Povest o lepi ženi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 9:
Bila je torej grozno lepa. Njene oči - naj jih omenim najprej, - so bliskale groze, in bilo me je v resnici strah teh strašnih, črnih oči. In lasje so ji v ostri sapi, ki je privihrala z njo skozi duri, plamteli do stropa. Usta je imela napol odprta in njeni zobje, kot led brušeni, so sijali v bolnem, neizrečeno bolnem izrazu, ki je objel vse njen obraz.
In padla je pred menoj in poljubila tla in po kolenih se mi je bližala in nervozno ihtela in hitela:
»Ljuba gospa Karola", sem dejal plaho in ponižno, "ljuba gospa Karola, kaj se je zgodilo, prosim vas, vstanite, prosim vas, vstanite in odpustite! Pri Bogu vas rotim, jaz nisem kriv, da ste se vrgli na tla, in nočem vas videti!«
A ona je vsa drhtela, tako je drhtela, kakor da vidi smrt pred seboj, in klicala brez prestanka:
»Rešite me gospod Peregrin!«
A tisti trenotek so se zaslišali skozi okno trdi in nagli koraki, doneli so osorno s ceste. Gospa Karola je skočila kvišku in se me ovila okrog vrata:
»Moj Bog, moj Bog, skrijte me! Moj mož me išče! Ubije me kadar me najde, ubije me.«
»Prokleto!« Nekdo je klel in razbijal na vežne duri. Spoznal sem ga: Bil je moj vrli prijatelj.
»Skrijte me!« je hitela lepa gospa Karola, blazno so strmele njene oči.
Prijel sem jo za roko, odklenil omaro in jo zaklenil. Gospo Karolo sem zaklenil. In nato sem veselo zažvižgal in stopil k oknu.
»E - glej ga, ti si, prijatelj, najmlajši Jakobovih sinov! Kaj je Benjamin!«
»Odpri prijatelj, nekaj nujnega!«
»Kaj takšnega? Ali si je zlomila nogo tvoja kraljična?«
»Ali si videl mojo ženo? K tebi se je skrila pravkar. Videl sem jo, in nikar ne taji!«
»Prijatelj!«
»Hitro pridi in odpri. Zakaj mi zaklepaš pred nosom!«
»Ali kaj takšnega!«
»Ustrelim te, ako v hipu ne odpreš.«
Grem in odprem.
»Kje je Karola, moja žena?«
»Zmotil si se! Včeraj sem jo zadnjikrat videl, in niti ne vem, ako je še pomnim. Pa kaj naj dela pri meni?«
»Skrila mi se je! Pravkar sem jo zalotil v objemu mladega oficirja. Vidiš, in s tem samokresom sem mu raztreskal črepinjo. Ves kanape je okrvavljen z njegovimi možgani -«
In takrat, glejte, se je zaslišal rahel stok iz omare, kjer je bila zaprta lepa Karola.
»Ha!« je zakričal njen mož. »Ta glas? To je ona! Pokaži mi jo! Nič ne pomaga tajiti, drugače - padeš ti.«
»Za božji čas!« sem se začudil. »kako ona? Ali si znorel, ubožec, ali ne slišiš, ali ne vidiš moje stare mačke?«
Začudeno me je pogledal in ves je drgetal.
»Ali ne poznaš moje mačke?«
Glejte, prijatleji dragi, to je bilo tako: Ko mi je teta umrla je rekla: »Ljubi Peregrin! Denarja nimam, da bi ti ga zapustila, ampak za spomin naj ti bo tale siva mačka.« In od takrat gledam in gojim dragi spomin na teto.
In prav tisti trenotek, vam povem, ko je moj prijatelj Benjamin drgetal pred menoj, je kihnila moja stara mačka.
»Ali ne slišiš, da kiha mačka?«
Prijatelj je pogledal in zapasil moj simoro, kako se davi pod mizo.
»Glej kakšen si! «
| |||