Zločinec (Franc Puhar): Razlika med redakcijama

»Kaj me ogleduješ?« se razsrdi Hudè. »Glej, da te ne pograbim in vržem v vodo!« — Res se je spustil proti psetu in {{prelom strani}}bi pri tem skoro padel, da ga ni sinko vjel za suknjič.

»Ata, zakaj toliko popivate, — mama je jokala,« mu je očital sin med ihtenjem. Dolg je bil molk, ki je sledil temu očitanju. Hudè si je izpraševal vest. — Preslepiti je hotel samega sebe: Popivam? Seveda popivam, — saj drugi tudi! Zakaj pa oni niso raztrgani? In če pijem, saj tudi delam, — mnogi pa nič ne delajo in vendar še več pijejo kakor on. Zakaj ni pravice na svetu! — Oglasili pa so se skoro tudi nasprotni glasovi: Vendar je mnogo {{prelom strani}}delavcev lepo oblečenih — in veliko jih ima celo manjšo plačo. Tudi otrok imajo nekateri, — vsi so čedno opravljeni. Resnica je tudi, da od tistih še nikogar ni videl sobotni večer v gostilnah. Prejmejo plačo in gredo naravnost domov. On, — zakaj on ne tako? — Če bi se vsaj mogel odvaditi! — Sicer tiste dve, tri krone, ki jih potroši v soboto, tudi ni še vse... Razvedri se vsaj nekoliko. — Vendar — to soboto dve kroni, ono soboto tri — pet — v enem mesecu deset kron... Lahko bi zanje kupil Tončku novo obleko, da ga ne bo sram pred sošolci. — Da, odvaditi se hoče, — prav gotovo se odvadi!

Štiri tedne ni Hudè stopil v gostilno. Težko se je premagoval; posebno ob sobotah se je le z veliko težavo obranil sitnim prijateljem, ki so ga od vseh strani zbadali z neslanimi opombami — Sršen je bil posebno tečen in ni se ga mogel drugače odkrižati, da se je docela sprl ž nim. Po srečni zmagi nad samim seboj je vselej čutil v srcu neko posebno veselje — glavo je dvignil višje in očesi sta dobili močnejši blesk. Tudi v družino se je{{prelom strani}} naselilo novo življenje. Prej molčeča in pobita žena je postala zgovornejša, vsako delo ji je šlo hitreje izpod rok in nekdaj si je celo s tihim glasom zapela neko priljubljeno pesem. Hudè sam tudi ni bil več tako čemeren kakor preje. Otroci so se ga oklepali s povsem novo ljubeznijo in on ni bil nikdar preutrujen odgovarjati na mnogoštevilna vprašanja. S Tončkom sta seveda mnogo govorila o novi obleki: kakšne barve bo, kako bo narejena in o brezštevilnih takih podrobnostih — tudi o potrebnih šolskih knjigah sta se menila — in sploh o šoli. Z Minko sta skoro vsak dan obravnavala, kakšno krilce ji kupi in tudi mali Pepček se je zanimal, bo li njegov slamniček pisan ali bel. Žena je z veseljem poslušala te pogovore ter nase ni niti mislila — samo da bodo otroci spodobno oblečeni — ona že še potrpi.

Četrto soboto zjutraj je vzel Hudè iz omare prihranjenih petnajst kron. Posvetoval se je še enkrat z ženo in Tončkom, kakšnega blaga in koliko naj ga kupi — posrebal kavo in nato vesel odšel na delo. Zvečer je resnega obraza in važnih korakov zapustil tovarno in se namenil naravnost v mesto. Na poti se mu pridruži Muc in zinila sta par resnih besed. Tudi Muc je namenjen več reči nakupit. — Potarnala sta čez visoke cene in vlado, ki pusti, da se delavec tako odira. Med takim pogovorom sta prišla do znane krčme »Pri španski muhi« in Muc je predlagal, naj stopita noter — vsak na {{prelom strani}}en četrt — češ, bosta potem bolje kupčevala. Hudè se je nekaj obotavljal ter ugovarjal, da se bo potem pri luči slabše kupovalo, kakor pa sedaj pri dne. Pomagalo ni nič — Muc ga je pograbil za rokav in ga vlekel za seboj.

Splazil se je pod okno in kakor tat prisluškoval, kaj se godi v sobi. Skozi ozek presledek med zagrinjaloma je videl ženo, sedečo ob postelji. Glavo je imela zagrebeno v odejo in telo se ji je krčevito stresalo. Že mnogo let je Hudè ni videl plakati — pred njim je skrivala solze — toliko več je pa preplakala na samem, prikrito tudi brezskrbnim otrokom. Hudetu postalo nekam čudno pri srcu, tako, kakor bi se ga ovijala mrzla kača — tiščalo je nekaj v prsih in nehote je posegel za vrat, kakor bi hotel odstraniti tisto dušeče.{{prelom strani}} V glavi mu je kovalo in noge so hotele odpovedati službo, pritisnil je razgreto lice k steklu, da si tako umiri razburkano kri.

Proti jutru, ko se je že delal dan, se{{prelom strani}} je vrnil ves izmučen ter potrkal na vrata. Žena mu je odprla molče, samo s pogledi sta se srečala, in ti so mu več očitali od plohe besed. Niti besedice nista izpregovorila. Legel je in takoj zaspal.

Navadno sledi nesreči, povzročeni iz lastne krivde, še vrsta drugih, nezaželjenih nesreč. Tako tudi tukaj. Naslednji teden po soboti, ko je Hudè vse zaigral, je izbruhnila v tovarni splošna stavka. Mnoge družine je to hudo zadelo, nobene pa menda hujše od Hudetove. Tu ni bilo niti vinarja pri domu, pač pa že dolg na stanovanju. Troje otrok je iztegovalo roke {{prelom strani}}po kruhu. Dasi sta se Hudè kakor tudi žena trudila prislužiti par krajcarjev kjerkoli je bila prilika, vendar se je skoro naselila največja beda v družino. Poprodati je bilo treba od pohištva kar je bilo mogoče utrpeti, tudi tega je kmalu zmanjkalo. Minki ali Pepečku, ki sta se lačna plazila okrog hiše, so včasih vsaj dobrosrčni sosedje pomolili košček kruha — največji revež je pa bil Tonček. Njega ni nikdo vprašal: je li lačen, nikdo se zmenil, kdaj gre v šolo in kdaj pride zopet domov. Mati ni imela mnogo časa in še tako je največ skrbi obrnila na manjša dva ljubljenčka; oče pa je hodil okrog, podoben človeku, ki mu je vse eno, naj se svet podere danes ali jutri. Tako je bil Tonček prepuščen docela sam sebi. Ogibal se je ljudi, in ako je bil lačen, se je raje skril, kakor da bi kje poprosil košček kruha. V šoli je začel nazadovati; imel ni več veselja, ne volje do učenja. Hodil je vedno sam — sramoval se je svoje slabe obleke. Najhuje pa ga je peklo spoznanje, da v telih razmerah gotovo ne bode mogel v gimnazijo.