Selitev. Sličica iz dijaškega življenja: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 18:
Strašno, uničevalno! K sreči je bil trideseti blizu in tihotapsko sem zlagal knjige po mizi. Vse je bilo v najboljšem redu, kakor še nikdar poprej ...
 
Popoldne sem se napotil po dolgih in ozkih, širokih, zamazanih in čistih ulicah. Postajal sem pred hišnimi vrati in čital vesele bele lističe.
Popoldne sem se napoti l po dol ­
g i h in ozkih , širokih, zamazani h in
čistih ulicah . Postaja l sem pred hi c
nim i vrati in Čita] vesele bele li ­
stiče.
 
»Četrto nadstropje,« bogme, to je previsoko. Zasopiham se vsak dan štirikrat, petkrat, semtertje, gorindol, pa se še nazadnje prehladim in umrjem.
je previsoko . Zasopiha m se vsak dan
štirikrat, petkrat, semtertje, gorindol,
p a se še nazadnje prehladi m i n
umrjem.
 
Taval sem od ulice do ulice in na svojo srečo opazil prijatelja Zaplotnika .
Tava l sem od ulic e do ulic e i n
n a svojo srečo opazi l prijatelj a Za -
plotnika .
 
Čokat in moder je to fant; bil je že pri soldatih. Zato se modro drži in počasi govori: pravi tip zadovoljnega Kranjca .
Čokat i n mode r je to fant; bi l je
že pr i soldatih. Zato se modr o drži
in počasi govori : prav i ti p zadovolj ­
nega Kranjca .
 
— Ej , prijatelj , stanovanja iščem!
iščem!
 
— Pa si ga najdi ! Ampak zakaj se pravzapra v seliš? Kakor vem, je tvoja soba čedna in prav prijetna!
se pravzapra v seliš 1 Kako r vem , je
tvoj a soba čedna i n pra v prijetna !
 
— Je , ampa kampak ono . . tisto, ves veš..!
 
—Aha, tisto ... ono; vem ... Pojdi v Cvetno ulico številka dve; parterre desno. Tam je lepa in ne predraga izba. Upam, da je brez napak »kri prelivajočih«.
—Aha , tisto ... ono; vem ...
Pojd i v Cvetno ulic o številka dve ;
parterr e desno. Ta m je lep a i n ne
predrag a izba. Upam , d a je bre z na ­
p ak »kri prelivajočih«.
 
Zadovoljen sem bil , d ada sem tako hitro našel svoj »pokoj«; tisto letanje po hišah ni namreč baš prijetno.
hitr o našel svoj »pokoj«; tisto letanje
po hišah n i namreč baš prijetno .
 
Hiša številka dve v Cvetni ulici, je veliko temnosivo poslopje. V njej je gostilna. Prekrasno! Trafika ... pekarna ..., divno, božansko. Vstopim in pozvonim.
Hiša številka dve v Cvetni uli ­
c i , je velik o tem nosivo poslopje. V
njej je gostilna . Prekrasno ! Trafik a
pekarn a . . ., divno , božansko.
Vstopi m i n pozvonim .
 
Bledolična ali simpatična starkstarka ase prikaže na vratih .
se prikaže n a vratih .
 
Prosim , madame , al i je tukaj ... ?
... ?
 
— Da , da, izvolite . -
 
Iz temnega predsobja me je peljala gospa mimo kuhinje do nizkih in ozkih vrat. Ko jih je odprla, se je vsula biserna svetloba na naju. Divno, prekrasno !
Iz temnega predsob j u me je peljal
a gospa mim o kuhinj e do nizki h
i n ozkih vrat. K o ji h je odprla , se j e
vsul a biserua s vetloba n a naju. Div ­
no, prekrasno !
 
— Cena? jo vprašam.
 
TolikToliko o i nin toliko . —
 
— Predrago ; nekaj popustite, kaj ne, gospa?
k a j ne, gospa f
 
Na jNaj bo; torej toliko ! —
 
— Velja ; zvečer pridem . —
 
Ko se je stemnilo , sem vlekel s pomočjo najetega fantka svojo robo v novo stanovanje.
pomočjo najetega fantk a svojo robo
v novo stanovanje.
 
In zopet sem se ošabno namestil v svojih »odajah«, kakor pravij o Hr­vatje. Zopet sedevam ob dolgih večerih in mislim bogaboječe misli , ko trepeče plamenček v svetilki. Pa kaka je ta svetilka! Moj Bog ! Čisto gosposka in nacifrana. Nič več si ne upam ponoviti prispodobe iz prejšnjega stanovanja.
I n zopet sem se ošabno namesti l
v svojih »odajah«, kako r pravij o Hr ­
vatje. Zopet sede va m ob dolgih večerih
in misli m bogaboječe misli , k o
trepeče plamenček v svetilki . P a ka ­
k a je t a svetilka ! Mo j Bog ! čisto gosposka
i n nacifrana . Nič več s i ne
upa m ponoviti prispodobe i z prejšnjega
stanovanja
 
Tako tečejo mirno in nemoteno kratki zimski dnevi in velike zimske noči. Popolnoma se zadovoljen, samo ... A kaj?
Tako tečejo mirn o i n nemoteno
kratk i zimsk i dnev i i n velik e zimsk e
noči. Popolnom a se zadovoljen, samo
. . . A kaj l
 
Ko sem nekega jutra izlezel iz svojega brloga, sem začni drobne korake gori po stopnicah. Kdo bi neki bil? Nalašč sem zapiral vrata počasi, počasi, dokler ni prišla na vidik krasna prikazen.
K o sem nekeg a jutr a izleze l i z
svojega brloga , sem začni drobne ko ­
rak e gor i po stopnicah. Kd o b i nek i
bil ? Nalašč sem zapira l vrat a počas
i , počasi, dokle r n i prišla n a vidi k
krasn a prikazen .
 
Vitko dekle, menda kakih dvajset let staro, je stopicalo proti meni. Sam bog ve, kako smešen sem bil, ker v takih slučajih sem najbolj smešen.
Vitk o dekle, mend a kaki h dvaj ­
set let staro, je stopicalo proti meni .
S a m bo g ve, kak o smešen sem bil .
k e r v taki h slučajih sem najbol j
smešen.
 
Mehke žametne obrvi, mil obrazek in oči ... Vtopil bi se v njih, če ne bi bilo greh. In potem tisti lasje, tiste ročice, neopisivo, prekrasno ... Nehote sem vzdignil svojo kapo in izrekel, ne, izdahnil sem svoj pozdrav. Saj smo vendar v eni hiši! Nasmejala se je prikupna gospodična, kakor se nasmeje zmirom, ka ­dar jo srečam. Tako zvonko, sladko, čarobno... In kako sumnjivo me gleda ; celo po čevljih se ozira ...
Mehk e žametne obrvi , mi l obra ­
zek i n oči .. . Vtopi l b i se v njih , če
ne b i bil o greh. I n potem tisti lasje,
tiste ročice, neopisivo, prekrasno .. .
Nehot e sem vzdigni l svojo kap o
i n izrekel, ne, izdahni l sem svoj pozdrav
. Sa j smo venda r v eni hiši!
Nasmejal a se je prikupn a gospodi ­
čna, kako r se nasmeje zmirom , ka ­
d a r jo srečam. Tak o zvonko , sladko ,
čarobno... In kak o sumnjiv o m o
gleda ; celo po čevljih se ozira.. .
 
Teden dn idni pozneje sem srečal prijatelja Zaplotnika .
prijatelj a Zaplotnika .
 
— No , s isi zadovoljen s stanovalstanovanjem ?
i je m ?
 
— Da , hval ahvala ti . AmpaAmpak ktisto tisto.. .
— Ka j zopet tisto, ono ha ? A
j a ! Gospodična ta m gori ! Pojdi , poj ­
d i . Fill e entrctenne! . . .
 
— Kaj zopet tisto, ono ha? Aja! Gospodična tam gori! Pojdi, pojdi. Fille entretenne! ...
— N i mogoče!
 
Pogleda l sem Zaplotnika . Neka j
— Ni mogoče! Pogledal sem Zaplotnika. Nekaj zvitega je ležalo v njegovih črtah. In tako čudno se je smehljal, ko je izgovoril poslednje besede. Ali se bom res moral zopet seliti?
zviteg a je ležalo v njegovih črtah.
I n tako čudno se je smehljal , k o jo
izgovori l poslednje besede. Al i se
b om res mora l zopet sel iti?