Moč kresne noči: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 36:
zakriva in odkriva vso neizrabljeno
moč mladeniča-asketa.
Ah , kolikokrat si je že izbičal
hrepenenje iz mladih prsi, a vračalo
se je nanovo, močneje, silneje,
zahtevalo krepkejših udarcev, — več
krvi. —
In pater Ladislav sloni pri oknu,
Kot otrok je tudi on plesal
okrog kresa, vriskal in pel in ž nji m
Anita.
Nje temnopolte ročice so se ga
držale krčevito, da so se mu poznali
rahlordeči odtiski njenih nohtov, in
kodrasta temina njenih črnih las ga
je božala po licu. Lovila sta kresnice,
skakala čez kres, da se je sto žarečih
isker dvignilo kvišku, da je sto zlatih
zvezdic padalo nazaj kot bi nesle
seboj sto nad zaželjenih.
Tako je bilo vsako leto.
Nekoč pa so postale na kresni
večer Anitine oči bolj vroče, njena
ličeca bolj rdeča, nje stisk iskreneji.
Vzljubila sta se.
Siva, dobra njegova mamka pa
je hotela imeti »gospoda«.
V zadnji njeni solzi je nemo drhtela
ta želja, zadnji vzdih, poln in težak,
je kot izvleček vsega neizgovorjenega
prosil le to edino. V neizmerni
bolesti je zatrepetala njegova duša.
»Mati, gospod bom, vse, vse storim,
kar hočete, samo poglejte me še
enkrat,« je zakričal v divji bolesti.
Niso se mu mogla več zahvaliti
onemogla usta, pobožati ga ni mogla
več otrpla roka.
Le oči je umirajoča mati uprla
vanj, vse velike in svitle, v polnem
razumevanju so se umirajoče svetlikale,
na njem so obvisele, uprte vanj,
je v njih izginil na vek njih svit.
In te materine oči so ga spremljevale povsodi.
Izpolnil je obljubo,
ki jo je dal umirajoči materi in šel
k menihom.
Med štirimi stenami meniške
celice je bil neizprosen krvnik samemu sebi,
a le nerada se je pokorila
njegova teptana mladost.
Danes pa je v njem zopet zakričalo po pomladi.
Hitro zapre okno, opetekajoč se,
gre v sobo, moliti hoče, da ga mine
izkušnjava zlega duha. Kolikokrat
mu je bila molitev notranja potreba,
edina uteha prečutih noči.
A danes ne gre.
Z največjo doslednostjo mu hite
želje vstajajo zopet, saj niso bile
duše mu govore le ono, kar razume,
a česar slišati ne sme.
Pot mu lije po čelu, v sencih mu
tolče v divjem taktu, največjega
grešnika se nazivlje, trepeta v
Na mizi pri postelji stoji kip
Brezmadežne. K njej pade na kolena,
poljublja jo — a glej. Kip raste, se
veča in veča in pred nji m stoji Anita.
Napol blazen ga zgrabi z rokami
in trešči ob tla, da se zdrobi na tisoče kosov.
A že se je zavedel, kaj je storil.
»Ubijalec, ubijalec,« kriči ves iz
sebe, pobira v svetem strahu blagoslovljene koščke,
poljublja jih in rosi s solzami .
Zunaj žare kresovi in svetijo v
ženitovanjsko noč; življenje se raduje življenja,
le iz celice patra Ladislava prihajajo bolestni vzdihi
trpinčene duše in trpinčenega telesa v
kresno radost.
|