Povest o lepi ženi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 3:
Zdi se mi, da je imela črne oči, in da me ni ljubila. Da je to resnica, lahko prisežem, ker je bil njet mož zelo lep, plavolas človek z ostro kozlovsko brado. In vendar se je zgodilo, da mi je ta žena ponudila najvišjo ljubezen vkljub temu, da sem jaz začudo zoprn človek pokvečene nizke postave in grbastega hrbta. Glejte, in bilo je tako:
Sedel sem kakor ponavadi za mizo in sem šival, ne vem že, ali sosedove opanke ali novelo o hudi mačehi in zlati pribi, ali o Janezu Kapistranu in golobradi ovci. Šivam, šivam, in baš sem zapisal lep stavek, težko, če se ni glasil takole: "In njene oči so bliskale žrjavico , in čelo je plamenelo kakor biserna gora v srebrnem svitu belih oblakov." In tedaj, prijalteji moji, je planila ona v sobo.
Bila je grozno lepa. Takšne še nisem videl nikoli prijateljeve žene, čeprav sem jo gledal vsak dan in vselej, kadar sem prišel obiskat njenega moža, svojega vrlega tovariša, ki je tudi šival. Samo s to izjemo, da je on šival židane cilindre in pisane škrate, bele lilije in narodne devojke v tirolskih avbah in pečah s petelinčki.
Bila je torej grozno lepa. Njene oči - naj jih omenim najprej, - so bliskale groze, in bilo me je v resnici strah teh strašnih, črnih oči. In lasje so ji v ostri sapi, ki je privihrala z njo skozi duri, plamteli do stropa. Usta je imela napol odprta in njeni zobje, kot led brušeni, so sijali v bolnem, neizrečeno bolnem izrazu, ki je objel vse njen obraz.
"Rešite me, rešite me! Pri Kristusovih ranah vas prosim: rešite me!"
In padla je pred menoj in poljubila tla in po kolenih se mi je bližala in nervozno ihtela in hitela:
"Rešite me, gospod Peregrin, dragi gospod Peregrin!"
| |||