Spomini iz otročjih let: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m javna last |
mBrez povzetka urejanja |
||
Vrstica 5:
| opombe = Spisal Nik Vodoran.
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'', 12/107-110, 83–86 ({{mp|leto|1879}}).
| vir = {{fc|dlib|TJHMBXMK|s=
| dovoljenje = javna last
}}
Vrstica 11:
{{rimska poglavja s piko|4}}
Kdo se ne spominja rad onih presrčnih let prve dobe svojega življenja? O, srečni časi, o, srečna doba! Škoda, da si tako kratka, škoda, da tako naglo zbeže ti medeni tedni življenja! Tudi jaz pogosto mislim na zlate dneve prve mladosti, ko mi je bila vsaka stvar vir nedolžnega veselja, ko srce nij poznalo britkosti in trpljenja, žalosti in prevare. Nazaj bi si želel blaženi čas, ali zastonj je — zastonj. Enkrat — in nikdar več — je človeku dovoljeno uživati čisto veselje. Edino kar nam je ostalo od nežne mladosti je to, da se spominjamo na njo, da v duhu vnovič preživljamo na veke pobeglo otročjo dobo. Kolikor bolj izpoznavam življenje, kolikor bolj me tepe nemila osoda, toliko milejši so mi ti otročji spomini, toliko bolj pogosto si jih
== I. ==
To je bilo skakanje in letanje ves dan božji, ko so se mi bile noge navadile hoje in se toliko utrdile, da me nij vsak kamenček vrgel! Vsa hiša me je bila polna, in iz hiše je šlo na dvorišče, in dvorišča v hlev, iz hleva na vrt, z vrta k sosedu od soseda po vasi, z vasi na travnike, s travnikov k potoku itd. Povsod sem našel kratkočasnega dela in zabave. Vse sem prevrgel in premaknil, kar sem le mogel. Kar mi je prišlo pod roke, bilo je predmet, na katerem sem poskušal svoje
Stopite z mano v hlev! (Ve nežne gospodične, katere se tresete pri imenu tega neestetičnega, ali za blagostanje kmeta in nekmeta nepogojno potrebnega prostora, idite ta čas, dokler se mi v njem mudimo, na vrt ali kamer vam je ljubo.) Dekla molze. Kako veselo žvrgljajo curki belega mleka iz polnega vimena v golido! Kar sline mi se začno cediti pri tem pogledu. Mnogokrat sem pazil, kedaj dekla molžnjo konča in mleko materi izroči, da ga razdele ter vlijo v kozice in {{prelom strani}}latvice, kakor je prav. Pristopil sem, ter prav pohlevno začel: „Mati, mati!“ — „Kaj bi rad?“ — „Malo mleka.“ — Rad sem ga pil, kakor zdaj hladilno in peneče se pivo. In kako dober je bil mlečni sok, kako slastno sem zajemal mlečno kašo! Ko bi bilo po mojem šlo, vse jedi bi se bilo morale kuhati na mleku in polivati z mlekom. Zato sem pa tudi rad imel krave, katere so mleko dajale. Izmej vseh pa mi je bila najljubša moja plavka. Šel sem na vrt, natrgal poln klobuk mehke, zelene trave, ter jej nesel v hlev. Kako rada je pojela moj priboljšček, in kako hvaležno in proseče se je ozirala na-me, ko več trave nij bilo in šel sem zopet iskat trave ali kaj druzega ljubej plavki. Tudi košček kruha, ki sem ga po hišnem redu dobil za malico, delil sem radovoljno z njo. Pa tudi ona je mene rada imela. Ne verujete? Zakaj pa se je vselej za mano ozrla, kadar sem jo po imenu poklical? Zakaj sem se jej smel brez skrbi obesiti na vrat, potezati jo za rog in vlačiti za rep. Vse
Skrbel sem vedno, da je bila čista in snažna, — ona je morala biti najlepša mej vsemi kravami, kakor si zaljubljen mladeneč želi, da je njegovo izvoljeno dekle najlepše mej dekleti. Ako sem zapazil, da je hlapec kaj nesnažnega pustil na njej, česljal in drgnil sem jo sam, dokler sem zbrisal vsak madež z nje.
Veliko je bilo moje veselje, kadar je imela tele. Tudi njega sem rad imel; gledal in gladil sem ga po celo uro, in pogovarjal sem se ž njim — se ve da po otročje, — le to mi nij bilo všeč, da se je sesaje tako zaletavalo in plavko v vime butalo, da je včasi kar nogo vzdigovala — revica. Karal sem ga in učil: „Tako ne smeš, to je tvoja dobra mamica, katera ti daje mleka, ti jo moraš lepo ubogati, mirno sesati, ne pa zaganjati se vanjo; dobri otroci svojo mater ljubijo.“
Takrat še nij sem vedel, da so tudi taki ljudje na svetu, kateri svoje matere ne spoštujejo, kateri njeno ljubezen z nehvaležnostjo in hudobijo plačujejo, — takrat še nijsem vedel, da so ljudje na svetu, katerim je mati-domovina — molzna krava, katero molzejo in sesajo do krvi, in v katero se potem mesto zahvale še grje in huje zaletujejo kakor tele v kravo; tega nijsem vedel, pravim, sicer bi ne bil teletu nič govoril, molčal bi bil pa mislil si: Ti tele, ti neumno tele delaš tako, kakor pametni ljudje-renegati.
Vrstica 40:
Kadar je sijalo toplo pomladansko solnce, kadar so jele drobne tičice veselo žvrgoleti in prijazne cvetlice svoje Ijubke glavice prizdigovati iz zelenih tal, pritekli smo na pisani travnik, in tukaj je bilo zdaj naše torišče. Igrali smo se, skakali in lovili se. Brali smo nežne cvetke, zatikali jih za klobuk, pleli vence, potem zopet vse proč vrgli, ker nam nij šlo prav od rok in strpljenja nijsmo poznali.
„Igrajmo se vojsko!“ reče eden. „Da, da vojsko!“ pritrdimo vsi. Postavimo si dva sovražna cesarja, eden je bil naš avstrijski, drugi turški. Ta dva naredila sta z rokami „most“, drugi smo se vstopili v vrsto držeči se drug druzega od zadej, ter smo šli tako pod „most“.
Po končanej vojski nijsmo mrtvih
Ko smo se teh ali druzih iger naveličali, poseli smo se po travi in začeli si pripovedovati, kaj bo kdo izmej nas, kadar dorase. Prvi de: Jaz bom krojač, po hišah bom hodil šivat, dobro bom živel in novo suknjo si bom sešil, kadar bom hotel. Drugi pravi: Kadar bom jaz velik, naredim si malin, mlel bom
Nu, nekaj od tega se je spolnilo; videl sem mnogo sveta, ter si marsikaj skušal na njem, pa povsod, kjer sem bil, mislil sem na naše jasne gore, na naše bistre studence in potoke, na naše zelene livade s krasno pisanimi cvetlicami in prijetne loge z milimi ptičicami. Tudi drugod sem videl lepe gore, tudi drugod sem poslušal žuborenje potoka
Pa vrnimo se na livado! Ne samo mi dečki, tuli deklice naše starosti veselile so se krasnega zelenja, dobrodejne pomladanske
Prešlo je bilo par let, odkar sem bil zapustil zelene trate, pisane livade in vesele tovariše-vrstnike. Prišel sem iz ljubljanskih šol na počitnice, — ali za-me nijso bile več otroške igre, imel sem gospodsko suknjico in znal sem nemško; mej razposajene vaške paglavce nij bilo več spodobno zahajati.
Vrstica 56:
== III. ==
Kjer so doline, krog njih holmci in grič, tam nij brez reke, ali vsaj brez potoka ne. V onem delu lepe naše domovine, kjer sem preživel leta prve mladosti, vije se prijazna reka, in va-njo se vliva mnogo večjih ali manjih potokov. Daleč nesmo imeli niti do potokov niti do reke, zato smo bili često tam, zlasti pri potocih, prvič za to, ker smo bili bliže, kakor reka, drugič, ker smo se — vsaj iz začetka — reke vendar-le nekoliko bali. Po zimi smo poskušali, če led „drži“ in iskali pripravnega mesta, kjer se je dala narediti poštena drsalica. Cela vrsta nas je bila hkratu na uglajenej progi; drug za drugim —
Uže o prvej pomladi, bili smo zopet ob potoku, gledali smo, so li vrbe uže sočne. Ko se je dala koža lepo ločiti od lesa, rezali smo lepe gladke jednoletne mladike, in delali piščali, kakor bi nas bil kdo najel. Vsak se je preskrbel s piščalkami, in piskali smo potem od zore do mraka.
Najprijetnejše je pa bilo pri potoku po leti, — vsaj meni se je tako zdelo. Kako nam je ugajalo bresti po čistej hladnej vodici! Po cele ure zrli smo v bežečo vodo. Metali v njo šibice, vejice in druge stvari, ter gledali, kako jih odnaša. — Odvzdigovali smo
No, kadar smo prišli k potoku, nesmo se tako hitro ločili od njega. Kadar pa smo so se vračali, bile so naše hlačice umazane in mokre, in prišedši domov, imeli smo vsak se svojo materjo težaven račun, kateri se navadno nij izvršil nam po volji. Pa kaj je bilo to nam junakom, kmalu je bilo vse pozabljeno. Naše geslo je bilo: „živela svoboda!“ in kaj de, če se tudi nekaj trpi za svobodo.
Vrstica 66:
Čim večji in drznejši smo bili, tem manje nas je bilo videti ob potoku, tem bolj smo{{prelom strani}} iskali zabave pri reki, se ve da, kjer je bila pristopna. Tu smo radi poskušali, kdo bo kamen črez reko zagnal. Lučanje kamenja je posebna umetnost in v tej umetnosti urili smo se včasi več ur. Mej drugim umeli smo kamen tako zalučiti, da je glasno zapel. Majhene, gladke in ploščnate kamene znali smo tako metati, da so od vodne površine odskakovali.
Da se o poletnem času nesmo pozabili kopati, kadar smo pri vodi bili, to se razume. Prva skrb vsacega novinca v kopanji je bila, da se je plavati naučil, kajti sramotim je bilo le plitko vodo bresti. Učitelj plavanja je bil vsak, kdor se je uže znal na vodi obdržati, da pa nauk nij bil tak, kakor v plavalnici, tega — mislim — mi nij treba omenjati. Učil se je vsak sam, ali s pomočjo druzih. Kdor je mogel dobiti dva mehurja, zvezal ja je skup, vlegel se mej nja in voda ga je držala, kdor je imel putrih, navezal si ga je na hrbet, in brodil je brez skrbi po vodi. Kdor pa nij
Čudim se, da se nam predrznim plavačem nikdar kaka nesreča nij pripetila, mej tem, ko je voda več odraščenih požrla.
Vrstica 72:
== IV. ==
Rad sem poslušal ptičje žvrgoljenje, fantovsko petje, starinske cerkvene napeve, s katerimi sta star suhi učitelj-orgljavec in še bolj suha žena njegova poveličevala službo božjo, — rad sem poslušal godce, kateri so vabili plesaželjno mladino v prostoren skedenj, ali najmilejši glas mi je bil glas zvonov. Zvonjenja in pritrkavanja poslušat ne bil bi se naveličal noč in dan. Ko je zvonilo „delopust“ ali „sveti večer“, ko se je razlegal glas zvonov o praznikih in slovesnih cerkvenih obhodih, bil sem slep in gluh za vse drugo, — moje oči so bile obrnene v zvonik, kjer so
Veliko je bilo moje veselje, ko me je cerkvenikov sin soboj vzel v zvonik, radovedno sem poslušal njegove resnične in izmišljene pripovedke o zvonovih, kako se potezajo in obešajo v zvonik, kako razganjajo oblake in točo, kako ublaževajo požar in kako ogluše polje, ako so preglasni. „Glej, ravno tale naš večji zvon bil je tako glasan, da je polje oglušelo, in nij hotelo več roditi, Priti je moral zvonar iz Ljubljane, da ga je prevrtal, ter mu glas vzel.“
„Kako se zvon prevrta?“ vprašam ga.
„To zna samo zvonar; on ima majhen svedrec, tanek ko šivanka, in ga prevrta tako, da se mu nič ne pozna, in potem ima slabejši glas.“
Vrstica 86:
Ko sem začel rabiti svinčnik, risal sem, kjer sem le dobil kaj belega papirja, zvonike in zvonove. — Bravši prvikrat o velikanu mej zvonovi, o največjem zvonu na svetu, o zvonu v daljnjej Moskvi, želel sem iti na Rusko, da bi videl ta velikanski zvon in zvonik, kateri ga nosi in slišal njegov mogočni glas.
Hitro minejo dnevi blažene otročje dobe, in ž njimi otročje želje in veselje. Otrok, mladenič, mož, starec — vsak ima drugo veselje druge želje. Še rad poslušam lepo zvonjenje, a ne več tako veselo, kakor nekedaj; radosti, ki jo občutim, primešana je obilna mera srčne žalosti. Nehote se spominjam, kadar slišim zvoniti, potrtega srca, da so meni najbolj dragim osobam zvonovi uže zapeli zadnjo žalostno pesen, in da sem ostal sam, sam sredi
<hr width="30%" align="center" />
|