V deževju in bolesti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2:
| naslov= V deževju in bolesti
| avtor= Franc Fabinc
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' {{mp|leto|22. oktober 1909
| vir= {{fc|dlib|BY3WLKRJ|s=
| dovoljenje= javna last
}}
Ko sem listal oni dan samega dolgega časa po svojih listinah, sem naletel na kos zastarelega papirja. Obračujoč ga na vse strani, sem se močno začudil, kako da mi še do sedaj ni prišel pod roko. Na njem je zapisana čudna dogodba prijatelja, ki je odšel v tujino bog ve kam; zdelo se mi je, da je to list iz njegovega zaljubljenega dnevnika.
Gosti oblaki so viseli na nebu in postajalo je vedno temneje. Sedel sem v kupeju sam za-se ter premišljeval o turobni usodi, ki me je obsodila v dolgo potovanje. Za zdaj pa sem bil namenjen domov in od tam zopet dalje – daleč, bog ve kam. Od zadnje železniške postaje, pa je bilo do doma še dobrih šest ur hoda.
Zagledal sem se skozi okno, a daleč se ni dalo videti. Pripogibanje vejevja in zgoščanje
Vlak je obstal na postaji D. Dobil sem dve sopotnici. Kako sem se začudil, ko sem, obrnivši se od okna stran, spoznal v eni novodošlih svoj nekdanji ideal. Ona se pa zame ni zmenila ali me sploh ni hotela videti. Obrnjena proti oknu, so strmele njene oči daleč ven, oči, ki si bral iz njih le veselo zadovoljnost in živahnost. In stopila mi je pred oči cela vrsta onih zlatih dni z vsemi sladkostmi in bolečinami. Gledal sem jo skrivaj. Ali jo naj pozdravim glasno, stopim k nji in porečem: »Ali me še poznate?« Pozabite, in dajte mi nazaj najlepše ure v mojem mladem življenju! Že je bil sklep storjen, prijel sem za klop, da se dvignem, da pohitim k nji in jo poprosim, da mi vrne, kar je vzela. Omahnil je pogum in zopet sem zrl v meglo. Kaj ji prinesem veselega, dobrega? »Kaj mi kalite veselo voljo,« poreče, če ji povem, da je moja duša žalostna, da pada listje z drevesa, ki mu pravimo up. Ne, ne, tega ne storiš. Od daleč bom gledal, akoravno trpeč, blaženo voljo njene duše, njenih oči. Ne vem, kdaj se je zgodilo, da so se srečale najine oči. Uprla je vame svoj pogled, dolg, osupel, radoveden; bil je pač pogled presenečen ob svidenju dobrih znancev. »Če se ne motim, gospod Hinko,« je zazvonelo med štirimi stenami železniškega voza in prihitela je, da mi poda roko. Vstal sem, zavrtelo se mi je v glavi. Mehanično sem ji podal roko na polovici pota in ji pogledal v zorni obraz. »Če vam drago, pridem malo k vam,« in tako sem kmalo sedel pri nji ter se seznanil z njeno prijateljico. Kam? Odkod? Vsa ta vsakdanja vprašanja pri sličnih svidenjih, sem odgovoril po možnosti kratko. Kam? Odkod? In jel sem ji praviti zgodovino zadnjih let, od časa, ko sva se ločila ...
»Torej domov ste namenjeni,« pretrgala je Irma ta dolgi molk, »čaka me na postaji voz in lahko se peljete z nami.« »Kar si bom štel v posebno čast in veselje, ako vam ne bom nadležen,« sem pripomnil, nakar je nastala
Nepričakovano hitro smo bili na
Vrstica 29 ⟶ 27:
čakal voz, sem obstal, kakor bi me
bila pobila strela in stemnilo se mi
je pred očmi, srce se je krčevito stisnilo – voza ni bilo več.
V gostilni sem zvedel, da so me
Vrstica 36 ⟶ 33:
četrt ure, potem pa se odpeljale z gotovo
mislijo, da ostanem tukaj čez
noč. »So li že dolgo proč?« »Kake
četrt ure.« »Tri ure je še do večera,
lahko se zdrznem na pešpot,« sklenil
Vrstica 44 ⟶ 41:
stopil pred voz in zakričal: »Stojte,
truden potnik prosi za dovoljenje, da
se popelje z vami
bo pomirilo, misli streznile, noge pa
pozabile, da so trudne. Že sem bil na
Vrstica 81 ⟶ 78:
roki pa je curljala kri. Noga
je zabredla v korenine, jaz pa sem
objemal vlažno mater zemljo ter jokal solze
globoke srčne tuge. Voza ni bilo nič
več slišati. Večkrat pa se mi je dozdevalo, da vidim tam na obzorju
voz, ki ga vlečejo konji, bruhajoč
ogenj. Namesto prahu in blata
dvigala gosta kopa svinčenobarvnih
oblakov kvišku.
Vrstica 94 ⟶ 91:
Drugi dan je bil jasnejši in prijaznejši. Prebudivši se, počutil sem
se silno slabo; ko sem pa poskušal vstati, se mi je zavrtelo v glavi, padel sem vznak na posteljo nazaj –
groza je legla v srce – silna vročica se me je polaščevala – zgubil sem zavest.▼
▲groza je legla v srce – silna vročica se me je polaščevala – zgubil
Iz onih dni bolezni nimam preveč spominov. Po sobi tavajočih korakov sem se navadil tako, da me je
bilo strah, kadar jih ni bilo. Legla je
čisto mehka roka na vroče čelo in
zopet izginila ... slišal sem pritajene glasove ...
Enkrat sem se z vso silo zravnal
v postelji; po dolgih mučnih dneh
sem zaslišal besede zdravnikove iz sosedne sobe:
»Je že izven življenske nevarnosti ...!
novico, da smem prihodnji dan vstati.
»Kaj pa z ono gospodično,« sem
Vrstica 118 ⟶ 110:
se je tudi pripeljala oni večer?«
»Odpeljala se je že pred enim tednom na dom zaročenčev.«
Za hip se je stemnil obraz in v
Vrstica 129 ⟶ 120:
bolan, ne mara radi nje?!
Skozmignila je nemara z rameni in rekla: »Revež, smili se mi!«
[[Kategorija: Kratka proza]]
Vrstica 137 ⟶ 127:
[[Kategorija: Slovenski narod]]
[[Kategorija: Podlistki]]
[[Kategorija: Dela-V]]
|