Wikivir

Povest o lepi ženi: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 4:
| naslednji=
| naslov= Povest o lepi ženi
| normaliziran naslov= PovesPovest o lepi ženi
| poglavje=
| avtor= Cvetko Golar
Vrstica 11:
| vir= dLib {{fc|dlib|N27GUIQC|s=all|88}}
| opombe=
| dovoljenje= javna lastdLib
| obdelano=
}}
 
 
Zdi se mi, da je imela črne oči, in da me ni ljubila. Da je to resnica, lahko prisežem, ker je bil njetnjen mož zelo lep, plavolas človek z ostro kozlovsko brado. In vendar se je zgodilo, da mi je ta žena ponudila najvišjo ljubezen vkljub temu, da sem jaz začudo zoprn človek pokvečene nizke postave in grbastega hrbta. Glejte, in bilo je tako:
Sedel sem kakor ponavadi za mizo in sem šival, ne vem že, ali sosedove opanke ali novelo o hudi mačehi in zlati pribi, ali o Janezu Kapistranu in golobradi ovci. Šivam, šivam, in baš sem zapisal lep stavek, težko, če se ni glasil takole: "»In njene oči so bliskale žrjavico , in čelo je plamenelo kakor biserna gora v srebrnem svitu belih oblakov."« In tedaj, prijaltejiprijatelji moji, je planila ona v sobo.
 
Bila je grozno lepa. Takšne še nisem videl nikoli prijateljeve žene, čeprav sem jo gledal vsak dan in vselej, kadar sem prišel obiskat njenega moža, svojega vrlega tovariša, ki je tudi šival. Samo s to izjemo, da je on šival židane cilindre in pisane škrate, bele lilije in narodne devojke v tirolskih avbah in pečah s petelinčki.
 
Bila je torej grozno lepa. Njene oči -— naj jih omenim najprej, -— so bliskale groze, in bilo me je v resnici strah teh strašnih, črnih oči. In lasje so ji v ostri sapi, ki je privihrala z njo skozi duri, plamteli do stropa. Usta je imela napol odprta in njeni zobje, kot led brušeni, so sijali v bolnem, neizrečeno bolnem izrazu, ki je objel vse njen obraz.
 
»Rešite me, rešite me! Pri Kristusovih ranah vas prosim: rešite me!«
Vrstica 30:
»Rešite me, gospod Peregrin, dragi gospod Peregrin!«
 
»Ljuba gospa Karola"«, sem dejal plaho in ponižno, "»ljuba gospa Karola, kaj se je zgodilo, prosim vas, vstanite, prosim vas, vstanite in odpustite! Pri Bogu vas rotim, jaz nisem kriv, da ste se vrgli na tla, in nočem vas videti!«
 
A ona je vsa drhtela, tako je drhtela, kakor da vidi smrt pred se­boj, in klicala brez prestanka:
Vrstica 46:
Prijel sem jo za roko, odklenil omaro in jo zaklenil. Gospo Karolo sem zaklenil. In nato sem veselo zažvižgal in stopil k oknu.
 
»E -— glej ga, ti si, prijatelj, najmlajši Jakobovih sinov! Kaj je Benjamin!«
 
»Odpri prijatelj, nekaj nujnega!«
Vrstica 68:
»Zmotil si se! Včeraj sem jo zadnjikrat videl, in niti ne vem, ako je še pomnim. Pa kaj naj dela pri meni?«
 
»Skrila mi se je! Pravkar sem jo zalotil v objemu mladega oficirja. Vidiš, in s tem samokresom sem mu raztreskal črepinjo. Ves kanape je okrvavljen z njegovimi možgani -—«
 
In takrat, glejte, se je zaslišal rahel stok iz omare, kjer je bila zaprta lepa Karola.
 
»Ha!« je zakričal njen mož. »Ta glas? To je ona! Pokaži mi jo! Nič ne pomaga tajiti, drugače -— padeš ti.«
 
»Za božji čas!« sem se začudil. »kako ona? Ali si znorel, ubožec, ali ne slišiš, ali ne vidiš moje stare mačke?«
Vrstica 92:
Zmedeno in jezno me je pogledal ter skočil skozi duri.
 
Ko je odšel po cesti in so odbrzeli njegovi grozeči korakizakoraki za voglom, sem zaklenil vežne duri, zavrtel dvakrat ključ v hišnih durih in od­prl omaro.
 
Gospa Karola se je zbujala iz nezavesti. Skočila je nato predme ter poljubila moje noge in hitela:
 
»Moj rešitelj! Zdaj sem tvoja! Vzemi me, zdaj sem tvoja! Kako si krasen, kako si lep!«
 
Vrstica 105 ⟶ 106:
Vzdignil sem jo in objeto in oblito z mojimi solzami položil v zibel ljubezni.
 
»Nič nočem vedeti o njem, naj beži strah in smrt od mene! Morda sem jutri seže mrtva! Nocoj naj ljubim — zadnjikrat!«
 
Bila je prelepa. In ta žena mi je podala najvišjo ljubezen.
Vrstica 112 ⟶ 113:
 
Nedavno sem slišal, da je v samostanu, drugi zopet so jo videli v hiši blodnic. A jaz mislim, da sem nedolžen.
 
Golar
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Povest_o_lepi_ženi«