Povest o lepi ženi: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 8:
| avtor= Cvetko Golar
| prevajalec=
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 20. april {{mp|leto|1910}}, letnik 43, 1
| vir= dLib {{fc|dlib|N27GUIQC|s=all1|88}}
| opombe=
| dovoljenje= dLib
| obdelano=
}}
 
Zdi se mi, da je imela črne oči, in da me ni ljubila. Da je to resnica, lahko prisežem, ker je bil njen mož zelo lep, plavolas človek z ostro kozlovsko brado. In vendar se je zgodilo, da mi je ta žena ponudila najvišjo ljubezen vkljub temu, da sem jaz začudo zoprn človek pokvečene nizke postave in grbastega hrbta. Glejte, in bilo je tako:
Vrstica 20 ⟶ 21:
Bila je grozno lepa. Takšne še nisem videl nikoli prijateljeve žene, čeprav sem jo gledal vsak dan in vselej, kadar sem prišel obiskat njenega moža, svojega vrlega tovariša, ki je tudi šival. Samo s to izjemo, da je on šival židane cilindre in pisane škrate, bele lilije in narodne devojke v tirolskih avbah in pečah s petelinčki.
 
Bila je torej grozno lepa. Njene oči — naj jih omenim najprej, — so bliskale groze, in bilo me je v resnici strah teh strašnih, črnih oči. In lasje so ji v ostri sapi, ki je privihrala z njo skozi duri, plamteli do stropa. Usta je imela napol odprta in njeni zobje, kot led brušeni, so sijali v bolnem, neizrečeno bolnem izrazu, ki je objel vse njen obraz.
 
»Rešite me, rešite me! Pri Kristusovih ranah vas prosim: rešite me!«
Vrstica 28 ⟶ 29:
»Rešite me, gospod Peregrin, dragi gospod Peregrin!«
 
»Ljuba gospa Karola«,« sem dejal plaho in ponižno, »ljuba gospa Karola, kaj se je zgodilo, prosim vas, vstanite, prosim vas, vstanite in odpustite! Pri Bogu vas rotim, jaz nisem kriv, da ste se vrgli na tla, in nočem vas videti!«
 
A ona je vsa drhtela, tako je drhtela, kakor da vidi smrt pred se­boj, in klicala brez prestanka:
 
»Rešite me, gospod Peregrin!«
 
A tisti trenotek so se zaslišali skozi okno trdi in nagli koraki, doneli so osorno s ceste. Gospa Karola je skočila kvišku in se me ovila okrog vrata:
 
»Moj Bog, moj Bog, skrijte me! Moj mož me išče! Ubije me, kadar me najde, ubije me.«
 
»Prokleto!« Nekdo je klel in razbijal na vežne duri. Spoznal sem ga: Bil je moj vrli prijatelj.
Vrstica 44 ⟶ 45:
Prijel sem jo za roko, odklenil omaro in jo zaklenil. Gospo Karolo sem zaklenil. In nato sem veselo zažvižgal in stopil k oknu.
 
»E — glej ga, ti si, prijatelj, najmlajši Jakobovih sinov! Kaj je, Benjamin!«
 
»Odpri prijatelj, nekaj nujnega!«
Vrstica 78 ⟶ 79:
»Ali ne poznaš moje mačke?«
 
Glejte, prijatlejiprijatelji dragi, to je bilo tako: Ko mi je teta umrla je rekla: »Ljubi Peregrin! Denarja nimam, da bi ti ga zapustila, ampak za spomin naj ti bo tale siva mačka.« In od takrat gledam in gojim dragi spomin na teto.
 
In prav tisti trenotek, vam povem, ko je moj prijatelj Benjamin drgetal pred menoj, je kihnila moja stara mačka.
Vrstica 84 ⟶ 85:
»Ali ne slišiš, da kiha mačka?«
 
Prijatelj je pogledal in zapasil mojmojo simorosinoro, kako se davi pod mizo.
 
»Glej kakšen si! Moja mačka je, a ti jo imaš za svojo ženo!«
Vrstica 113 ⟶ 114:
 
[[Kategorija: Slovenski narod]]
[[Kategorija: Dela leta 1910]]
[[Kategorija: Cvetko Golar]]
[[Kategorija: Podlistki]]
[[Kategorija: Kratka proza]]