Čarovnica s Karneka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 8:
| prevajalec =
| izdano = ''{{mp|delo|Zora}}'' št. 14–19, {{mp|leto|1872}}
| vir = dLib {{fc|dlib|G5XWUZHP|s=1-4|14}}, {{fc|dlib|68VAUHQH|s=1-4|15}}, {{fc|dlib|ZBMFMP5J|s=1-5|16}}, {{fc|dlib|45YNG0ZY|s=1-3|17}}, {{fc|dlib|0TFVODI6|s=2-4|18}}, {{fc|dlib|YJ4HIMF0|s=1-5|19}}
| opombe =
| dovoljenje = javna last
Vrstica 25 ⟶ 24:
Tik prijaznega mestica Kamnika stoji čolnasta gora, Brgantova po imenu. Vrhu nje štrli iz okrog in okrog zaraščenega lesovja siva razvalina. Zdi se, da ta mutasti ostanek iz davno že preteklih, v mračno meglino nam zakritih časov, preti še dandenes meščanom, če prav je časov zob do malega že zglodal in skrušil ga v prah in pepel. In človek, ko dospe med samotno-za-puščeno ozidje ter premišljuje, kakó te črnomarogaste stene, da-si že toliko, toliko časa podvržene kateremukoli vremenskemu razsaju, vendar popolnemu poginu še zmeraj kljubujejo, živo pričevaje, da naših preddedov tlačanske roke so znašale za ték ino vek — ko premišlja vse to, polasti se ga morda nehoté neka sveta groza, in spominjaje se óne preteklosti, ko se je na mestu le-te ogromne groblje še veličast dvigala v ozračje, slika si v živih podobah reči, ki so utegnile ondi gori biti in goditi se kedaj, ali nikoli. — Na prostoru splošnega razdejanja, kamor bi se nekedanjih duhovi shajali in šepetali si v nočni tišini, vidi na enkrat gizdavo poslopje, močno, nepristopno trdnjavo, na kateri biva tuj, nemški graščak, ki brezvestno zatira slovenskega kmeta, tlačana svojega, ter se preširno posmehuje njegovemu pravičnemu srdu in groženju. Mesto posameznih, narušenih sten, na katerih zdaj mačjeglavi sovnjak o polnoči tožno skovika po zgrešeni samici, gleda temno zagorele stolpove, iz katerih čuvajev rog zamolklo doni v nižavo, kadar kak protivnik preži kje v obližji. Tod, preko peščenega tlaka, iz katerega dandenašnji krčevito poganja drenova trš, predstavlja si zalo okrašene stanice, prostorne dvorane in hrame, obložene z raznovrstnim bogastvom. Tam, kjer se požrešna orla kavsata za oropano mrho — plemenitih vitezov dragocene gostije; njih divje rajanje ondi, koder zdaj burja prosto vihra s prahom ter ovijaje se okolo robatega zidovja cvili, sika in neznano buči. In res, kaj velja, da se je nekedaj mehkužil graščak, da si je postiljala grajska gospodična tamkaj, kjer posehmal pisani gad leže strupeno zalego?
Vendar, to je res le negotova domišljija, katero bi si častiti bralec utegnil z resnejo in primernejo nadomestiti. Naj bode tù raje omenjeno, kaj kranjski letopisec Valvazor znamenitega in zanesljivega sporoča o nekedanjem, tamošnjem gradu, poprej „Karnek", dandenašnji „stari grad" po imenu. Pravi, da Ortenburški grofje so dali sezidati ga v dvanajstem stoletji, in našteva nekatere slovite rodbine, ki so potem prebivale v njem. Posledni Karnečan pak je bil Ahec s Turna. Ko mu je strela tam gori ubila hčer, preselil se je bil z nemilega mu kraja v Kamnik; vendar pak je še zmerom z bornimi tvarinami preskrbljeval zapuščeni grad, dokler se mu 1670. leta pogrezne ostrešje. — Pa tudi ljudstvo si še marsikaj pripoveduje o starem gradu. Tako, na primer, kaže obok, pod katerim bi bila mogočna, železna vrata vrazila; drugej na poli zasuto jamo, pa pravi: „To je bila podzemska ječa. Kdor je bil pahnen tje noter, ta ni nikedar več videl belega dne. Jedila so se mu s pepelom potrošena spuščala po vrvi, dokler je revno {{prelom strani}} pojél od glada in smrada! Temán berlog, dober streljaj od zidovja, jim je nekedanje skrivno izhodišče iz grada. Skozi taisti róv bi bili Karnečanje vtekali, ako bi jim bila skrajna nevarnost zažugala. Da, pa se več! Pripovedujejo tudi nenavadne dogodke sklepaje jih s Karnekom, kakor je v poglavitni črti podajajo nasledne vrstice.
Vrstica 44 ⟶ 43:
„Alo pa, vsi trije! Po konci, Tiktak! saj si že odpočil si!" rekši podreza svojega tovariša poleg v resji.
Poslednjega ni bil opazil Kocijan, in zdaj, ko nenadoma izvé o njegovi pričujočnosti, prihaja mu nekako tesno v nedrih. Tiktak namreč bil je že na oči precej nenavadna prikazen. Visoka, koščena rast, dolgoličen, mršav in resasto poraščen obraz, goste, staknene, črno-čopaste obrvi, hude, mačje oči in dolge, rujave mustače kraj širokih nosnic: to vse na eni osobi, pokriti z uhlasto kučmo in zaviti v temno, dopetačo plahto — bil je Tiktak. Ker se je stanovitno ogibal meščanov in najraje samotaril po hostah, šla je pri tedanjih Kamničanih čudna govorica o njem. Nekateri so trdili, da zalázuje čarovnice (coprnice), ter da {{prelom strani}} jim tudi vhaja čez mejo; nekateri, da je kos marsikaterim, nadzemskim duhovom in kakoršnimkoli urokom; nekateri celo, da se brati samim peklenskim hudičem; vsem pak je bil velik vedež, do katerega se jih je mnogo zaupno obračalo iskaje pri njem pomoči zoper neštevilne posvetne križe in težave. In koder je Tiktak mimo hodil, povsod so otroci s pota begali pred njim, in stare babe v gručah stikale glave za njim.
Ko Kocijan tedaj vidi, da se mu tudi le-ta malo prijetni gost pridružuje, poseže vsaj po širjih koracih, da bi kar najdalje imel ga za petami.
Vrstica 80 ⟶ 79:
„Sodiš lehko", ugovori previdni Kocijan.
„Toda vse to še ni nič", nadaljuje Petac, „ko bi še nekaj ne bilo. Le čakaj! Lani, o veliki žetvi ti je zrela strn že težko tehtala v razore. Jaz ometem prazne predale in takrat ti tudi zmečkam dva križasta pajka, ko še nisem vedel, da čarovnice pasó tudi tisto golazen! Kar, na večer tistega dné — pripodi se ti črn oblak izza Karneka in na pomižaj se ti toča na vse križe božje vsiplje iž njega. Jaz reva, vlečem ti orodje pod milo nebo, mečem in obračam ga napek, to z ostrino navzgor, to z rogoviljo, češ, da preženem čarovnega vraga. He, boš ga! Ko je bil do zadnje bili stri polje, miroval je sam od sebe. Tedaj pa hitim k bolni materi v hram, sporočit jim neznano gorje. Ali groza, kaj menita?! Že so pojemali, život jim otrpnil, ali desni kazalec jim še krčil se in meril na ravnost tù gor proti gradu-le. In kar mi ranjce jezik ni mogel več praviti, to sem bral v njih steklenih očeh, in sem bral: da vsa ta nesreča nam vzhaja iz Karneka! O ranjca mati moja — zdaj se že gori sveté! — to so si {{prelom strani}} umeli na čarovnice drugač bolje, kakor jaz in ti pa se kak drug tak; umeli so si, umeli vselej, zlasti pa umiraje! Nikoli ne pozabim, kaj so mi bili rekli ondaj, ko se je ta grajska spaka izlegla tù gori. Dejali so: „Ponkrec, vešča, kadar zaleže zarod, sama pogine" — Idi pak je mati umrla na njenem porodu, veš! In meniš ti, da Trebuščak, njen stari, da ne vé, kako spakedrijo ti goji? Dobro! Zató jo pa takó skriva pred svetom, in zato, da bi ne poiskali je pri njem, ko nam nalašč prizadeva toliko škode po njej. A kaj bi le pravil ti? Vprašaj, noben pameten ti drugač ne poreče!"
Petac omolkne ponosno nadejaje se, da je prepričal svojega ugovarjalca, ki pač nekaj potrt na duhu, vendar pa nepreverjen in izdajaje svoj bridki dvom pravi:
„Naj ti vse to le bode tako, ali tako, jaz pa Trebusšakove hčeri ne dolžim hudega. Imel sem že nekolikrat priliko videti jo od blizu. Kakó bi ta krotki, ta ljubi otročaj mogel biti že grda, nevoščljiva čarovnica!? To ti naj verjame, kdor hoče — jaz ne!"
{{prelom strani}}
„Ha, ha! vidiš, da je nemarost res že urekla te! Da, da, kratkoliena in brhka je ta zel spačja, to je. Oni dan, ko sem gledal jo od strani, zdela se mi je skoraj gorja mimo Pocinke. No, pa je tudi čarovnica že zdaj večja, kakor bo moja — če bo kedaj moja, — pri svojih devetdesetih letih, če jih učaka. Toda, jaz pa nisem tak ti bedak, da bi spotikal se nad njenim gladkim obnosjem, nikàr da bi zazijaval se vá-njo, kakor ti, prismoda ti prismojena — Mavrinov sèm ali pa tje! Ne, ne! jaz še le pravim: ta žival golobinja — pa ni golobica, je skobec, ki ima kremplje, ki ima kljun zavihan in ki kavsa. Pa kavsala nas bo in skobela, dokler jej ne zavišemo kljuna, tistega krivega! O, pa saj to tudi njej ne odide! Moramo jej posvetiti, kakor vsaki drugi taki!"
Vrstica 92 ⟶ 91:
„Hm kuga, bi trgal se za hudiča!" zahršči Tiktak, ki je dozdaj ves čas molčé poslušal prepiranje. Kocijanu pripravljen ugovor zmedli na jeziku, čudni vedež pa začne modrovati:
„Nečem tajiti, da imam opaženo, koliko zvezd je na mali pédi neba, koliko grč v nebeških vratih, koliko brazd pod sterniščem zlati potoki tekò; ali to je zopet vsa druga — pečati se s čarovnim oneganjem! — Na jesen, ko se žabe začnó zalivati v blato, ko navratič otresa seme, tačas bo ravno sedemnajst let, ko sem necega dné po tem lesu iskal divjine za sedmino po ranjcem Koposci — je tudi toliko storil na tem svetu, da gori ne bo posejal za vrati! Od jutra do večera begam in peham tod okrog, iztaknem vsak brlog, preskakam grm in strm, in vendar na vse zadnje nimam ne perja ni dlake. Prazen pa nečem domu! Truden se poravnam na tla poleg debele peči, dober poskok od grajskega ozidja. Pód-se napulim mahú, da bi na mehkejšem počival. Hočem zadremati, pa kar ne! Nekaj mi šine v glavo. Planem po konci, izrujem čop suhega resja, okrešem ognja, nažgem. Pri svečavi na drobno prebrskam ležišče, premencam od zglavja do znožja, ako bi v njem bila kaka taka korenina? Nobene! Poležem nazaj, križem sklenene roke dém pod butico in gledam navkvišku. Vedel sem pa že dobro, da nekdo uganja uroke z menoj! Kar, na tisto zijalo goreča svetinja strupeno priberlizga mimo mene, žvižgaje, kakor peklenšček, če ga na prste pokličeš po večernem zvonenji. Začnem duhtati, kakova kuga, da ravno to noč vès čarovni hudelj preži ná-me. In spomnim se, kaj mi je bila botra zažugala leto popred, ko sem o grmenji na razpotji, kjer trije studenci križem izvirajo, pazil v tistem vodotoči, da sem videl, kako se čarovna spakedrija zbira v oblačili. Napovedovala mi je rekoč: Čarovnice se gotovo maščujejo nad onim, ki se vtiče v njihove skrivnosti. — Prokleto revno maščevanje! dejal sem si; kar, na tiste besede — se strese grad Karnek, zmaje se vsa Bergantova gora, in okolo in okolo mene, nad menoj, pod menoj drdra in buči, kakor bi gore letele na kupe. In celo v góri prav pod grajskim temeljem, notri pa stvar bunkne ob stvar pa čuje se vik in krik človeških glasov tikoma za steno ob mojem ležišči. Jaz hočem, da hlastno {{prelom strani}} rinem po konci; ali na enkrat se neki črn mrak, kakor môra, vleže na mé, in kaj potlej — tega ne vem! Vsega raztrganega in potolčenega, kakor bi bil pretepal se samim hudičem, našli so me druizega dne in pobrali doli na bistričnem produ. Kako sem se doprikotal tje doli, tega ni nobena človeška glava ugenila. Pozneje pa sem izvedel, da tisto noč je graščakinja povila otroka in umrla."
Tiktakova neznana pripoved tolikanj pretrese oba poslušalca, da iz prva nobeden ne črhne nobene, in nekaj časa na to le popotnih hoja moti večerno tišino. Petác je prvi, ki potem na tihoma reče:
Vrstica 122 ⟶ 121:
Malo menj, ko to dvoje, slul pak je tudi zavoljo svoje sredotelesne obilnosti. Bil je namreč človek majhne rasti, trebuha pa tako raznesenega, da so po tem sploh imenovali ga Trebušaka. Neokreten, kakor je bil zavoljo tega, zapuščal je le redkokrat priljubljeni grad Karnek in lepo pa prijetno površje okoli njega. Malokedaj, kedar je imel kak poseben opravek pri svojih bližnjih sosedih, Kamničanih, dajal se je prevažati v slanjači, ker tako se mu je najbolje zlajšala in skrajšala pot do meščanov. Dvanajst odbranih, čvrstih korenjakov je vsakokrat nosilo ga s strme gore navzdol in ravno toliko jih ž njim so pihalo nazaj gor. In ta težavni posel se nikomur ni silil, ampak mladeniči kamniški so le skušali se med seboj, kdo pojde pod Trebušakovo sedlo. Graščak pa vredno spoznavaje in ceneč to njihovo udanost, odpnsti zatoraj vsakošno davščino vsem meščanom.
Te, tako prijateljske razmere med Trebušakom in njegovimi najbližnimi podložniki storé, da je Trebušak dovolj srečen, zmerom vedrega duha, ter da toliko manj čuti nadlego svoje telesne preobilnosti, {{prelom strani}} katera bi mu bila sicer utegnila greniti življenje. Da pa še menj pomara za to, temu vzrok je Ida, edino dete njegovo. Posle o prvem porodu umrle mu žene je živel in skrbel skoraj le za-njo. Živeti ga je veselilo zlasti le zavoljo nje, ki mu je bila vrhunec vse sreče na zemlji. Varuje jo toraj, kakor bunčico lastnega očesa. Najraji sam, kot najzanesljiveji varuh čuje pri nji, in pogovarja se ž njo. Po tem je tudi njegova očetovska skrb zá-njo. Brž namreč, ko deklica toliko odraste, da se ji jame duh razvijati, izbere ji po tedanji šegi njegovih vrstnikov dušnega gojitelja, patra Lazara, iz bližnega samostana. Ta mu je bil že od nekedaj mil prijatelj in osebni svetovalec v marsičem, torej mož vreden popolnega zaupanja.
Tako prihaja mlada Idica dan na dan lepša na duši in na telesu, gojitelju, kakor očetu na preveliko srečo, katero on daleč od posvetnega hrupa tih in miren vživa zraven nje.
Vrstica 147 ⟶ 146:
„Tako-le: našim meščanom je prokleto še živo v spominu, kaj so že iskušali, pa kaj jim je toraj še pričakovati po teh tujih, nemških, krvopivnih klôpih, ki se po vrhi slovenskih gričev in goric nasajajo v nepristopnih stavbah, da nas tako brezskrbneje deró do nazega, in nas bodo! To se jim še in še zabiča s pristavkom, da ta Karnečan nas nekaj boža le zató, da bo njega naslednik toliko huje drl nam jermena raz stegen. Pa še nekaj. Ljud je lehkoveren in poln praznih vraž. Jaz sprožim: grajščakova hči je čarovnica, in videli bodete, kako se bodo potlej spogledovali s Trebušakom!"
Mavrin strmi, kakor zamaknen. Sodil je bil {{prelom strani}} namreč tega človeka doslej takó, kakor meščanje sploh; zdel se mu je čudna, nerazvozljiva uganka. Ali pri ti priči razvidi, kakó popolnem se je motil o njem! Zdaj na enkrat spozna, da Tiktak je le premeden človek, da kmalu ne tacega! In jame se mu na vso dušo priverjati, da tako modre pa prebrisane glave nima celi Kamnik, niti je ni tri dni hodá na okoli.
„Le stojte!" nadaljuje poprejšnji ravno dušno, kakor da mu ni bogvé koliko na tovariševi hvali. „Pa jaz samo s tem nisem še pobotan s Trebušakom, in mislim, da tudi vi ne, ka-li?"
Vrstica 164 ⟶ 163:
Nekaj dni po tem shodu na enkrat poči v mestu glas: Ida, Trebušakova hči, je čarovnica! Tistikrat zares sosebno babjeverno ljudstvo, ki je skoraj sleherni okršaj svoje posvetne sreče kar na vrat na nos pripisovalo zavidljivim čarovnicam, ter že komaj trpelo, da se mu s prstom pokaže kdo, na katerega bi zvračalo vso svojo sumnjo in togoto: popade le-to novico, kakor lačen pès oprežano kost. Nihče ne poprašnje, od kod? če je res, ali ni res? Vsak le navaja brez števila reči, ki mu pričajo, da Ida je res tista hudodelnica. Ker so nekateri pripovedovali, da tudi Tiktak sodi njo, vrjeli so vsi toliko trdneje. In proti Karneku, kamor so Kamničanje ravnokar blagoslovljaje obračali obraze, tjekaj gor je zdaj donelo preklinjevanje, neznano groženje, in vzdigale so se tudi že žugajoče pesti.
{{prelom strani}}
==IV.==
Vrstica 182 ⟶ 181:
„Kaj pa tebi, da se vidiš tako plašna!" poprašuje skrbno hčer, ki se mu je bila brž pridružila.
{{prelom strani}}
„Oj, ta Pomèk!"
Vrstica 216 ⟶ 215:
Drugo, kar si je Kocijan zategadelj ravno tako srčno želel, bilo je to, da, če le mogoče, seznani se tudi s Trebuščakom in Ido. Zatorej je odslé prav pogostoma zahajal na lov po vrhu Bergantove gore in zlasti v obližje gradú Karneka. In osodepolno naključje mu je denes postreglo, da je tako kmalu in popolnem dosegel te svoje najgorkeje želje.
Potoma v grad se Kocijan kar najsrečnejega šteje, da more prijazno povprašujočemu Trebuščaku med marsičem družim imenovati tudi svoje imé. Neprimerna večja radost pak ga obhaja, kadarkoli se ozre grajščaku na levo stran, poleg katere mu {{prelom strani}} Ida stopa ter sem ter tje ljubo prijazno pogleduje ná-nj, kakor bi mu hotela povedati, kako hvaležna mu j e ! Ali, ko bi bil Idi še le videl v srce, bil bi izvedel, kako dobro, dobro se jej je zdelo, da ta, katerega si je pred malo dnevi tako gorko želela nazaj pod grajsko okno, spremlja pak jo v tem trenotki v grad, očetu kot mil prijatelj in gost, in njej kot rešitelj iz smrtne nevarnosti!
V sobi za mizo pri zlatih čašah bliščečega vina mora jima torej še enkrat pripovedovati, kako mu je sreča poslužila, da je tako naglo končal hudo, nevarno zver. In tù je videl kakó zvesto in s hvaležnima srcema poslušatelja pazita na vsako njegovih besedi, ter kako gorko in resnično se mu oba na zadnje še in še zahvaljujeta za njegovo resno pomoč, s katero je bil on sam vendar tako srečno rad Idi priskočil! In zdaj, ko iz oči v oči gleda to dekle, kateri svet podtikuje tako strašne reči, in zavoljo katere je on zadnji čas sèm prestajal toliko bridkega nemira — zdaj tudi spozna, da ljudje jo res po krivem dolžé. — Rajska nedolžnost, katero vidi tako ljubo sijati iz njenih oči, ta mu je poroštvo najboljše, da on se nikoli ni motil o njej, kakó je čista! O, kako rad bi bil zdaj tudi njej razodel to svoje prepričanje! ali kakó? Moral bi jej potlej tudi razkriti, česa jo dolži svet! Kako bi on pa mogel to? Ne, ne more!
Vrstica 234 ⟶ 233:
„Da-te, naredé, naredé, prokleto bodi! Čarovna kuga se spakuje s človekom, kakor se hoče! To se pravi: s tistim, kdor se jej dáje."
,,I no, saj tebi verjamem. Ti si drugač bolje umeš na take reči, kakor kak jaz, ali pa kak drug tak — to rečem, drugač! No, potlej je pa že-že lehko takisto, kakor je predsinočnim tù-le pripovedovala tista Pocinka, ki se Petác ženi pri njej. Veš, je pa dejala, da, ko je gobe brala po góri, videla je mladega Mavrina, kakó je kretil in kretil okolo grada s Trebuščakom in hčerjo okrog. Tako po domače neki je onegavil se ž njima, kakor sam Bog ti ga vé, kaj bi eden do druzega imel? In na zadnje, kaj meniš — šel ti je bil še v grad ž njima, še v grad! Pocinka je tiščala, češ, da Ida je taokó urekla Kocijana, da zdaj tava za njo: ker bajé je večkrat že videla ga samega, kakó je s povešeno glavo, kakor bi iskal nekaj, pohajal okolo Karneka. Jaz sem sicer pobijal jo, češ, da ta njena je bosa, da vse skup so le marnje, kar ona natvezuje fantu: ali veš, to pa le zató tako, da bi se to preveč ne razneslo. Zakaj, če pa sam pri sebi premišljujem in preonegavljam, kakó to, da bi se bil ta Mavrinov tako udomačil pri Karnečanih: pa naj rečem kàj, če to res ni kakov oné? Uh pa le, ko bi stari poizvedel kàj o tem; no, to menim, kakó bi mlademu pačil se, {{prelom strani}} pačil in pa kremžil — kaj praviš? In to bi hvaležen bil tistemu, kdor bi s poti zonegavil to urekovalnico hudikovo, ko bi bil katér tak?"
„Tak, tak — prokleto bodi!" zahršči Tik-tak in trkaje si na prsi pristavi:
Vrstica 259 ⟶ 258:
Ida se vrlo oveseli nenadnega ljubljenca. Na hipoma zvedrelem obrazi poziblje se ji ljubomil smehljaj za odgovor na njegovo prašanje.
{{prelom strani}}
Kocijan še zmerom držéč njeno ročico v svoji in k nji spustivši se na klop radovedno povprašuje:
Vrstica 275 ⟶ 274:
„Povejte, povejte, prosim vas lepo, draga gospodična! kaj ste mislili, predno sem jaz prišel?" sili mladenič nežno stiskaje jej ročico.
{{prelom strani}}
Mislila sem — mislila, kje se denes toliko časa zapoznujete — če nas vendar obiščete in — mislila sem le — na vas!" pravi mu Ida na ravnost od srca, radovedno in skoraj milo proséče opiraje vá-nj svoje nocoj nenavadno bliščeče se oči, v katerih jej tudi skrivna solzica trepeče. Saj ona, tolikanj otroško pohlevna ne nahaja celo nikakoršne stanovne razlike med njim in soboj: ona gleda in čisla v njem le svojega drazega ljubljenca, kateremu posvečuje vse svoje misli in toliko, toliko sladkih, skrivnih željá, pa sama sebe po polnem!
Vrstica 290 ⟶ 289:
„Vse prav, že velja! Če ona le tudi res spi ondi notri-le, kakor trdiš ti? " méni Erazem dvomljivo.
„Dobro vem, dobro! Nekaj večerov že sem preležal v grmovji pod ogrado, pa slehernega se je ona na pol že razoblečena prišla tistje obešat {{prelom strani}} čez okno, časi do polnoči, časi pa še dàlj. O, prekleto imam spaženo!"
„Prav, prav: da je le, in naj le bode takó! — Tedaj, takoj jutri večer, je-li?"
Vrstica 330 ⟶ 329:
„Se, se, tisti Mavrinov Kocijan že!" pristavi hitro Petác.
„In ko bi kak tak morda izvedel o najini nocojšni poti, ali videl tisto kri, ki poteče nocoj, {{prelom strani}} utegnilo bi se zgoditi, da bi kričal na vse grlo in prežal na naju", razlaga Tiktak.
„Kar gotovo! Šlo bi nama za kožo, obema!"
Vrstica 375 ⟶ 374:
,,Menim da: pretepale se bodo zamé, najbolj pa še Pocinka! Pa bom gledal in še dobro premišljeval si, če bo, da bi jemal njo. Pa res — do zdaj sem jaz krivokretil za njo, pa zdaj pa naj bo ona mene po konci pihala v uho, če hoče, po konci!"
{{prelom strani}}
Tiktak popusti Petaca v risu pa hiti tik tje pod črno ogrado. Tù vrže haljo raz sebe, potipa, če se ga dobro držé nožnice z opasa viseče mu ob levem stegnu potem počene in razuvaje se mrmra: ,,Srčnost velja!" Če se posreči: Petác, ta pri-prosta prismoda mi priča, ako bi li kazalo; Mavrin, óni bogati poglavar založi me srebrom, in zlodej ni, da bi še potem moral slepareč neumni ljud živeti ob suhi skorji, ko mi Eražem obira pa piščeta!
Vrstica 402 ⟶ 401:
Za večera, še predno sta se bila Tiktak in Petac napotila proti Karneku, sedel je v gradu Trebuščak v družbi svojega milega prijatelja patra Lazara in hčere Ide obhajaje svoj šestdeseti god. Iz dragocenih posód jim dišé okusna jedila in blišči se dobrodejno vince. Priletni godovnjak najmenj se še ne nadejaje, kakó se do malega še jasni obzor njegove pozemske sreče gromonosno oblači že od vseh strani, je vès vesel denašnjega dné. Razen svoje ranjce žene, katere se pri ti priliki posebno živo spominja, je mladi Mavrin edini, katerega ta mala družbica v tem trenotji toliko živeje pogreša, ker je bil včeraj zagotovo napovedal svoj zgodni prihod, pa vendar še izostaja na pozni večer. Zlasti Ida prihaja čedalje nemirneja in skrbneja zavoljo svojega ljubitelja bojèč se že celo, da je utegnilo morda kaj hudega se mu pripetiti. Ravno že hoče potožiti to svojo skrb, ko strežaj pride oznanit prihajočega Kocijana, ki brž potem sam vstopi.
Ali kakó se vsi zavzemó v prvem trenotji vidé hudo skrb, globoko vpisano v njegov resni obraz! Še le, ko njegove oči srečajo prašujoče Idine in mu moža pozdravljaje pa vabéč ga prožita roki, razvedri se mu čelo in prisije mu zadovoljna {{prelom strani}} radost na lice, kakor solnce izza temnih oblakov.
Na Trebušakova hlastna povpraševanja: kje vendar je mudil se toliko časa, ter kakšnih nemilih novic pač jim hoče sporočiti, odgovarja Kocijan vidoma olajševaje si srce rekoč:
Vrstica 445 ⟶ 444:
„In vendar", ugovarja Trebuščak „tvoja zasluga je nepoplačljiva! Zdaj vidimo vsi, da le tvoja nocojšna pot do nas je Ido rešila gotove smrti! A kaj pak bi jaz počel brez Ide? kakó bi jaz preživel tolikanj drago mi dete? In gladéč ji rumene lase raz gladkega čela pravi naprem Kocijanu:
{{prelom strani}}
„Da, da, moj dragi prijatelj! le govori, govori: kaj naj ti storim, da ti vsaj nekoliko povrnem svoj nepoplačljivi dolg. Glej, kar li morem, kar je tebi drazega — vse, vse sem iz celega srca rad pripravljen storiti za té!"
Vrstica 475 ⟶ 474:
Društvo potem še precej časa skupaj ostane na Karneku, veselo in zadovoljno. Na Kocijanovo opominjevanje, da graščakovi družini tudi še po seh mal nevarnost žuga po zlih, zavidljivih ljudeh, sklene Trebuščak celo kmalu obhajati Idino možitev še na Karneku, na ti stari dedini njegovih slavnih preddedov, potem pa nemudoma preseliti se v kako drugo graščino. To je po polnem po volji tudi Kocijanu in Lazaru, ki mu rada obljubita, da hočeta kamorkoli ž njim in v zvesti prijaznosti do njega ne zapustiti ga nikedar več.
{{prelom strani}}
==IX.==
Vrstica 500 ⟶ 499:
„Ste nekaj mokri, gospod glavar!" nagovori ga prvi, vidé njegovo obleko okapljano.
„Hm, izza juga se žene črn oblak, znad {{prelom strani}} Grintovca podi ga burja, in onkraj Karneka ti vse križem leti in vre in kreše otrinke, da groza! Bote videli možje, to bo še prekleti ples nocoj!" prerokuje glavar zavzimaje prostor med njimi.
„Bo, bo," priteza mu sosed kimaje z glavo. „Davej so gobe pognale iz gnojišča, ves dan se ribja žival že napek preobrača v vodi pa meče navkviško, in plivek pa že tretji dan poganja iz kadi."
Vrstica 541 ⟶ 540:
„Resnično, ti si, ti nesrečni Tiktak! Ali govori, govori nam, kaj strašnega se je godilo s teboj?" povprašuje Mavrin.
{{prelom strani}}
Tiktak radovedno ogledovaje se preko nepričakovanega društva začne:
Vrstica 564 ⟶ 563:
S težkim srcem, kakor še nikoli v svojem življenji, hodil je Kocijan poročnega dné gori in doli po sobi v očetovi hiši. Danes mu velja, danes hoče, da pač za zmeraj zapusti te mile prostore, v katerih je preigral svoja otroška leta, presanjal mladeniško ljubezen in prejemal toliko dobrot zlasti od svojega očeta, kateremu hoče ravnokar in skrivaj pa uiti!
V teh težečih ga mislih nasloni se na okno, s katerega pogled seza do Karneka. Tù mu pri srci nastaja vedno tesneje, vedno bridkeje, in že mu prihaja tudi celo misel, da bi se očetu razodel {{prelom strani}} ter prosil jih milostivega usmiljenja in dovoljenja; ali ravno tako naglo živo sprevidi, da taka smela poskušnja bi mu bila popolnem brezvspešna. Že ga prešine volja, da se Idi odpove; ali ozróč se proti Karneku, hipoma čuti, da to pa mu je nemogoče! Kocijan stori toliko trdneji sklep.
V tem se je za nastajajoče hude uro tem hitreje pomračilo. Kamničanje so pozapirali vrata, po ulicah je veter vihral s prahom in vlegala se tema. Kmalu ni nikogar več zunaj varujočega ostrešja.
Vrstica 610 ⟶ 609:
„To je Ida, moja nevesta! — o večni Bog!" vsklikne Kocijan in segne pred sé dol, ko mu ravno za hrbet prišli pater Lazar hoče položiti roko na ramo, pa — že ga ni več! Ukrehnil se mu je bil rob pod nogo — zvrnil se je v grozno globočino.
Osameli pater v tihi molitvi povzdigne oči {{prelom strani}} proti nebesom. Ozrevši se v prepad vidi dve trupli na grmadi. —
Sivo-star pastir, ki pod denašnjim, starim gradom pase ovčjo čredo, kaže obiskovalcu razvaline sivo, ploščato péč pa pravi:
| |||