Trsna uš: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
ureditev
56jhoG (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 5:
| avtor = J. L.
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'', 9/161-163 ({{mp|leto|1876}}).
| vir = {{fc|dlib|W2WQZW02|s=101-3|161}}, {{fc|dlib|3AHSZAER|s=101-3|162}}, {{fc|dlib|P8GPUHC3|s=101-3|163}}
| dovoljenje = javna last
}}
Vrstica 17:
V tej vasi se je godila povest, katero hočem bralcem brezi dolzih ovinkov pripovedovati.
 
Lepega poletnega jutra stopi iz čedne, precej velike hiše, cvetoča deklica v okusno nasajen vrt, in pazno na vse strani gleda, jo li kdo vidi, ali ne. K o ne zapazi nič sum{{prelom strani}}Ijivegasumljivega, hiti urno skozi vrt na plano in sedaj jo mahne po ozkej stezici proti bližnjemu gozdu. Uže je dospela blizu svojega cilja, pa zopet se ozre in se hoče prepričati, da nij vzbudila pozornosti nobenega domačega. Ko jo bistro oko potolaži, nadaljuje veselo svoj pot do mesta, ki ima do nje tako magnetično moč. Kmalu stoji pred zalim, gospodsko oblečenim mladeničem, ki jo takoj srčno objame. Mladej deklici se je videlo, da se ga ne boji, in če hočem zgodovinsko resnico govoriti, moram reči, da ga je z nežnimi rudečimi ustmi gorko poljubila; dolžan sem pa tudi povedati, da se mu je kacih osemnajst let stara deva hitro izvila iz rok, ko se je razburjenost prvega objema polegla, in da sta se ljubimca na prijazno klopico pod košato bukvo sedla in svoj pogovor začela. Tu mimo je peljal kolovoz daleč v gozd in služil izvažanju lesa, pa tudi kot prijeten sprehod v letnej vročini. Našima znancema je ta kraj posebno priljubljen, kajti nij bilo denes prvič, da s ta se tukaj sešla. Vedela sta, da se jima nij bati nikako nepovabljene priče svojoj ljubezni, torej sta se vedla odkrito.
 
{{prelom strani}}
Mladeniču plava oko v radosti, tako da ne zapazi necega nemira, ki se je izražal na dekličinem obrazu.
 
Vrstica 41:
„Pojdiva nekoliko stopinj dalje v gozd, imam le še malo trenotkov, in potem moram nazaj domov, da me ne pogrešijo“. Oba počasi stopata po poti globoko zamišljena.
 
„Tedaj še nekedo drugi?“ vpraša resno doktor in jej pogleda v solzno oko, še bolj, {{prelom strani}} kakor nekdaj, ko jej je še mladej deklici razlagal vednost.
 
„Dobro veš, pravi deklica, da odkar je oče v Ljubljani kupčijo popustil in se tu nanaselil bil, skrbi le za svoj vinograd. Štirske, vipavske, laške — in bog ve še kakove — trte je nasadil in ogledovaje jih neprenehoma hodi od jedne do druge.“
Vrstica 59:
„Mlad, ljubeznjiv človek — ?“
 
„Kaj še? Baš nasprotno: starikav je, grd, nemaren, plešast; pijača mu je tudi nos{{prelom strani}} porudečila. Tedaj, ko je bil hrup zaradi trsne uši nastal, je to mojega očeta v hud strah pripravilo. Pa brž se je spomnil Hrvata in sklonil posvetovati se ž njim, kaj bi se dalo v tej nevarnosti storiti. Morala sem mu pisati, ker mi je ukazal oče, in predvčeranjem je uže prišel Hribar, tako je namreč ime Hrvatu, sem k nam. Sedaj stanuje pri nas in z očetom hodita po vinogradih in preudarjata, kako bi škodljivo žival ukrotila. Denes na vse zgodaj pa me pokliče oče na stran in mi pove, da je Hribar kar naravnost po meni vprašal, da bi mu njegovo umrlo ženo nadomestila“.
 
„In tvoj oče te je rudečenoscu obljubil?“
Vrstica 90:
 
„Le pomiri se; samo poznati me ne smeš, ko me bodeš videla.“
 
{{prelom strani}}
„Ti me v resnici strašiš!“
 
Vrstica 106:
 
„Potrpi Rezika, vse bodeš zvedela. Vodi za nos tega nepridiprava in skrbi, da prideta z očetom v omenjeno gostilno. Ti ne smeš priti: pregnal bodem uže jaz očetu trsno uš“. Mladi doktor objame krasno dekle, ki potem hiti, kakor srna po poti, koder je bila prišla, domov; on pa jo zavije na nasprotno stran proti bližnjemu mestu.
 
{{prelom strani}}
Mej potjo premišljuje Ivan Prelaz, tako namreč se je imenoval naš prijatelj, na tanko svoj položaj. Za malo se mu zdi, da bi mu zdaj ta človek davni up razdrl, da bi mu luč, ki mu je v težavnemu delu milo svetila, upihnil: da bi mu drago Reziko, ki mu jo toliko časa zvesto ljubezen ohranila — drugi ugrabil. Spominja se svojih otročjih let, ki jih je v bornej kmetskoj hiši preživel; kako se je moral boriti potem v Ljubljani s hudo osodo, ko so mu pomrli stariši in je sam na širocem svetu stal. Pa neumorni trud je zmogel vse zapreke. Zadnje leto seznanil se je bil z Reziko, in jo nekoliko časa podučeval. Na Dunaji učil se je medicine in pred kratkem dobil diplom svojega dostojanstva. Še nekaj ima doseči, in potem bode dosegel vrhunec sreče — a za to mora boriti še zadnji boj. Naj velja, kar hoče, njegova mora hiti! — V teh mislih pride doktor v mestice, kjer se je bil za nekoliko časa naselil, ker nij bilo od tu daleč do doma njegove Rezike. Mi ga pa hočemo tu zapustiti; naj gre po svojih opravkih!
{{prelom strani}}
Vrstica 112:
== II. ==
 
Tisti dan zvečer prideta gospod Štupar, Rezikin oče in gospod Hribar v prej zaznamovano gostilno. Gospoda Hribarja je uže Rezika tako na tanko opisala, da se mi ne zdi potrebno, še kaj pristaviti; Štupar pa je mož majhene postave, čegar kratke noge komaj nosijo precej veliki trebušček. Iz obraza so mu bereta dobrovoljnost in prijaznost. Bil je prej kupec v Ljubljani, in si je po varčnosti precej denarja prihranil, tako, da je po smrti svoje žene lehko mesto zapustil in v tej vasi lepo posestvo kupil; več pa o gospodu Štuparji ne vem povedati. Omenjena gospoda najdeta na precej napolnenem vrtu še jedno prazno mizo, pri katerej se hočeta pomenkovati, kar sta po dnevi zamudila: kmalu stoji prej njima vino naj bolje vrste. To jima danes sicer nij tako{{prelom strani}} teklo, kakor prejšnji večer, vendar sta prišla do tretjega poliča, ko dospe na vrt mlad gospod s potno torbico na rami. Ko si malo okoli sebe ogleda, sede k mizi našima gospodoma nasproti, Bil je prijaznega, nekoliko bledega obraza, precej obraščen in kacemu učenjaku in umetniku podoben; imel je očala, dolge lase, okrogel klobuk in bil sploh po novej šegi oblečen. Ukaže si vina. Ko si kupico nalije, seže v torbico, kojo je bil zraven sebe na klop odložil vzame iz nje stekaničico z neko rujavo tekočino in pridene vinu nekoliko kapljic ne zmenivši se za opazovalce. Potem izpije polovico iz kupice.
 
Gospod Hribar, ki je vse to opazoval, na tihem zašepeče svojemu sosedu, ki se nij nič slabega mislil: —
Vrstica 120:
„Kaj res menite?“ vpraša Štupar strahljivo.
 
„V resnici! Saj se po svetu vsak dan{{prelom strani}} mnogo ljudi ostrupi; tudi ta je samomorec, le poglejte ga, saj se mu uže pozna.“
 
„Presneto!“ To bi ne bilo po volji.“
Vrstica 153:
 
Kake dobre pol ure je preteklo, ko se gospod Štupar proti sosedu obrne; Najbrž sva se brez potrebe bala“, in ne čakaje njegovega odgovora se primakne po klopi tujcu nekoliko bližje z besedami:
 
{{prelom strani}}
„Dovolite gospod, da se s svojim radovednim vprašanjem na vas obrnem: bi mi hoteli povedati, kaj ste pri dejali svojemu vinu?“
 
Vrstica 162:
„Doktor zdravilstva, odgovori mladi gospod smeje se, imenujem se dr. Ivan... a, pa saj bodete uže zvedeli moje ime, saj nij toliko do tega, naj mi je ime tako ali tako. Če pa hočete mojo iznajdbo poskusiti, postrežem vam rad ž njo.“
 
Gospod Štupar, ki se je bil po teh besedah popolnem prepričal o ničevosti svojega strahu in o resnici tujčeve znajdbe, predstavi mu sebe in svojega prijatelja, in pomakne precej brezskrbno svojo na pol izpraznjeno kupico proti doktorju, ki mu vlije nekoliko kapljic one čudne tekočine v vino. Gospod Štupar začetkom le po malem okuša, potem pa dobro potegne in vesel vsklikne: „Ha, to ti je dobro!“ Nazadnje pregovori še Hribarja, da si da nekaj kapljic primešati, ki je pa tudi hvalil izvrstno esenco, kojo sta imela prej za{{prelom strani}} pomoč na oni svet. Gostilničar je zmirom večje kroge okolu mize delal, in se nazadnje popolnem zgubil, drugi pa so se smijali zaradi nepotrebnega strahu.
 
Štuparju se sedaj razveže jezik. „Gospod doktor, pravi, vi gotovo razumete tudi vinstvo. Morebiti bi nam vedeli povedati kaj o trsnej uši, ki nam vinorejcem strah dela — in kako bi se dala pregnati“.
Vrstica 179:
 
Naš mladi prijatelj je bil z vsem zadovoljen, torej plačajo in otidejo proti Štuparjevej hiši.
 
{{prelom strani}}
Gospodičina Rezika se je pač nadejala kaj tacega, a vendar se je čudila, kaj da jo oče tako vesel jej predstavljal zdravnika in sicer z največjo zaupnostjo, a igrala je svojo nalogo dobro, tako da nij bilo nikakor poznati, da se ne vidita prvič. Nikedar še nij vredila tako hitro nobene sobe, kakor to, katera je bila odločena Ivanu v stanovanje.
 
Gospodar pelje svoja prijatelja na vrt, kamor je ukazal prinesti najboljega vina. Pa prileglo se jim je tudi, kakor se je videlo, kajti nobenega nij bilo treba priganjati; posebnega čuta do lepote pa menda tudi nijso imeli, kajti čarobna noč se svojim milobledim svitom nij nobenega odvabila od žoltega vinca.
 
Bilo je uže polu noči, ko se spomnijo, da je treba trudnim udom tudi počitka. Vinorejca sta ga imela precej pod klobukom, česar ne morem zamolčati, da tudi nerad škodujem njiju časti. Janko pa se je znal zdržati, da se ga nij prijelo vino, ker je pil le na videz, in čakal prve priliko, da bi mogel svojej ljubi dati potrebnih pravil, kako naj se vede in kaj naj najprej stori. To se mu je{{prelom strani}} tudi posrečilo učiniti, ko sta se ga bila njegova tovariša uže precej nalezla bila. — Hribar je bil preokoren, da bi bil prišel sam v svojo sobo. Spremita ga torej Rezika in vrtar Matevž, kateri tudi oblečenega, kakoršen je bil, spravi na posteljo, kjer je kmalu se smerčanjem naznalil, da spi spanje neskrbnega zemljana, kakor ga je spal nekedaj očak Noe. Sedaj se začne v njegovej sobi pravo delo. Ker je bila precej nizka, in so primerna tej bila tudi dvoja njena vrata, dala so se z omaroma skoro popolnem zakriti. To je Rezika s pomočjo vrtarja in mlajše dekle, ki je bila prišla jima pomagat, po volji Jankovej tudi kmalu prav tiho storila, in črez par minot bi bilo nenavadnemu uže teško najti, kje da sta izhoda. Še jedenkrat se ozre na Hribarja, ki je še vedno — sedaj dur, sedaj mol skalo prebiral, in zapuste skozi okno po lestvi zasterto sobo. Vrtar, ki je šel zadnji, pripre dobro okno za soboj, da ne bi jih to izdalo, in skrije v obližji lestvo.
 
Za nekaj trenotkov je bilo v Štuparjevej hiši vse mirno.
Vrstica 196:
 
„Še nekaj druzega,“ odvrne naglo prestrašeni Štupar — prosim povejte vendar odkrito, saj sva sama.“
 
{{prelom strani}}
„Ali ga gospod Hribar kaj rad pije?“ vpraša doktor za nekoliko časa.
 
Vrstica 217:
„Česa še ne poveste, za božjo voljo, — in jaz sem bil pripravljen še svojo hčer za ženo dati mu. Torej na očeh!“
 
„Mogoče, da se motim, pa kot prijatelj{{prelom strani}} sem vas moral opozoriti, predno storite ta korak. Saj ste bili tudi vi včeraj toliko dobri, da ste me zagotovili svojega prijateljstva.
 
„Predragi gospod doktor, jaz sem vam vsakako dolžan hvaležen biti. Da previden hočem biti, sreča lastnega otroka mi mora najprej na srci ležati.“ Pa nakrat se nekaj druzega spomni in naglo pristavi: „Kaj pa ko bi tudi meni vino škodovalo?“
Vrstica 245:
Doktor pomigne Rezikinemu očetu, kakakor bi hotel reči: Sedaj se prepričajte, imam Ii prav, ali ne, potem pa stopi po lestvi nekoliko višje in pogleda v sobo:
 
„Kaj pa hočete gospod?“ reče precej glasno{{prelom strani}} da ga je lehko slišal tudi Štupar. „Jaz vidim dvoje prav pripravnih prat: izvolite si jedna in pridite doli k nam!“
 
Strmo se ozira Hribar po sobi. „Tedaj vidite vrata? — kako srečni ste! Bog pomagaj, vse vidim dobro, a vrat nobenih ne.“ Rekši si mane oči in gleda dobelo okolu sebe.
Vrstica 253:
Zmešanemu gospodu je bilo po volji iznebiti se začarane sobe, torej si z nogami in rokami pomaga skozi okno na lestvo in na vrt. Tu se zopet začne pričkanje mej Hribarjem in Štuparjem o vratih, a doktor sili na vso moč, naj se pred použije zajutrek, sobo bodo uže potem šli ogledat. To se mu je tudi posrečilo in gospodje sedejo. V tem, ko se je Hribar še vedno črez sobo sam soboj jezil, zašepne doktorju gospodar: „Skoro sem vaše misli gospod, manjka mu je, manjka“.
 
Po zajutreku je bila Hribarjeva prva skrb, povesti gospoda v svojo sobo, kjer je bilo pa v tem od vrtarja, dekle in Rezike vse v prejšnji red spravljeno. Če tudi trdi Hribar, da je bilo malo poprej v sobi vse drugače, Štupar si vendar druzega ne misli, nego, da ga prijemlje ona bolezen, o katerej mu je pravil doktor. Zatorej je bil vesel, da je on končal pravdo s tem, da jih je opomnil{{prelom strani}} iti gledat trte. Janko vzame torbico soboj. Štupar ostane zadej z obljubo, da pride kmalu za njima.
 
V resnici nij bil naš prijatelj baš pri volji krasno jutro z mikroskopičnimi preiskavami tratiti si, hotel se je le svojega čudnega tekmeca po najlažej poti znebiti. S takimi mislimi in v pogovoru s Hribarjem hodi uže jedno uro po vinogradih, ko najde pripraven kraj v izpeljavo svojega namena, namreč mravljišče, ki pa nij bilo obilno in se nij lehko izpoznalo, da prebiva tu veliko število pridnih živalic, ker je bilo s travo obraščeno. Predno gresta na delo, meni doktor, smel bi on pač njegovo orodje malo si ogledati. Utrujenemu Hrvatu je bilo to po volji, torej sede pred doktorjem kar na mravljišče. Pa ne da mu časa, da bi si ogledoval predolgo svoj sedež, nego odpre hitro torbico in vzame ven črno sklenico in reče svojemu tovarišu:
Vrstica 261:
Sedaj odmaši posodico, v katerej je imel zelo omotljivo tekočino, ter jo približa rudečemu nosu Hrvatovemu; ta poduha, nekaj zamrmra in se zgruje potem nezaveden na tla.
 
Ko tako doktor srečno svoj namen izvrši, spravi zopet svoj „narcoticum“ skrije se precej daleč od Hribarja za grm in ga opazuje. {{prelom strani}}„O kacih desetih minutah se bo uže zbudil, misli si Janko, če bodo razdražene mravlje svojo dolžnost storile, in če v tem Rezikin oče ne pride, je vse dobro.“
 
Tako se je tudi zgodilo. Štuparja nij bilo in Hrvat se za nekoliko časa zbudi, ter jame strmo okoli sebe gledati in poluglasno mrmrati: „Doktor mi je kazal tu svoje reči, — in v tem sem zaspal — pač čudno! Sedaj je moral otiti, ker ga nij nikjer videti: gotovo je doma kaj pozabil. Pa kaj je to, da sem zaspal in bog ve, ali sem pred ali pozneje. Oh, kako imam trde ude in glava me menda tudi boli; se ve, da včeraj nijsem baš trezen bil, in denes sem imel z vrati opraviti: sedaj sem pa kar najedenkrat zaspal, akopram, kakor se mi zdi, nijsem bil zaspan — le kako je to? Jaz se sam sebi čuden zdim. Pa kaj jo to — hudirja“ — in sedaj se začne tipati, drgniti in valjati sem ter tja. Kamor se pri mu, povsod ga peče, srbi in boli, kakor bi imel obleko iz kropive. — Ko se natančneje ogleda, vidi da mu lezejo mravlje v celih procesijah po obleki. Skoči kvišku, kolikor hitro mu rejen trebušček pripusti, jame renčati, mahati z rokami na vse strani, otresuje se jezno in sploh na vso moč trudi znebiti se nepovabljenih gostov. Toda ves trud je zaman: nadležne mravlje so uže predaleč zašle, da bi se dalo brž pregnati; tembolj ko{{prelom strani}} se suče, bolj mu pritiskajo do živega. Ko vidi, da mu še glava nij več varna, in da bi bilo treba še lep čas čakati, da bi se mravljem poljubilo najti pota iz črevljev, šine mu kmalu prava v glavo. Kakor mučenik, se ozre žalostno okoli sebe, ga li nihče ne vidi, in ko se o tem prepriča, sleče se suknjo in vse kar je imel ne sebi. Vsako posebe skrbno otresa.
 
Kakor hitro doktor namero Hrvatovo spozna, hiti v Štuparjevo hišo in zagleda tam gospodarja in njegovo hčer. „Pojdita hitro pogledat, pravi ves spehan, gospod Hribar nori, da, nori popolnem!“
Vrstica 274:
 
„Mislite si, reče doktor, jedva sva prišla do tam-le, kar se začne Hribar slačiti in kričati, da je on sam trsna uš, in da naj ga s povekševalnikom preiskujem. Lehko si misliti, da sem mu ušel izpred obraza in hitel vam povedat.“
 
{{prelom strani}}
Za božjo voljo, kaj pa počenjate, ste iz uma?“ kriči Štupar ves iznenadejen. V tem trenotku se začuje tudi od bližnje ceste sem glasno krohotanje nekaterih kmetov, ki so od tam Hribarja zapazili. — Ta pa zija na vse strani, zagleda Štuparja in doktorja in pa druge nepoklicane opazovalce. Velike sramote sam ne ve kaj bi počel — a razpostavljati tako se tudi ne more in ne sme radogledim očem, torej pograbi v naglici svojo odleko in jo udere, kolikor, najhitreje je mogel, v bližnjo goščavo.