Moč kresne noči: Razlika med redakcijama
Nova stran z vsebino: Uporabnik: Maša Krajnc Po holmcih okrog meniškega samostana so žareli kresovi, da se je videlo kot žareča elipsa na skrajni periferiji obzorja . Rdeče, v svitlob... |
(ni razlike)
|
Redakcija: 11:01, 6. oktober 2018
Po holmcih okrog meniškega samostana so žareli kresovi, da se je videlo kot žareča elipsa na skrajni periferiji obzorja . Rdeče, v svitlobi umirajočih solnc, je žarel ves nebesni svod; v svitlorožnatih refleksih so trepetale sušteče breze ob vodi .
Kresna noč, polna tajinstvenih čarov, je hitela nizdol.
Opojno dehte v rdečem svitu lilije v samostanskem vrtu, izginila je njih simbolična belota, ognjeni žari se oprijemljejo belih kelihov in ponosnega stasa kot zbor angeljev stoje ondi, ki z ognjenim mečem branijo vrnitev v prekrasni paradiž.
Zunaj pa se ljubi in snubi narava. Žareče kresnice vabijo z deviškim svitom sodruge na poročno noč. In zavel je mogočen val toplega, mladega, zdravega življenja v ozke meniške celice. Pa so zaprli okna in duri že priletni patri in fratri, svet je hitel mimo njih, niso ga več razumeli, ni jim bilo do njega.
Le pater Ladislav sloni pri oknu svoje celice in zre nemo v krasno noč. Nekdaj vrlo simpatične poteze veselega mladeniča so postale v meniški kuti trde, vele, bolne; le njegov pogled, tako obupen in vprašujoč kriči po izgubljeni pomladi, zakriva in odkriva vso neizrabljeno moč mladeniča-asketa. A h , kolikokra t s i je že izbičal hrepenenj e i z mladi h prsi , a vračalo se je nanovo , močneje, silneje , zahte val o krepkejših udarcev , — več krvi . — In pate r Ladisla v sloni pr i oknu , v očeh m u tre]>eče meha k svit, hi - l>en spomi n mladosti . K o t otrok je tud i on plesa l okro g kresa , vriska l i n pe l i n ž nji m Anita . N j e temnopolt e ročice so se g a držale krčevito, d a so se m u poznal i rahlordeči odtisk i njeni h nohtov , i n kodrast a temin a njeni h črnih las g a je božala po licu . Lovil a sta kresnice , skakal a čez kres , d a se je sto žarečih iske r dvignil o kvišku, d a j e sto zla t ih zvezdi c padal o naza j ko t b i nesle sel>oj sto na d zaželjenih. Tak o je bil o vsak o leto. Nekoč p a so postal e n a kresn i večer Anitin e oči bolj vroče, njen a ličeca bolj rdeča, nje stisk iskrene ji . Vzljubil a st a se. Siva , dobr a njegov a manik a p a je hotel a imeti »gospoda«. V zadnj i njeni solz i je nemo drhtel a t a želja, zadnj i vzdih , poln in težak, je ko t izvleček vseg a ne izgovorjeneg a prosi l le to edino. V neizmern i bolesti je zatrepetala njegova duša. »Mati, gospod bom, vse, vse storim , ka r hočete, sam o poglejt e me še enkrat,« je zakričal v divj i bolesti. Nis o se m u mogl a več zahvalit i onemogl a usta , pol>ožati g a n i mogl a več otrpl a roka . L e oči je umirajoča mat i uprl a vanj , vse velik e i n svitle , v polne m razumevanj u so se umirajoče svetli kale , na njem so obvisele , uprt e vanj , je v nji h izgini l n a vek nji h svit. In te materin e oči H O g a sprem - ljeval e povsodi. Izpolni l j e obljubo , k i j o je da l umirajoči mater i i n šel k menihom . M e d štirimi stenam i meniške celic e je bi l neizprosen krvni k same m u sebi, a le nerad a se je pokoril a njegov a teptan a mladost. Dane s p a je v njeni zopet zakri čalo po pomladi . Hitr o zapr e okno , opetekajoč se, g r e v sobo, molit i hoče, d a g a min e izkušnjava zleg a duha . Kolikokra t m u j e bil a molite v notranj a potreba , edin a uteha prečutih noči. A dane s ne gre. Z največjo doslednostjo mu hite misl i vedno le k Aniti; vse pokopane želje vstajajo zopet, saj niso bile mrt ve nikdar ; vsi topli glasi njegove duše mu govore le ono, kar razume, a česar slišati ne sme. Pot mn lije po čelu, v sencih mu tolče v divjem taktu, največjega grešnika se nazivlje, trepeta v bogatio ječem strahu, a rešitve ni. N a mizi pr i postelji stoji kip Brezmadežne. K njej pade na kolena. poljublj a jo -— a glej. ki p raste , se veča i n veča i n pre d nji m stoji Anita . Napo l blazen g a zgrab i z rokam i i n trešči ob tla , d a se zdrob i n a ti soče kosov . A že se je zavedel, ka j j e storil . »Ubijalec, ubijalec,« kriči ves i z sebe, pobir a v svetem strah u blago slovljene koščke, poljublj a ji h i n ros i s solzami . Zuna j žare kresov i i n svetij o v žen i to vanjsk o noč; življenje se ra duj e življenja, le i z celic e patr a Ladi slav a prihajaj o bolestni vzdih i trpin čene duše i n trpinčenega telesa v kresn o radost.