Mate in njegova Mariči: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
mBrez povzetka urejanja |
||
Vrstica 11:
Jutranje solnce je ravnokar oblilo z zlatimi žarki pohlevno vasico Krivo Rebro. Izmed lesenih, s slamo kritih poslopij se je posebno lepo belila zidana hiša župana Korerine. Streha, pokrita z živordečo opeko, je ponosno zrla na svoje revne tovarišice. — Ali so vaščanje očeta Korerino izvolili županom, radi zmožnosti, ali samo radi zidane hiše — ni mogoče natanko povedati — resnica je pa vsekakor, da mu v imovini več milj okrog ni najti jednakega moža. In tega se tudi zaveda oče župan. Nekdaj se je že izrazil, da se njegov sin — edinec Andrej ne bo nikdar ženil v Krivem Rebru — kjer je sicer dosti zalih deklet, pa sama beračija.
Krivo Rebro torej ni bogata vas. Razen župana, ni nobenega celega gruntarja več; ampak par polgruntarjev, kup kajžarjev, nekaj hlapcev in dekel, par pastirjev — in vaška uboga, imenovana: kraljeva Bimba. Nekateri jo imenujejo tudi »mater krivic«. Znana stvar je, da ima vsaka vas svojo živo pošto — in ta Posel je že od nekdaj opravljala v Krivem
Glejte jo...! Ravnokar je prišantala iz županove hiše. Opiraje se na krivo palico in migaje z ustnicami, raca preko dvorišča. Gotovo jo teži važna novica, kajti vidi se, da pospešuje omahujoče korake.
Kaj neki je...? — Povem pa jaz: Danes se je najprvo oglasila pri materi županji — novica se je namreč tikala pred vsem nje. Nadejala se je velikega daru in prepričana je bila, da jo bo mati županja za božjo voljo rotila, naj molči: da ne zve še on... Pripravila je že tudi predpasnik temu primerno, da pospravi vanj obile darove, ki jih prejme za važno novico. — Ženici sta pa bili premalo previdni, in je že menda tudi smola tako hotela — oče Korerina je vso novico prisluškoval izza priprtih čumnatih vrat — in še predno je Bimba prav končala svoje »hencejte« in »jejhate«, je stopil pred njo razjarjeni gospodar in jo malone vrgel skozi duri. — To je Bimbo tako razkačilo, da je sklenila novico razbobnati po vsej fari, in sicer takoj. Tako smo jo torej videli ko je prišantala iz veže in migaje z ustnicama odracala preko dvorišča. Hišni čuvaj, kosmati »pazi« je stopical za njo prav do ogla tam je parkrat nejevoljno zalajal — menda je niti njegovo dobro pasje srce ne more prav trpeti.
V tem je stopil na hišni prag oče Korerina. »Pazi« zapazivši svojega gospodarja, hiti, veselo mahaje z repom, k njemu. Toda čudno — danes nima gospodar prijazne besede zanj — tudi po glavi ga ne potaplja dobrovoljno. Presenečeno ga gleda zvesti hišni čuvaj.
Vrstica 25:
»Veš kaj Gašper — tako pa mi ne imenuj Mariči!« se zavzame jako pravična županja za dekle, katero je mož imenoval: »zavrženo punčaro«. — »Uboga dekla je res, — ali pridna je in več vredna, kakor marsikakšna gruntarska.«
»Seveda, seveda — lej jo no — Andrej naj jo kar pobere, pa bo, kaj ne? — Ne boš! Moj sin — pa deklo...! — To ima človek za hvaležnost! Njenega očeta
Materi županji pa je bilo žal pridne Mariči. Jako radi so jo imeli, saj je bila že do deset let pri hiši in takorekoč že domača. Ko je kot osemletno dekletce prišla s pohabljenim očetom v vas, ni dobra žena preje dala miru svojemu trdemu možu, da se je ta dal naposled preprositi in ju vzel k hiši. Njen oče — Mate mu pravijo — res ni za vsako delo; noge mu ne služijo tako kakor treba; vendar ni bil še nikdar v škodo hiše — nasprotno, vedno v korist. Mariči sama tudi še ni snedla nikdar košček kruha, da bi ga pošteno ne zaslužila. Korerina do danes ni imel uzroka ju poditi od hiše— sedaj, kar naenkrat pa pride tako-le.
Vrstica 49:
Sin Andrej je pol radoveden, pol nejevolje otepel prah in resje raz obleke, zlezel po lestvi na dvorišče in odstopical za očetom. — Na pragu ga je že pričakovala skrbna mati ter mu hitro pojasnila tako in kaj. Andrej je bil sicer precej presenečen, saj se še ni nikdar resno bavil s tem kar mu je povedala mati in radi čegar ga hoče menda oče prijeti — zmajal je z glavo: »Tako torej — prav...« in stopil odločnih korakov v sobo.
Oče je stopal z rokama na hrbtu velikih korakov po sobi gor iti dol. Ko je vstopil Andrej, se niti ozrl ni.
Vrstica 61:
»Moja vest?« odvrne vprašaje Andrej in za hip upre pogled v očeta — takoj pa zopet mirno nadaljuje, gledaje skozi okno: »Ne očita mi ničesar. Kar sem storil — storil sem vse z njeno vednostjo in njenim privoljenjem.«
»Lej, lej, — tako, res? Imel pa sem vendar prav, ko sem trdil, da že slutiš, zakaj sem te klical...« pripomni oče pikro.
Vrstica 84:
Nastal je dolg molk.
Andreju je prišlo vse tako nepričakovano. Nikdar še ni popolnoma resno mislil o svojem razmerju do Mariči. Opazoval jo je res že delj časa — sprevidel je, da je Mariči pridnejša od vsake druge dekle —
Naenkrat je torej stal Andrej prisiljen pred vprašanjem: ali jo res ljubim, ali je vse samo prijaznost. Bolj pa ko se je vpraševal, bolj se mu je utrdila misel, da je to več kot ljubezen. Še-le zdaj je začutil, kako prazno bi bilo življenje brez nje. — Da, on jo ima rad, rajši kakor samega sebe!
Vrstica 114:
Tako so govorili oče Korerina in samozavestno odšli v stransko čumnato. S tem so pokazali, da ne trpijo nobenega govora.
Andrej je obstal nem ob mizi. Kakor na povelje se je dvignil hipno ves odpor, tesno mu je bilo, da je to očetovo ravnanje nekaj podlega, nekaj takega, kakor bi mu kdo odrekal pravico do življenja. Tako so ravnali nekdaj s sužnji! Nehote je
»Oče, to je grdo — to je krivica, ki bo zahtevala zadoščenja!«
Vrstica 122:
<center>X X X</center>
Na Planici, debele pol ure hoda nad Krivim Rebrom, stoji župana Korerine lesena pristava. Postavljena je bila največ radi živine, ki jo poleti več mesecev pasejo na planinskih pašnikih. Pozimi je pristava zapuščena, le divji lovci jo včasih obiščejo kot skrivališče, ali pa so tudi primorani kdaj iskati v njej zavetja pred nepričakovanimi nevihtami. — Ko pa gorki maj naznani, da je konec snega po nižjih planinah, odžene hromi Mate vso županovo živino na Planino — in takrat oživi sicer miren kraj. Tudi to pomlad gospodari Mate že več tednov na pristavi. Počedil je že okrog poslopja, popravil streho, okna in vrata, iznova pritrdil deske, ki sta jih veter ali divji lovec potrgala od že precej preperelih sten. Na strani proti dolini pa si je postavil novo klopico. Na njej sanjari dolge večere, vasuje s spomini in se poslavlja od zahajajočega solnca. Tudi nocoj že sedi na tej klopici, da si je solnce še dokaj pedi nad
Zašlo je zopet solnce, — pomislil je Mate, — Milijoni so upirali oči vanj, s prošnjo, naj še ostane in naj nikar še ne prepusti gospodarstva temni noči. Solnce pa se ne zmeni za klice — ono ima svoj namen, svoj pot...
Ostane nam pa ob vsakem zahodu
Tako upamo vsak dan — prav tja do groba.
Vrstica 141:
»Izgnali so me — županovi — zapodili iz hiše...« Ihteč se je zgrudila k njegovim nogam.
»Zakaj? Moje dete, govori...,« dvignil ji je glavo.
Vrstica 150:
Poklicali so me v hišo — očitali mi, da nisem vredna dobrote, ki so jo izkazali vam in meni. — Imenovali so naju predrzna berača — in — in mi predbacivali, da jim mešam njihovega sina Andreja. — Oče, jaz nisem nič kriva! Saj sem se ga izogibala, skrivala se njegovim pogledom — bala se njegovih ogovorov. — In vendar — mnogokrat se ga nisem mogla izogniti, dasi bi se mu lahko... In to je moja krivda, moj največji greh. Oče — odpustite — ker trpite tudi vi radi mene!«
Molčal je oče. Saj je vse to že takorekoč preje vedel. In, ali je moglo drugače
»Da, proč greva iz tega kraja!« je pregovoril Mate čez čas tresočim glasom. — Ljudje ne poznajo usmiljenja na lo{{nejasno}} za domnevano srečo; zato je bolje, da se jim umakneva daleč s pota. V nov kraj greva — saj je naša dobrotnica zemlja velika in nam nudi vedno dela. Ko imamo delo, imamo tudi kruhek — domek nam ostane prej kakor slej ves širni svet. Nikdar ne zavidaj tistih, ki se pehajo na imetje, in ki si postavljajo velike in bogate domove — zapustiti jih bodo morali ravno tako, kakor bodeva zapustila midva ta kraj, ki nama je nudil samo {{nejasno}}počitek na dolgem potu. Glej, cesta je odprta in tudi osamljena ne bova na njej {{nejasno}}tisoče, da milijone se jih drenja na njej odkar so odpravili suženjstvo in tlačanstvo. To je cesta trpinov, ki se pehajo na njej v boju za življenje, za obstanek. Kdor omaga — je izgubljen! — Zato glavo kvišku, pogum v srce! Ne boj se, saj čas zaceli vse rane.« — Iskreno je poljubil {{prelom strani}}Mate na čelo svojo Mariči — poljubil tako, kakor bi ji hotel odvzeti vso veliko bol in ji podati moči na težko pot. — »Pozabila boš na ta kraj — in na svoje mladostne sanje.«
|