Wikivir

Komarjev Peter. Iz študentovskega življenja: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 228:
njo kot bi se mu bogve kam mudilo.
Vida, hči nadinženirja Jalovca, se
m umu je nagajivo smejala in videč njegovo
zadrego, ga še nalašč zadržezadrževa.
 
va.
»Kam pa tako hitite? Ka jKaj pa nesete,«
ga je spraševala.
»Nič — knjige predavanja.«
 
.«
Stal je sredi ceste in ni opazil
kako je prišel od zadej voziček z raznimi
Vrstica 240:
rame in zavoj mu je odletel v blato
in se tam razvil. Ves rdeč je hitel
pobirati, kle lklel od sramote in niti slislišal ni ironičnega pozdrava Vide, ­ki
ši I ni ironičnega pozdrava Vide, k i
je, smeje se, odšla na drugo stran
ceste.
 
»Ves svet se je zaklel danes
proti meni,« je vzdihnil Peter obupno
in nadaljeval svojo pot. Bil oBilo mu
je kot obsojencu, ali pa takrat, ko je
b ilbil pozvan na koinisarijatkomisarijat radi nočnnočnih pretepov in razgrajanja.
 
ih pretepov in razgrajanja.
Prišel je v ulico, kjer so staristarinarji, -
narji, ozrl se po ulic iulici gor in dol, pogledal
postrani v prodajalno in ko
je opazil, da ni nikogar tam, je hitro
smuknil skozi vrata.
 
»Kaj hočete?« ga je vprašal starinar,
, mežikaje s starimi, lokavimi
očmi.
 
»Eh, nič — to se pravi, lepa,
skoro nova obleka .«
 
»Ne morem rabiti, imam že tako
preveč take šare!«
 
Žid je zmignil z ramami in mu
obrnil hrbet.
 
»Še prav dobra je — « je hvali lhvalil
Komarje vKomarjev in razvijal zavitek«.
»Se sam ne morem prodati, toliko▼
 
▲»SeŠe sam ne morem prodati, toliko
imam. No, pa pokažite!«
 
»Slabo je, na komolcih oguljeno,
hlače razcefrane,« je kima lkimal starinar ,
povesil obleko na kljuko in stopil k
star istari wertheimovki.
 
»Koliko hočete?«
»Osem kron!«
»Pet kron, več ne morem dati,«
ga je zavrnil odločno starstari i ZidŽid in mu
dal petkronski novec.
 
Pet kron, je misli l Komarje vKomarjev
Peter žalostno na ulici. Gospodinje
ne morem plačati, seliti tudi ne. Stanavanje
si lahko najamem, par dni
vsaka baba počaka, pa jutr ijutri — in
potem . Jesti mora človek tudi.
Šel je v kavarno, pregledoval tam
inserate. Ničesar.
 
»Človek ima maturo, pretepa se
p arpar semestrov po univerz iuniverzi in je na
slabšem kot kak cestni pometač. —
Niči aNičla je, za vina rvinar nima kredita, še
pometač ga ima. To prokleto življenje.«
 
Vze lVzel je v roke humoristične liste
in se dolgočasil z neslanimi dovtipi,
pregledal vse ilustrirane časopise in
končno od dolgega časa zeval v zrak.
 
»Servus, amiee! Sediš kot bi bi lbil
prav sam na svetu,« ga je vzdrami lvzdramil
Košir, njegov boljši prijatelj.
 
»Slaba je,« mu je potožil Peter.
»Imaš kaj denarja?«
 
»Še za kavo nimam. Misli lMislil sem,
aali l i m imi daš ti , drugače pa na puf«.
 
»Eh, toliko že imam,« ga je potolažil
Komarje vKomarjev in mu razložil svoje
obupno stanje.
 
»Ne glej tako črno, dokler se
časi ne izboljšajo, lahko pr ipri meni
spiš, sicer pa imaš še kožuh na sebi.
Nesi ga v zastavarno, mraza itak
ni več.«
 
»Ni napačna ideja!« je vzklikni lvzkliknil
Peter veselo in obraz se mu je razjasnil.
 
»Pojdi!«
 
Šla sta. Pred zastavarno se je
Košir poslovil, ker je imel doma še
pregledati korekturo lista, k iki ga je
izdajalo dijaštvo. Koma rKomar pa je stopil
v ono veliko hišo z izrazom, kot bi
ne ime limel tam ničesar iskati.
 
V dosti prostorni dvorani je bi ­
loV dosti prostorni dvorani je bilo polno večinoma starih žensk z
raramnim inaramnimi koši, cul jam iculjami in dva postreščka.
Dišalo je neprijetno po
starih oblekah in silno zadnhelzaduhel zrak
je polegal v tem, vedno zaprtem prostoru.
Naglo je slekel suknjo in se
pomešal med čakajoče. Poleg njega
je stala stara, zgrbljena ženica, v
roki celo pernico, drug idrugi še dosti
mladi človek je držal v eni rok iroki lakaste
čevlje in v drug idrugi salonsko
obleko.
 
Glej, sezone je konec, si je misli l
Peter. CesaČesa ljudje vsega ne prineso.
Celo posteljno opravo, perilo, obleko,
čevlje -. Pravcati muzej.
 
Smeh se je vzbudil naenkrat v
dvorani, pol glasen, pol pritajen in
šepetanje, vmes pa sonorni glas cenitelja.
Komarje vKomarjev se je radovedno
ozr lozrl čez ograjo.
 
Celo garnituro ženske spodnje
obleke je prinesla ona v rdečem klobuku,«
je zašepetal mladi človek z
lakastimi čevlji in stegoval svoj suhi
vrat, da hibi videl vsako posamezno
stvar.
 
»Deset ženskih srajc, osem kosov
ženskih spodnjih hlač, deset parov
nogavic « je narekoval eeniteljcenitelj
pisarju.
 
Tudi on se je smejal. Zdelo se
mu je smešno, ko je cenitelj razgrinjal
one ženske hlače in so čakajoči
stegovali svoje vratove. Ene so
bile celo kariraste, v stVašnostrašno neokusnneokusnih barvah in z velikimi čipkami.
V duhu si je predstavljal El oElo v onih▼
ih barvah in z velikimi čipkami. V
▲duhu si je predstavljal El o v onih
hlačah in se skoro glasno zakrohotal.
 
Ženica poleg njega ga je pogledala
razžaljeno in nekam sovražno
so zalesketale njene vodene oči.
 
»Smešno, grozno smešno,« je
momljal oni mladi človek.
Končno je prišel tudi KomarKomarjev na vrsto. ­
jev na vrsto. Globoko se je oddahnil,
ko je stal zopet zunaj na ulic iulici z
dvajsetkronskim bankovcem v žepu.
Solnce je tako nekam prijetno sijalo
in njemu je bilo lahko pr ipri srcu in s
slastjo je vdihaval sveži zrak pomladnega
dopoldneva.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Komarjev_Peter._Iz_študentovskega_življenja«