Čarovnica s Karneka: Razlika med redakcijama

Tik prijaznega mestica {{razprto|Kamnika}} stoji čolnasta gora, {{razprto|Brgantova}} po imenu. Vrhu nje štrli iz okrog in okrog zaraščenega lesovja siva razvalina. Zdi se, da ta mutasti ostanek iz davno že preteklih, v mračno meglino nam zakritih časov, preti še dandenes meščanom, če prav je časov zob do malega že zglodal in skrušil ga v prah in pepel. In človek, ko dospe med samotno-za-puščeno ozidje ter premišljuje, kakó te črnomarogaste stene, da-si že toliko, toliko časa podvržene kateremukoli vremenskemu razsaju, vendar popolnemu poginu še zmeraj kljubujejo, živo pričevaje, da naših preddedov tlačanske roke so znašale za ték ino vek — ko premišlja vse to, polasti se ga morda nehoté neka sveta groza, in spominjaje se óne preteklosti, ko se je na mestu le-te ogromne groblje še veličast dvigala v ozračje, slika si v živih podobah reči, ki so utegnile ondi gori biti in goditi se kedaj, ali nikoli. — Na prostoru splošnega razdejanja, kamor bi se nekedanjih duhovi shajali in šepetali si v nočni tišini, vidi na enkrat gizdavo poslopje, močno, nepristopno trdnjavo, na kateri biva tuj, nemški graščak, ki brezvestno zatira slovenskega kmeta, tlačana svojega, ter se preširno posmehuje njegovemu pravičnemu srdu in groženju. Mesto posameznih, narušenih sten, na katerih zdaj mačjeglavi sovnjak o polnoči tožno skovika po zgrešeni samici, gleda temno zagorele stolpove, iz katerih čuvajev rog zamolklo doni v nižavo, kadar kak protivnik preži kje v obližji. Tod, preko peščenega tlaka, iz katerega dandenašnji krčevito poganja drenova trš, predstavlja si zalo okrašene stanice, prostorne dvorane in hrame, obložene z raznovrstnim bogastvom. Tam, kjer se požrešna orla kavsata za oropano mrho — plemenitih vitezov dragocene gostije; njih divje rajanje ondi, koder zdaj burja prosto vihra s prahom ter ovijaje se okolo robatega zidovja cvili, sika in neznano buči. In res, kaj velja, da se je nekedaj mehkužil graščak, da si je postiljala grajska gospodična tamkaj, kjer posehmal pisani gad leže strupeno zalego?

Vendar, to je res le negotova domišljija, katero bi si častiti bralec utegnil z resnejo in primernejo nadomestiti. Naj bode tù raje omenjeno, kaj kranjski letopisec Valvazor znamenitega in zanesljivega sporoča o nekedanjem, tamošnjem gradu, poprej „Karnek“„{{razprto|Karnek}}“, dandenašnji „stari„{{razprto|stari grad“grad}}“ po imenu. Pravi, da Ortenburški grofje so dali sezidati ga v dvanajstem stoletji, in našteva nekatere slovite rodbine, ki so potem prebivale v njem. Posledni Karnečan pak je bil {{razprto|Ahec s Turna}}. Ko mu je strela tam gori ubila hčer, preselil se je bil z nemilega mu kraja v Kamnik; vendar pak je še zmerom z bornimi tvarinami preskrbljeval zapuščeni grad, dokler se mu 1670. leta pogrezne ostrešje. — Pa tudi ljudstvo si še marsikaj pripoveduje o starem gradu. Tako, na primer, kaže obok, pod katerim bi bila mogočna, železna vrata vrazila; drugej na poli zasuto jamo, pa pravi: „To je bila podzemska ječa. Kdor je bil pahnen tje noter, ta ni nikedar več videl belega dne. Jedila so se mu s pepelom potrošena spuščala po vrvi, dokler je revno {{prelom strani}} pojél od glada in smrada! Temán berlog, dober streljaj od zidovja, jim je nekedanje skrivno izhodišče iz grada. Skozi taisti róv bi bili Karnečanje vtekali, ako bi jim bila skrajna nevarnost zažugala. Da, pa se več! Pripovedujejo tudi nenavadne dogodke sklepaje jih s Karnekom, kakor je v poglavitni črti podajajo nasledne vrstice.

Bil je eden tistih prijetnih popoldnevov pomladanskih, ki svojim cvetjem in duhom tako dobrodejno blažijo človeka v srce. Solnce že sprekoma sije v grad Karnek, in stekla žareče odsevajo. Ob oknu, s katerega je lep, prostran razgled dol na Kamnik, sloni graščakova hči. Dekle je še detinsko mična, pa zdi se, da tudi nežnega devištva sladke slutnje in želje že objemajo nje mlade ude. Ljubeznjivo glavico opira v dlan do komolca gole, snežno-bele desnice. Krotek mir jej počiva na zalo cvetočih licih, dokazovaje, da še nikakoršnja bridkost ni ranila nje srca. Lehka sapica jej dihlja v plave lasice in si igra ž njimi, prijazno dvigaje jih z gladkih sencev. O nedolžna, presrečna {{razprto|Ida}}! Ali želi kaj, ali hrepeni po čem? Mirna, zadovoljna duša se jej le otroško vesela raduje nad svitlim, črešnjevim cvetjem, katero lehan vetrič raztresa povprek ravno ozelenelega drevja. Šestnajstkrat je že videla, kakó hitro, hitro mine zali cvet, ki ga rodeva rajska pomlad, pa nobenkrat jej še ni prišlo na misel, da kakor to cvetje, razbeži mladosti cvet, razpršé se pomladne sanje v človeškem življenji!

Blizu pod oknom stoji staro kostanjevo drevo, slonéč z debelo vejo na graščinsko steno. Tjekaj, kjer se je bila mladika rogovilasto precepila, nanesla si je ščiukovska družinica gnjezdo. Kar je bila {{razprto|Ida}} zagledala ga, bila jej je sprevelika radost opazovati, kako véselo in skrbno stara dva od zgodnega jutra do poznega večera obletavata zakonsko posteljico pa pitata drobne gojenčke! Glej, ravno je samica priletela s krivečo se gosenico v kljunu! Pol godni mladiči spoznavši takoj svojo mater, vsi ob enem dvignejo glavice kvišku in široko zazijajo. V tistem hipu zviškoma sokol šine nad nje, stegne ostre kremplje po njih, pa predno ugrabi katerega — njega zadene pušica od nekod, da se mrtev prekucne na zemljo. {{razprto|Ida}}, ki je ravno otevrej vskliknila in zgenila z ročico, pač, da bi preplašila kruto grabežljivko, oveseli se srčno tega nenadnega spremena. Kdo neki je tisti, ki je rešil ljube živalice v skrajni nevarnosti in s tem tudi njej tolikanj ustregel? Radovedna se nekoliko nagne čez okno, da bi videla. Res zagleda človeka, ki ravno pobira takò dobro pogodeni plen. Petelinovo pero se mu guglja na klobuci, izpod katerega mu gosti, rujavi kodri visijo na rame. Lovsko obleko ima lično in dragoceno: mora kacega veljavnega kamniškega meščana sin biti. Ko se lovec zopet vskloni po konci, in potem tudi ozre na drevo, kjer stara tiča zdaj vsa srečna činkljata in s perotnicami božata svoje male ljubljenčeke, razloči dekle, kakó čvrst korenjak je ta mladenič, kateremu zahvaljevati se jej srce veleva. Zgolj detinska malosrčnost jo ovira, da si ne upa nagovoriti nepoznanega človeka, vendar se nemirno zgane tam gori, da njen gibljaj prec obrne mladeničevo oko na okno. {{razprto|Ida}} mu kar nehoté prijazno nakima, potem pa se urno skrije v stanico, sramovaje se pred radovedno ozirajočim se lovcem. Bojazljivo se stiska v zakraj, sope po malo in tenko sluša, dokler več ne čuje korakati oddaljajočega se mladeniča. Tedaj skrivaj pogleda dol, ker enkrat bi vendar še rada videla ga. In vidi ga, ozirajočega se nazaj, na ravnost proti oknu. Ida se vdrugič umakne in čez dàlje zopet pogleda venkaj. Zdaj, ko je bil lovec že izginel, pogumno obsloni na oknu želéč si ga nazaj, ker se jej dozdeva, da mu je velika dolžnica, pa, da bi se mu posehmal v pričo lehko zahvaljevala.

Tu na grmadi so časi zažigali copernice. Zadnja je {{razprto|Ida}} bila, — Trebuščakova hči.