Komarjev Peter. Iz študentovskega življenja: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
(Nova stran z vsebino: === Komarjev Peter === (Iz štundentovskega življenja. France Bregar) Pozno v jutro je prišel Komarjev Peter, jurist v petem semestru, iz nočne kavarne. Pogledal je po t...)
 
Brez povzetka urejanja
=== Komarjev Peter ===
(Iz štundentovskegaštudentovskega življenja., France Bregar)
 
Pozno v jutro je prišel Komarjev Peter,
življenju. Začudeno so ga gledali
nekaj časa vrabci, ko pa je pričel
gestikulirati, so se spustili v glasen vrišč.
Ujezilo je to Komarjevega Petra.
 
»Tepci,« je rekel opovržno in
samozavestno nadaljeval svojo pot.
Premišljeval je še dalje o svoji filozofiji
in prišel do zaključka, da ima
prav. Spoznal je, da nihče ne razume
njegovih misli in postal žalosten.
Solze so mu stopile v oči in začutil
se je grozno nesrečnega in osamljenega.
 
»Glej, Komarjev Peter si, iz
Poljanske doline, pa se potikaš po
beznicah z ljudmi, ki so duševne
ničle. Sram te bodli Govoriš jim o
svojih idejah, oni pa se ti smejejo in
brijejo muca iz tebe. Prav ti je!
Zakaj pa mečeš svoje zaklade v
gnojnico. Zapravljaš čas, kot bi te
bog samo za to ustvaril in uničuješ
svoje talente. Eh, Ela zadnjikrat
sva se videla nocoj, zadnjikrat —.«
 
Jutri začnem novo življenje, je
pomislil Peter. Na uho mu je udarjalo
silno zvonenje, nekdo je kričal.
 
Tramvaj, je uganil in premišljeval
dalje, delal sklepe.
 
»Energije nimam. — Slab sem
kot novorojeno dete. Eh ,zvoni, le
zvoni — — to prokleto zvonenje,«
je zastokal. »Ničesar ne bo iz mene.
Jalove sanje! Silen moram biti in
nikamor ne pogledati, vedno le naprej
in pojde. Eh , kaj bi ne šlo —.«
 
»Človek, se boš ognil ali ne,« ga
je potresel nekdo z vso silo za rame
in ga povlekel čez cesto. Prestrašeno
se je ozrl in ugledal policaja. Stal je
ves čas sredi tira električne železnice
in tik pred njim tramvaj. Sprevodnik
je še vedno pritiskal na
zvonec in kričal nad njim, okolu pa
so stali ljudje in so glasno smejali.
 
Petra je postalo sram. ko se je
zavedel in jo zavil v stransko ulico.
 
»Napije se in potem ne ve kaj
dela,« je slišal še ono mlekarico od
prej, ki je vestno razkladala zvedalcem
celo dogodbo. »Nesnaga je stal
celih pet minut in se ni hotel umakniti,
zapreti bi ga morali, pijanca.
Prej — .«
 
Začutil je grozno utrujenost in
prijela ga je želja, da bi se peljal s
tramvajem domov. Preiskal je žime
in srečno našel še eno krono. Stopil
je v trafiko, kupil cigarete in šel na
tramvaj. Samo ena stara ženica je
sedela pri vratih, zvedavo se je
ozrla po njem, Peter pa se je stisnil
v kot. Strašno je postal zaspan, oči
je držal le s težavo odprte in glava
mu je zdaj pa zdaj zdrknila proti
kolenom.
 
Še zaspal bom, si je misli l in začel
opazovati ono staro ženico, da bi
se motil. Preštel je gumbe na njeni
zamazani bluzi, ugibal kaj ima zavitega v papirju,
ki je ležal poleg nje
na klopi in se čudil, da je na tleh
slamnata preproga. Potem je štel
okna, motril ljudi, ki so hodili zunaj
po cesti in vse mu je postajalo vedno
bolj nejasno.
 
Stopil je iz tramvaja in pogledal
krog sebe —
 
»Hudič!, je zaklel. »Kam sem
se pripeljal, ravno v nasprotnem
okraju sem, bil sem danes enkrat že
tli. Vraga ! Aha tam je naša nočna
kavarna. Vozil sem se po mestu in
najbrže zaspal. Da. gotovo sem
spal.«
 
Vzel je svojo staro uro brez verižice
in samo z malini kazalom v
roke, približno izračunil koliko mora
biti ura in se zamislil.
 
»Prvega smo danes, je vzdihnil
in obšla ga je zelo neprijetna
misel. Domislil se je, da se ima danes
seliti. In brez denarja, brez strehe
— pri svoji stari pa dolgove. Potrt
jo je mahnil proti domu in ugibal
med potjo, kaj mu je storiti. Mesečnino
je dobival vsakega petnajstega,
pisal bi domov, ali ne, od tam ni
upal pomoči. Mogoče, da bi se dalo
na kak način, ali predno bi - predno-.
Opustil je resignirano to misel
in se spravil na kolege. Prvega ima
malokdo. Tretjega, petega to bo šlo.
pa danes. Tudi nič.
 
Doma je odprl svojo omaro,
malo je bilo v njej. Samo ena stara
obleka je dolgočasno zevala iz praznote,
nekaj perila in par knjig.
Znosil je v kovčeg, ni imel veliko dela,
gotov je bil kmalo in potem je sedel
na star polomljen stol in zopet premišljeval.
 
Obleko bi prodal, mu je padlo v
glavo. Par kronic že dobim, si je mislil in šel pregledovat obleko.
 
»Bo,« je zamrmral.
 
Skrbno je zavil svojo staro
obleko v rjav papir, zaklenil kovček
in prazno omaro, da bi gospodinja
ne videla njegove revščine, prisluškoval
pri vratih, če ni morda
stara v predsobi. Vse je bilo tiho.
Varno je odprl vrata in smuknil ven.
 
»Danes se imate seliti,« se je
oglasil za njim rezek glas.
»Popoldan se bom,« je odgovoril
boječe.
 
»Petnajst kron mi imate še plačati,
sicer dam vašo šaro pod
ključ.«
»Boste že dobili-«
Poparjen je hitel skozi stranske
ulice. Neprijetna mu je bila pot in
nikomur se ni upal pogledati v
obraz, zdelo se mu je, da ve vsak,
kam da hiti.
 
»Danes ste pa zelo moški,« ga je
prestrašil zvonki glas.
 
»Vi ste, gospodična Vida — nisem vas videl,«
se je začel opravičevati
in oblila ga je rdečica. Postalo
ga je sram, nervozno je stopal pred
njo kot bi se mu bogve kam mudilo.
Vida, hči nadinženirja Jalovca, se
m u je nagajivo smejala in videč njegovo
zadrego, ga še nalašč zadrže
va.
»Kam pa tako hitite? Ka j pa nesete,«
ga je spraševala.
»Nič — knjige predavanja
Stal je sredi ceste in ni opazil
kako je prišel od zadej voziček z raznimi
ropotijami. Zadelo ga je v
rame in zavoj mu je odletel v blato
in se tam razvil. Ves rdeč je hitel
pobirati, kle l od sramote in niti sli ­
ši I ni ironičnega pozdrava Vide, k i
je, smeje se, odšla na drugo stran
ceste.
»Ves svet se je zaklel danes
proti meni,« je vzdihnil Peter obupno
in nadaljeval svojo pot. Bil o mu
je kot obsojencu, ali pa takrat, ko je
b il pozvan na koinisarijat radi nočn
ih pretepov in razgrajanja.
Prišel je v ulico, kjer so stari -
narji, ozrl se po ulic i gor in dol, pogledal
postrani v prodajalno in ko
je opazil, da ni nikogar tam, je hitro
smuknil skozi vrata.
»Kaj hočete?« ga je vprašal starinar
, mežikaje s starimi, lokavimi
očmi.
»Eh, nič — to se pravi, lepa,
skoro nova obleka .«
»Ne morem rabiti, imam že tako
preveč take šare!«
Žid je zmignil z ramami in mu
obrnil hrbet.
»Še prav dobra je — « je hvali l
Komarje v in razvijal zavitek«
»Se sam ne morem prodati, toliko
imam. No, pa pokažite!«
»Slabo je, na komolcih oguljeno,
hlače razcefrane,« je kima l starinar ,
povesil obleko na kljuko in stopil k
star i wertheimovki.
»Koliko hočete?«
»Osem kron!«
»Pet kron, več ne morem dati,«
ga je zavrnil odločno star i Zid in mu
dal petkronski novec.
Pet kron, je misli l Komarje v
Peter žalostno na ulici. Gospodinje
ne morem plačati, seliti tudi ne. Stanavanje
si lahko najamem, par dni
vsaka baba počaka, pa jutr i — in
potem . Jesti mora človek tudi.
Šel je v kavarno, pregledoval tam
inserate. Ničesar.
»Človek ima maturo, pretepa se
p ar semestrov po univerz i in je na
slabšem kot kak cestni pometač. —
Niči a je, za vina r nima kredita, še
pometač ga ima. To prokleto življenje.«
 
Vze l je v roke humoristične liste
in se dolgočasil z neslanimi dovtipi,
pregledal vse ilustrirane časopise in
končno od dolgega časa zeval v zrak.
»Servus, amiee! Sediš kot bi bi l
prav sam na svetu,« ga je vzdrami l
Košir, njegov boljši prijatelj.
»Slaba je,« mu je potožil Peter.
»Imaš kaj denarja?«
»Še za kavo nimam. Misli l sem,
a l i m i daš ti , drugače pa na puf«.
»Eh, toliko že imam,« ga je potolažil
Komarje v in mu razložil svoje
obupno stanje.
»Ne glej tako črno, dokler se
časi ne izboljšajo, lahko pr i meni
spiš, sicer pa imaš še kožuh na sebi.
Nesi ga v zastavarno, mraza itak
ni več.«
»Ni napačna ideja!« je vzklikni l
Peter veselo in obraz se mu je razjasnil.
 
»Pojdi!«
Šla sta. Pred zastavarno se je
Košir poslovil, ker je imel doma še
pregledati korekturo lista, k i ga je
izdajalo dijaštvo. Koma r pa je stopil
v ono veliko hišo z izrazom, kot bi
ne ime l tam ničesar iskati.
V dosti prostorni dvorani je bi ­
lo polno večinoma starih žensk z
raramnim i koši, cul jam i in dva postreščka.
Dišalo je neprijetno po
starih oblekah in silno zadnhel zrak
je polegal v tem, vedno zaprtem prostoru.
Naglo je slekel suknjo in se
pomešal med čakajoče. Poleg njega
je stala stara, zgrbljena ženica, v
roki celo pernico, drug i še dosti
mladi človek je držal v eni rok i lakaste
čevlje in v drug i salonsko
obleko.
Glej, sezone je konec, si je misli l
Peter. Cesa ljudje vsega ne prineso.
Celo posteljno opravo, perilo, obleko,
čevlje -. Pravcati muzej.
Smeh se je vzbudil naenkrat v
dvorani, pol glasen, pol pritajen in
šepetanje, vmes pa sonorni glas cenitelja.
Komarje v se je radovedno
ozr l čez ograjo.
Celo garnituro ženske spodnje
obleke je prinesla ona v rdečem klobuku,«
je zašepetal mladi človek z
lakastimi čevlji in stegoval svoj suhi
vrat, da hi videl vsako posamezno
stvar.
»Deset ženskih srajc, osem kosov
ženskih spodnjih hlač, deset parov
nogavic « je narekoval eenitelj
pisarju.
Tudi on se je smejal. Zdelo se
mu je smešno, ko je cenitelj razgrinjal
one ženske hlače in so čakajoči
stegovali svoje vratove. Ene so
bile celo kariraste, v stVašno neokusn
ih barvah in z velikimi čipkami. V
duhu si je predstavljal El o v onih
hlačah in se skoro glasno zakrohotal.
Ženica poleg njega ga je pogledala
razžaljeno in nekam sovražno
so zalesketale njene vodene oči.
»Smešno, grozno smešno,« je
momljal oni mladi človek.
Končno je prišel tudi Komar ­
jev na vrsto. Globoko se je oddahnil,
ko je stal zopet zunaj na ulic i z
dvajsetkronskim bankovcem v žepu.
Solnce je tako nekam prijetno sijalo
in njemu je bilo lahko pr i srcu in s
slastjo je vdihaval sveži zrak pomladnega
dopoldneva.
71

urejanj