi, izvleče zmečkan list iz žepa ter ga vrže sredi mize mej goste, ne da bi zinil kako besedo. Vsi so planili po njem, ker to je moralo biti nekaj posebnega. Ker pa ni mogel nobeden čakati tako dolgo; da bi njegov sosed list prečital, ga vzame Grlajnik v roke, si naviha svoje brke ter čita glasno:
<center>Tvoj</center><
Naš Pavle je bil tiho, vender se mu je na obrazu videlo, da bi imel mnogo povedati. On ne govori rad veliko, posebno ne nasproti mladim, neiskušenim lovcem, kajti on je že vse skusil, on zna vse tako, kakor nobeden drugi.▼
▲»Medvedje! pa hkratu trije!« vskliknejo vsi presenečeni. To je grozovita prikazen. Lovcem, kar jih je bilo pri mizi, se je kar obraz širil nepričakovanega veselja. Še Grlajnika je ta vest nekako prijetno vznemirila. On je tudi lovec, pa pravijo, da se bolj razumi na pero nego na puško. Na lov gre malokdaj, če pa že gre, je pri njem glavna stvar provijant, katerega nabaše polno torbo. Marsikakšen zajec mu je vsled tega mej nogami ubežal.
Za nekaj časa zine prepričljivo:
▲Naš Pavle je bil tiho, vender se mu je na obrazu videlo, da bi imel mnogo povedati. On ne govori rad veliko, posebno ne nasproti mladim, neiskušenim lovcem, kajti on je že vse skusil, on zna
▲Za nekaj časa zine prepričljivo: »Boste videli, fantje, medvedje pridejo nazaj,« ter pomigne z desnim kazalcem, češ, ti bodo znali, kam so jo zabredli.
Da se je ta večer govorilo o samih medvedih, je ob sebi umevno; vender glavna stvar je bila drugi večer; kajti v jutro pride najemnik lova gospod {{prelom strani}} Bogataš ves razburjen v Č., da bi dobil lovcev na medvede, kateri so se zopet povrnili.
Vest, da so trije medvedje v okraji, je vse vznemirila posebna razburjenost pa se je lotila lovcev; vsak si je mislil, da tu je prilika, dobiti lovorov venec, ker tu ni dovolj, da se strelja in zadene, lovec mora imeti tudi pogum, medved ni zajec. Kar pridrli so na večer v Grlajnikovo gostilno vsi lovci, kateri so se mislili udeležiti nenavadnega lova, ter so se posvetovali mej seboj, kaj bi bilo ukreniti, da bi bil uspeh bolj gotov. Tudi našega Pavleta ni manjkalo, vender je on le tiho poslušal, kaj se je govorilo, in se je le sem pa tam rahlo nasmejal, če je kdo kako posebno
Naš Pavle ustane, gre k steni ter udari z roko po njej:
Na to se oglasi Grlajnikova gospa, katere je do zdaj mirno pa pazljivo sedela poleg svojega moža, ter upraša začudeno:
Kmalu zopet ustopi Grlajnik divjim obrazom in razloži na mizo zarujavelo puško in raznovrstne nože, katere je nabral v kuhinji.
== II. ==
Na te besede nastane splošen smeh, še naš Pavle se je prav srčno smejal, kar je pri njem redka prikazen. —
Ta
Družba se razide. Grlajnik spremlja goste do vežnih vrat — kar ga Kozamernik potegne malo na stran ter mu šepeta na uho:
Vsak jo maha proti svojemu domu.
Vrstica 122 ⟶ 108:
Še ni dan zvonilo, ko že Kozamernik, od glave do nog oborožen, štrpica po mestu ter budi lovce. Skrbi mu neso dali spati.
»He, Jaka, še spiš!«▼
„Koj!“
Prižge se luč, katero pa hitro nekdo upihne. Nežni glas zadoni:
Nič odgovora.
Vse tiho. Kozamernik začne razbijati — neko {{prelom strani}} godrnanje se čuje iz sobe — druzega nič — Kozamernik gre.
Pride na zbirališče. Lovcev je že precej zbranih.
Kozamernik pripoveduje, kaj je doživel.
Vrstica 153 ⟶ 140:
Na to veliko krohotanje.
== III. ==
Najprvo srečajo moško osebo. To je dobro, pomenljivo, medved je naš. —
Pot je bila dolga — več ur —. Mej potjo pravi naš Pavle, da bi bilo dobro gospoda župnika pohoditi — on ima izvrstno rakijo. To se je tudi zgodilo. Gospod župnik je bil jako prijazen in je radostnim srcem vsakemu lovcu dal dober požirek tiste pijače, katera tako želodec ogreva, ob jednem pa tudi daje pogum, kar je bilo za nekaternike posebne veljave v tem kritičnem času, zato ti tudi neso gledali, ali so pili dva ali tri
Lovci sedé zopet na vozu. Gospod Župnik stiska vsakemu roko v slovo ter spregovori naposled naivnonedolžnim glasom :
Ko bi bil v šeršenovo gnezdo žoknil, bi ne mogel učiniti hujšega, nego s temi besedami. Lovci so kar roke sklepali, ustajali s sedežev, mrmrali, potem pa se vender udali v voljo Božjo, da bi gospoda župnika ne žalili.
Pavle, kateri je že dosti imel župnikovega voščila, vrhu tega pa še moral poslušati tako očitanje, se je pa le v ustne ugriznil ter vzdihnil proti nebu:
Bilo mu je pri srci, da bi se bil kar nazaj vrnil, da neso imeli že več nego dve tretjini pota za seboj. Kaj pomeni srečo voščiti k lovu, to zna samo lovec. Sicer pa, kaj pomaga, kar je, to je — hajdimo!
Vrstica 191 ⟶ 178:
Dospevšim v P. pride nasproti stara, suha ženica. Malo postoji blizu voza, čudeč se lovcem, po kaj so zopet prišli v P.
Lovcu je posebno hudo, če se kaka ženska utika v lovske zadeve — potem gotovo ni sreče.
Vrstica 201 ⟶ 188:
Ko so se vsi mej seboj srčno pozdravili, plane cela novo došla lovska družba na ravno navedene pogumneže.
Jeden izmej nagovorjencev, kateri se je čutil najbolj poklicanega za odgovor, ker je pred medvedi najbolj bežal, poprime besedo ter pripoveduje tako le:
Spravimo se na voze, zasedemo lozo in lov je pričel. V prvem gonu smo medvede sicer videli, vse tri, vender je bilo predaleč streljati. Useli so se vsi vkupe skoro vsakih petdeset korakov ter so na vse strani vohali moleč glave kvišku. Medvedje so po polnoma črni, jeden je prav velik, drugi malo manjši, tretji pa je majhen. Ne vem, kako smo stali — ker hkratu so nam medvedje ušli iz gona. Slabo je bilo zasedeno. Ker je bil sneg, smo šli za sledom in smo kmalu zazuali, da so se ustavili v drugi lozi, komaj par tisoč korakov od prve. Mi zasedemo to lozo precej gosto, kajti prostor tam ni posebno velik pa, jako ugoden za lov. Medvedje so bili v drugi in smo jih mi tako obkolili, da ni bilo upanja, da pride le jeden zdrav iz nje. Gonjači prično goniti — hkratu nastane grozovito upitje, obupen krik: „Joj, joj, medvedje!“ in kmalu se tudi ti prikažejo, korakajo prav mirno od lovca do lovca. Ti pa mesto da bi streljali, so se drug za drugim potisnili za grme in pustili medvede tik sebe naprej. Jaz ležem za grmom skrit in ko jih ugledam, pritisnem svojo puško k lici — tako —“
»Pa bi bili vender streljali!« oglasi se Grlajnik.▼
»Bogme, nesem se upal, ko ni nobeden drugi streljal — pač pa sem bežal, ker sem se bal, da pridejo nazaj.«▼
▲
»Ali se Vam ni zdelo, da je bila atmosfera okolu vas nekako čudna?«▼
Nikakega odgovora.
Bogataš, kateri je vse to poslušal, se je pomenljivo nasmejal — rekel pa ni nič.
Te besede so imele splošen smeh za posledico.
V istini ni bilo dlje čakati, ker je ura že kazala deset dopoludne. Lovci in gonjači so bili že zbrani — zdaj pa na noge!
Pomikala se je cela velika četa, prava pravcata črna vojska iz vasi proti gozdu, v katerem so ložirali medvedje. Znabiti ga ni orožja na svetu, da bi ne bilo v tej črni vojski zastopano. Videti je bilo tu pušk dvocevk, jednocevk, repetirk, samokresov, orožja, kateremu je teško imena najti, ker ni bilo ne puška, ne meč, ne krepelce, bodal vsake vrste, strahovitih mečev, ki so spominjali na starodavne rimske čase, nožev, sekir in — kdo bi vse {{prelom strani}} to našteval. Nekatera puška bila je taka, da se je bilo bati, da hkratu razpade, trije, štirji kosi s trto skupaj zvezani.
Zanimivo pa je to, da se je najbolj čudno orožje tudi popolnoma strinjalo z osebo, ki ga je nosila. Zastopana je bila tu vsaka starost, od desetletnega dečka do sivega starčka. Največjo pozornost pa je vzbujal Grlajnik. Ta se je pa tudi nalašč tako napravil, da se mu je moral vsakdo smejati. Zakaj tudi ne, lov je zabava, in če je v veliki družbi človek, ki ume razveseljevati, kakor Grlajnik, mu je gotovo vse hvaležno. Grlajnik je to dobro znal in je spuščal svoje dovtipe, da so se vsi kar za trebuhe držali. Imel je dolgo temno suknjo, hlače v škornjah, glavo zavito v neki temnosivi kapuci, iz katere je samo obraz gledal — pravi dimnikar — vrhu te črn trd klobuk, brke in brado pa si je tako poštrgljal, da je vse doli viselo; zraven si misli nem pogled, težavno hojo, puško na rami in dolgo bodalo, ne vem iz katerih časov, ki mu je bingljalo na traku obešeno po prsih sem ter tja, in — pozabil boš vso resnobo življenja, smeh ti ne bo dal naprej; ko bi še Nestroy živel, ta bi mu kot kolegi roko podal.
Vrstica 247 ⟶ 232:
== IV. ==
Tako je Grlajnik korakal na medvede, vender jednomer je zastajal ter gonil:
Lovci dospejo do križpota, kjer je na levo ukreniti v gozd.
Vrstica 253 ⟶ 238:
Na holmu je čakalo pet kmetskih lovcev iz bližnjega P.
Črna vojska, katera je bila mej tem prizorom malo postala, koraka pomnožena zopet naprej.
Gospod Bogataš je lezel na pol sključen z vso previdnostjo pred lovci ter gledal zdaj na desno, zdaj na levo, ustavil se pred vsako drago, katerih je v tem gozdu mnogo, ter noter gledal.
Vrstica 266 ⟶ 251:
V gozdu je še ležal sneg.
Vsi so se hoteli prepričati, je li to res ali ne, kar je ta povedal in so stopili k dragi. Sveži sled treh medvedov je držal skozi drago v gozd.
Drug je druzega pogledal. Zdaj pride ta huda. Vender se ni upal nobeden ugovarjati, moral se je kazati pogumnega. Vsak je tam ostal, kamor so ga posadili.
Nastavljeni so bili lovci ob potu
S temi besedami izgine v gošči.
Naš Pavle zamrmra:
Gabrijel je njegov pes, njegov večni spremljevalec, — ženke tako nema, ker, kakor često pravi, do zdaj še ni imel časa, ženiti se. In svojo Gabrijelco, kakor psa imenuje ljubi nad vse. Zakaj tudi ne? Lepšega, boljšega psa ni na svetu. Ves dan se ž njim pogovarja. Tudi danes se je ž njim kratkočasil ter ga tiho uprašal:
Vsak lovec je imel svoj prostor. Stisnil se je kar je bilo mogoče, za grm, ali za drevo in si pripravil orožje, kolikor ga je seboj imel, da ga lahko hitro uporabi v sili.
Vrstica 297 ⟶ 281:
Sliši se neko šumenje.
Kozamernik, najbližji sosed, pogleda v stran, — pa kaj vidi! — Prav vrhu drevesa čepi njegov sosed tako, da je glava nad drevo segala — v jedni roki puško, v drugi nož. —
Kozamernik spusti smeh v robec, boječ se, da bi medvedov ne oplašil.
Vrstica 304 ⟶ 287:
Zdaj je pa tega pogumnega lovca vender bilo sram — splezal je zopet doli ter Boga prosil, da bi ga vsega hudega obvaroval.
Nastala je strašna tihota. Čuti je bilo samo šumenje, katero so prouzročile rosne kaplje, padajoče od dreves na tla. Pozornost je bila velika, — kaj velja, ko bi se medvedje, kar pritihotapili in — — kaj je to? Nekaj skače po grmih proti Kozamerniku, bližje in bližje — h kratu se privalita iz gošče dva — zajca, drug za drugim. Kozamernik je komaj k sebi prišel — prestrašil se je bil precej; ko je pa videl, da le nista medveda, je postal dobre volje. Prvemu zajcu se odkrije, za drugim pa zažene svoj klobuk. —
Zopet vse tiho. —
Zdaj se čuje sem pa tam pot, kakor da bi kdo z sekiro po drevesih udrihal.
To so gonjači. Bližajo se od obeh stranij. Pozornost rase.
Na desnem krilu lovcev se zbirajo šoje, ter se derejo na vse grlo. — To ni brez pomena. —
Vrstica 324 ⟶ 303:
H kratu zadoni na desno uprav za Pavletovim hrbtom: p-o-o-k! Temu sledi glasno renčanje medveda. — —
== V. ==
Naš Pavle je vse to od strani poslušal, potem pa se je zaničljivo obrnil:
Ostali pa preganjajo medvedji sled in ugibljejo, kam so jo medvedje odnesli.
Te besede so spravile res lovce zopet na noge, kajti sled je peljal premo v drugi gozd in se je tam zgubil. — Tu morajo biti medvedje!
Kmalu so stali vsak na svojem prostoru. Grlajnik pa se je naveličal lova ter jo je počasi mahal {{prelom strani}} preko
Hkratu plane kvišku, ko da bi ga bil gad pičil, zgrabi puško ter se pripravi k streljanju. —
Iz gozda se je čulo strašansko pokanje — krič — — Grlajnik komaj diha — že ga popade bridek kes, da je svoje tovariše zapustil — to morajo biti medvedje — joj, joj — da ni meni namenjeno — pa kaj velja, vsaj utegnejo tudi semkaj priti — —.
Grlajnik poteče naprej ter čaka — čaka — streljanja je konec — — kaj je ? — —
Vrstica 386 ⟶ 363:
Grlajnik nekaj časa stoji kakor okamenel, po tem pa dobro pogledu — lovci neso bili več daleč — in kar smeh se mu usili.
Nepopisno krohotanje nastane.
Vrstica 392 ⟶ 369:
Lovci so tu. Kozamernik in pajdaš položita — nabasano dolgo suknjo na tla. —
Zopet velikanski krohot.
Joško stopi h Grlajniku ter mu vrže — zajca pred noge. —
Gonjači so se odpustili, lovci pa so korakali nekako lahki proti V. Zadnja šala je vse ogrela.
Vrstica 416 ⟶ 393:
Tam se je pilo in jelo nad vso mero. Že se je latinski govorilo, ko jo primaha naš Pavle z Gabrijelco.
Pavle, lačen in žejin od vrha do tal, ne odgovori ničesa. Bil je slabe volje. Še le, ko je tudi njega vince malo ogrelo, je povedal, da je prošel koj po prvem gonu.
Pozno v noč se je čulo trkanje s kupicami in hripavo petje. Lovci so na medvede pozabili — medvedje pa morda tudi na lovce. Razlika je le ta, da so medvedje drugi dan želod jeli, lovci pa — kislo zelje.
Predno so se razšli, jih je še Grlajnik posvaril:
[[Kategorija:Slovenski narod]]
[[Kategorija:Cucurbitarius]]
[[Kategorija:Kratka proza]]
[[Kategorija:Dela leta 1890]]
|