Šaloigra: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: Pusti jesenski dnevi so bili, gosta megla je ležala nad mestom, že več dni se ni prikazalo sonce ... Čitali smo poročila o bratih na meji naše domovine. Vest nas je...
 
Brez povzetka urejanja
Vrstica 14:
 
Dan za dnevom smo imeli vaje. Vsi igralci in igralke so se trudili svojo nalogo kolikor mogoče dobro rešiti, samo on, Hrast, je bil malomaren, brezbrižen. Zamišljen je stal proč od tovarišev, bledo je bilo njegovo lice in nikdar se ni smejal z nami. Lahka senca je ležala na njegovem belem, gladkem, skoraj bi rekla ženskem čelu.
 
Kadar je prišla na naju vrsta, da igrava svojo vlogo, je pristopil k nam, a zdelo se mi je, da se je siloma odtrgal od svojih misli, ki so blodile bog ve kod. Govoril je besede, katere se je naučil na pamet, a vglobil se ni v svojo zgodbo. Umevno, da tudi jaz nisem igrala vloge zaljubljenega dekleta posebno navdušeno.
 
Nevoljna sem postajala. Ni se mi dopadla ta malomarnost mladega človeka. Včasih me je prijelo, da bi ga zgrabila in ga stresla, hotela sem ga poznati. Žaliti sem ga hotela, samo, da bi ga zbudila iz brezbrižnosti. A včasih se je zabliskala v njegovem očesu iskra in zbala sem se ga.
 
Nekega večera me je po vaji spremljal domov. Dolgo sva šla molče drug poleg drugega. Pozno je že bilo. Nočna tišina okoli naju mu je menda razvezala jezik in pričel mi je pripovedovati o sebi in svojem življenju. Prav nič ni izgubljal časa, mnogo se je učil in delal.
 
Tudi o ljubezni sva govorila. "Oh, punčke, te lepe božje stvarice," je vzkliknil, "koliko sem jih že rad imel!" Frčal je metuljček od cvetke do cvetke! Uvidela sem, da tiste svete ljubezni, ki samo enkrat posije v naše življenje, ki nas popolnoma pretvori, ni še poznal. Doslej je smatral žensko kot igračko, ki je možu za kratek čas, kadar pride truden od dela domov. Ni mu še prišla nasproti ženska, ki bi mu bila tudi prijatelj in zvest tovariš v boju življenja!