Potni spomini na Logarsko dolino: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m ureditev
 
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov = Potni spomini na Logarsko dolino.
| normaliziran naslov = Potni spomini na Logarsko dolino
| avtor = Savan
| opombe=
| izdano = ''{{mp|delo|Nova doba}}'' št. 83–87, {{mp|leto|1920}}
| vir = dLib {{fc|dlib|V5YFWJ2K|s=1|83}}, {{fc|dlib|0E5PKHYW|s=1|84}}, {{fc|dlib|MWANS5ZZ|s=1|85}}, {{fc|dlib|3DJIWWF9|s=1|86}}, {{fc|dlib|LGBS50HA|s=1|87}}
Vrstica 46:
Čarobni pogled me je omamil. Čisti gorski zrak me je osvežil. Bil sem mahoma spremenjen; postal sem čisto drug človek, ki pozabi na vse posvetne sitnosti. Stal sem v velikem in veličastnem temeljnu prirode ter strastno vžival gorsko lepoto. Vsi nebotični vrhovi so žareli v večerni zarji, katere barve so se izpreminjale od minute do minute v najfinejše nijanse najlepših barv. To je treba samo videti, popisati se ne da. V »Slovenki« je leta 1902 priobčil Mozirski lepo pesem;
 
<b>'''Logarski dolini.</b>'''
 
<poem>
<b>Logarski dolini.</b>
 
Ti svet prelep, planinski svet,
iz dna srca pozdrav ti vnet,
Vrstica 82 ⟶ 81:
Poslovivši se od dobrga starčka sem si medpotoma še ogledal vir Črne (napačno Savine). V bližini stojita dve koči, v katerih so našli prvi turisti svoje pribežališče. Pravili so mi, da je bila tu nekdaj tudi krčma.
{{prelom strani}}
V Logarski dolini sem opazil še malo posebnost, katere drugod nisem našel. To so pri plotih lese, ki so tako napravljene, da se same zapro. Pravijo jim <b>'''»prítake«</b>'''. Gotovo so se posestniki jezili nad ljudmi (morda so bili tudi turisti), ki so lese puščali odprte ter je pasoča se živina lahko šla na druge pašnike. Zato so tako dolgo tuhtali, da so iztuhtali pritake.
 
Piskernikovo zavetišče, ležoče ob robu gozda, ima krasno lego ter čaroben pogled na venec gorskih velikanov, ki obkoljujejo Logarsko dolino. Od koče proti jugozahodu se razprostira širno in ravno polje tja do bližnjega in v dolini zadnjega kmeta Plesnika. Za kočo šumi mrežast slap Opalnik.
Vrstica 90 ⟶ 89:
V koči me je presenetila mlada, brhka, lepa, a malo ponosna oskrbnica. Postregla mi je prav prijazno in dobro. Prelistujoč spominsko knjigo sem našel, da so bili turisti pred menoj silno zaljubljeni v Vero; tako je ime oskrbnici Navadni prozajični ali sila praktični ljudje in med njimi celo trgovci, so postali »poecijo« ter zajahali Pegaza. Predmet opevanja je bila seve Vera. Jaz bi se ne bil mučil v potu obraza v kovanju narodnih verzov, ampak bi zapisal tako, kakor pravi Stritar v eni svojih povesti: bila je tako lepa, kakor mati božja v velikem oltarju. Ako toraj trgovec, ki najbrž nima vseh slovenskih pesnikov, pesnikuje, je to neovrgljiv dokaz, da mu je ljubezen strašno zavrela in si dala izliva v okorni pesnitvi. Prav je imel naš Aškerc, ki je 14. sept. l. 1898 v to spominsko knjigo zapisal sledeče verze:
 
<poem><b>'''Spominske knjige poetom!</b>'''
 
<poem>
<poem><b>Spominske knjige poetom!</b>
 
Velikani planinski Solčavski sloveči!
Kaj ljudij zarad vas se pač tod ponesreči!
Vrstica 105 ⟶ 104:
Le črnila par kapljic po verzih razlije,
Oj, ve bukve pa nemškega društva spominske,
Mnoge take nesreče ste priča planinske!
</poem>
 
A tudi domačinom, ki imajo lepoto planin vsak dan pred seboj, ni otopel čut za lepoto, zlasti žensko. To so mi dokazovale razglednice, katere sem nosil s seboj, kajti pošto med Solčavo in Piskernikovim zavetiščem opravljajo od slučaja do slučaja turisti brezplačno. Domačini, služeči pri vojakih, so pošiljali Veri srčkane pozdrave.
Vrstica 113:
Prijazna oskrbnica mi je marsikaj pripovedovala o željah in navadah raznih turistov. Tako nekateri zahtevajo v planinski koči stvari, ki se dobe le v boljših hotelih. Smešna pa je razvada nekaterih pijancev, ki nalašč potrupijo kozarce. Čeprav jih morajo drago plačati, bi lahko ta neumnost postala za kočo usodepolna, da je nazadnje brez kupic. Taki družbi bi svetoval, naj poprej pokupi kozarce pri Strupiju, potem lahko razbija svoje kozarce, kje in koliko hoče.
 
Oglasil sem se tudi pri kmetu Plesniku. Pogovarjala sva se o razvoju turistike v Logarski dolini. Stari ljudje še pomnijo, kako so spravljali nadvojvoda Ivana na Škarje, odkoder so ga nosili na Ojstrico. Piskernikov očim je bil rajni Piskernik, ki se je tusem priženil iz Želetne Kaple. Kot Korošec je znal dobro nemško, a je bil tudi drugače brihtna glava. Nekaj let je bil tudi občinski tajnik v Solčavi. Ker stari Logar ni znal brati in pisati (podpisati je znal samo svoje ime z velikimi črkami), je bil Plesnik njegov tajnik. Ko je začel profesor Frischauf raziskovati Savinjske planine, bil mu je Piskernik desna roka. Frischauf je napravil načrte za napravo potov in planinskih koč. Piskernik pa je iste dejansko izvršil. Turiste, ki so začeli prihajati tusem, je gostoljubno sprejemal v svoji hiši. Ko je Plesnik postal polnoleten, mu je moral prepustiti kmetijo, zase pa je postavil sedanjo Piskernikovo kočo. Ker ni mogel celjski sekciji D u. O A. V vrniti posojenega denarja, je koča prešla v last celjskih Nemcev, po našem narodnem preobratu pa v last »Slov. pl. društva«. Piskernik si je poleg Frischaufa pridobiti mnogo zaslug za razkritje teh lepih planin; zato
je bilo prav umestno, da so kočo krstili <b>'''»Piskernikovo zavetišče«</b>'''.
 
Krasna je hoja po Logarski dolini, ki se neopaženo polagoma vzdiguje. Razprostira se od Plesnika skoraj proti jugu 1 uro daleč, potem se zasuče proti zahodu, kjer je veličastven sklep doline. Ko sem med potoma občudoval Ojstrico, Planinšco, Škarje, raztegnjeno Planjavo, Kamniško sedlo in Brano, sem ob zasuku doline zagledal Tursko goro. Štajersko Rinko in Mrzlo goro. Na koncu doline je navpična gola stena s krasnim slapom pod Rinko, nad njo pa gorska stopica Okrešelj. Dobro napravljena in rdeče-modro zaznamovana pot me privede do slapa v eni uri v Frischaufov Dom na Okrešlju.
Vrstica 144:
K sreči je bila naša družba vesela ter smo popolnoma one ignorirali. Kmalu se je po koči razlegalo veselo petje. Tudi obe mladi in brhki oskrbnici ste vrlo pomagali. Ena oskrbnica, nosila je na glavi rdečo turo, nas je naučila novo pesem, ki ima sledeče besedilo:
 
<poem align="center"><poem>
Pri oknu deva je slonela,
ki komaj 16 let je štela.
Na glavi kit je 6 imela:
Vrstica 150 ⟶ 151:
 
Po cesti mlad fantič prihaja,
ki je doma iz druz'gadruz’ga kraja.
Pod nosom brk že 6 mu maja:
Na levo tri, na desno tri.
 
V srcu se ljubezen vname,
fantič'kfantič’k klobuk z glave sname,
dekletu 6 poljubov vzame:
Na levo tri, na desno tri.
Vrstica 162 ⟶ 163:
ker živel je še po stari veri;
mu hitro 6 klofut odmeri:
Na levo tri, na desno tri.
</poem></center>
 
Razgled od koče je bil isti dan zelo lep. Videli smo daleč na bivško Kranjsko, dobro smo razločevali Kamnik in Ljubljano, v bližini pa smo občudovali Planjavo in Brano. Šel sem na rob sedla, od koder zreš ves lepi planinski svet, pred teboj pa se podolgovato razprostira lepa Logarska dolina.
 
Še en ganljiv pogled na njo — in odkuril sem navzdol v Bistrico, kjer se nahaja pravcati kotel, kakoršnega še pogrešamo v Logarski dolini. Iz Kamnika sem se peljal v Ljubljano in Celje ter se prepričal, da je to najkrajša zveza v Savinjske Alpe.
 
<references />
 
[[Kategorija:Dela leta 1920]]