Solzice: Razlika med redakcijama

dodanih 5.361 zlogov ,  pred 3 leti
m
ročni revert
m (ročni revert)
{{wikipedija}}
 
== Solzice ==
==BLEFIRAŠ
 
Na koncu našega polja je bila grda, temačna globača, ki so ji rekli Pekel. Bila je podobna globokemu kotlu, obdana od treh strani s strmimi bregovi, le na eni strani je imela žrelo, ki pa se je izgubljalo v črno, skrivnostno lesovje. Bregovi so bili porastli z zanikrnim grmovjem, s češmigo, gabrovjem, trnovjem, pasjo črešnjo in podobno navlako. Med grmovjem je rastla še zanikrnejša trava, porabna le za ovčjo krmo. Tam si našel vresje, praprot, divjo in pravo, rabuželj, čmeriko in podobnega zlomka. Pekel je bil tako pust in neprijazen, da se je človeku, ki je stopil vanj, nehote stisnilo srce. Edino, kar je bilo v njem živega, je bil studenec, ki je izviral prav na njegovem dnu izpod mahovnatih skal ter po kratki vijugasti dragici izginjal skozi temno žrelo v svet. Njegovo žuborenje je polnilo kotel prav gori do robov. Povrhu je šum studenčevih vod udarjal še iz gozdnatega žrela nazaj in se kopičil v globači. Ta neprestani šum je delal kraj še skrivnostnejši, kakor je bil že po sami legi.
Največ dobička pa je bilo s pašo. Trava v Peklu ni bila kdove kako bohotna, bila pa je menda posebno sočna, ker jo je živina v tej globači le prerada mulila.
 
Jaz sem se tega kraja bal, odkar sem se začel zavedatizavedtai svojega bitja. Tega je bilo predvsem krivo njegovo ime. O Peklu sem čul govoriti starše, ki so me učili prvih krščanskih resnic, o peklu sem slišal pripovedovati v cerkvi, ko sem začel hoditi tja in se držal matere za jakno. Vsa slika pravega pekla v moji mladostni domišljiji je odlično ustrezala našemu domačemu Peklu, manjkal je samo večni ogenj na njegovem dnu. Mislil pa sem si, da je naša globača vsaj kako preddverje pravega pekla, v katerega vodijo tajna vrata bodisi na dnu skrivnostne globače bodisi skozi žrelo gozdnate stene. Vselej sem se z grozo v srcu približeval temu kraju in urno bežal stran, kakor hitro sem mogel.
 
Takoj me je začel siliti jok.
Vpil sem z jokajočim, prosečim glasom.
 
Očetu sesej je zasenčil obraz, nato pa je dobrohotno mahnil z roko in dejal:
 
»Ne bo tako hudo, ne. Greva pogledat.«
»Če se boš lagal, boš res prišel v pekel!«
 
Te zadnje očetove besede sem komaj slišal, potem me je spet zajela grozna tesnoba. Nekaj časa sem tulil, dokler se mi solze niso posušile. Še dolgo me je mikaloº po celem životu in umiriti se nikakor nisem mogel. Skozi zatekle oči sem videl, kako živina dviga glave in me vsa začudena opazuje. Poleg strahu me je pekla tudi laž, pri kateri me je oče zalotil. Ves siromašen, obupan in z utripajočim srcem sem čakal konec paše. Še preden se je začelo večeriti, sem začel goniti živino iz globače gori na rob, kjer sem jo pasel, dokler niso začele večerne sence legati na mračno dno Pekla.
 
Domov sem prišel ves objokan in ves pretresen. Oče se je smejal, toda mati je rekla:
»Za solzice pa je letos že prepozno. Če jih v Peklu ni, jih nikjer več ni,« je odgovoril oče čez nekaj časa.
 
Ob besedi Pekel me je spet streslo in komaj sem čakal, da smo vstali, zaklenili hišo in šli spat. Ponoči dolgo nisem mogel zaspati, ker mi je neprestano silil ta strašnistaršni kraj pred oči. Nekje v globini srca pa mi je odmeval tudi materinmaterih vzdih o solzicah. Solzice in Pekel - kako čudne stvari so to. Solzice sem imel neznansko rad in sem za njimi pretaknil vse robovje okrog domačije. Le v Peklu nisem vedel zanje.
 
Prihodnje jutro sem se zbudil zelo zgodaj. Med spanjem sem se menda znojil, ker sem bil še zjutraj malo rosen. Moje jutranje opravilo je bila paša. Vsako jutro so me morali buditi in metati iz postelje. Tisto jutro pa sem vstal sam in po prstih odšel iz hiše. Oče in mati sta še spala. Bila je nedelja.
»Kaj pa ti je, pobič, da se jočeš ...?«
 
Moje oči so bile polne težkih solz zaradi premaganega strahu, ki pa jih v svojem zmagoslavju nisem čutilčitil. Mati je spoznala veliko žrtev ter me rahlo in nežno pobožala po laseh.
 
== Tri pisanke ==
BAJSI IN DAJSI
 
Moji starši so bili botri neki siroti, ki je živela s svojo materjo v bajti pod goro. Ko se je bližala velika noč in čas pisank, se je v hiši veliko govorilo o tem, kako pisanko naj ta sirota dobi. K pisanki spada seveda šartelj zšarteljz rozinami napolnjen, toda mati je bila proti rozinasti potici in je mislila, da zadostuje, ako je šartelj napolnjen z orehi.
 
To pa še ni bilo vse, šega je bila tudi, da se k pisanki dá tudi nekaj denarja. In zdaj je bilo ravno narobe. Medtem ko je pri potici bila mati skopušja od očeta, je bil oče trši, ko je šlo za denar.
Mati je menila, da bi lahko vtaknila v šartelj eno krono. Takrat je bila pri nas še Avstrija.
 
»Kako krono?!« je vpil oče ves razburjen. »Za rajniš moram jaz cel dan tesati les. Krona je preveč. Mi smo siromaki, mi se že ne moremo bahati. Še bogatini vsi ne dajejo kron. Jaz sem dobil zeks, pa je bil moj boter bogataš, jaz sem pa kajžar. Dva zeksa daj zraven, je čisto dovolj.«
 
»Dva zeksa pa že ne dam,« je ugovarjala mati, »nas bo vendar sram. Taki ubogi pa spet nismo pri hiši. Nekaj mora biti tudi za otroško veselje. Poglej, kako se naš veseli, če kaj dobi.«
Podal sem se na pot proti bajti pod goro. treba je bilo hoditi več kot eno uro do tja. Zadelj revne pisanke me je bilo sram nositi.
 
Sredi pota je bilo veliko razpotje, kjer je pet raznih poti šlo križem na vse strani. To razpotje ni bilo predobro zapisano v otroških srcih daleč naokoli. Stari ljudje so govorili, da na tem razpotju včasih straši. Stisnjenega srca sem se bližal razpotju in sem bil zelo vesel, ko sem ravno tu srečal drugega dečka, mojega sošolca, ki mi je tudi s pisankami prišelpisankamiprišel nasproti. Tudi ta fant je nekam tesno stiskal culo k sebi. Ko pa sva se pogledala, je bilo najine tesnobe takoj konec.
 
Postala sva celo razposajena. Jaz sem pri tem čisto pozabil, da ima moj šartelj le dva zeksa.
Potem sva se usedla na rob ceste, ki je bil porasel z napol suhim vresjem. Jasa sredi gozda, kjer so se križale poti na vse strani sveta, je bila svetla in sončna. Blizu naju je stal velik lesen križ, ki je bil že z mahom porasel.
 
Tisti fant, ki sem ga srečal, je bil iz premožne hiše doma. Imel je lepo obleko, medtem ko so bili moji rokavi žerokaviže veliko prekratki.
 
Nisva še dolgo sedela, ko se je zabliskala na jasi postava mlade deklice, ki jej prišlaeprišla s culo v rokah. Meni je ob pogledu nanjo zastala kri v žilah. To je bila hčerka mojega botra in je gotovo bila s pisanko zame namenjena k nam. Cula v njenih rokah je bila zelo velika. Ko naju je zagledala, je povesila oči, ko da bi jo postalo sram. Potem se je napravila, ko da me ne pozna, in je hotela mimo naju dalje.
 
Jaz se nisem upal nič reči, toda moj tovariš jo je ustavil.
Tudi ta pisanka ni bila preskopa. Šartelj je bil res nekoliko manjši od dekličinega, tudi manj rozin je gledalo iz testa, toda pogača je bila lepa bela in skoraj razkošna in rumena. Vrh šarteljna je tičala svetla krona. Pisanka je bila pobarvana z lepimi pisanimi rožami.
 
Ko je dekle tudi to culo lepo zavezalo, je prišla vrsta na mojo culo. Meni je postalo vroče in na tihem sem obžaloval, da sem se sploh dal zapeljati k temu počitku na razpotju. Toda dekličje roke so razgrnile haderco¹ moje cule.
 
Pred mojimi očmi se je zabliskal majhen, krmežljav šarteljček, ki ga je moja mati še malo prej tako skrbno zavezovala v culo. Imel je črnikasto, premočno pečeno skorjo inskorjoin je bil slabo shajan in mnogo prenizek. Ona dva šarteljna sta bila še enkrat višja od mojega. Tudi iz njega niso kukale rozinaste oči. Ali kar je bilo najhujše, na vrhu se ni svetil velik, lep denar, ampak stasat tičala tam le dva siromašna zeksa. Nato je dekle vzelo v svojo drobno roko pisanko, ki je bila oblita s težko črno rdečo barvo.
 
Dekle je menda čutilo mojo zadrego, zato je naglo začelo povezovati culo in ni reklo ničesar. Le deček je dejal:
»Daj mi rajniš, saj je moja pisanka, doma ne bodo nič rekli,« sem prosil dalje.
 
»Zakaj pa?« je tedaj vprašalo dekledkle z iznenadenimi očmi.
 
»Zato, ker bi ga rad imel. Je tako lep in svetel,« sem jo skoraj prosil.
== Nagrada ==
 
Lenčkin in Anejev oče je bil drvar. Družina je stanovala visoko v hribih v hiši, ki je bila last gospodarja, za katerega je oče navadno delal. V dolino je bilo več kakor uro hoda, nazaj pa več kakor dve uri. Zveze z dolino je vzdrževal oče, zakaj mati je redkokdaj prišla dol, otroka pa sta se komaj spominjala, da bi bila kdaj v dolini. Cela dolina pa se je od hiše lepo videla in je bila kakor veliko odprto okno. Videti je bilbilo bel trg na njenem spodnjems podnjem in veliko vas na njenem gornjem koncu. Od vasi do trga, torej čez celo dolino, so se po dolgem vlekle tri črte. Prva, ki je šla po sredi doline in je bila najširša, je bila reka. Tekla je po belem produ med zelenimi lokami in gaji. Na njenem levem bregu, pod obronki hribovohribov, je bila speljana železnica, po kateri so vozili vlaki. Čeprav je bilo v dolino daleč, se je slišalo sopihanje dolgih vlakom sem gori do domače hiše. Na desnem bregu reke, , tudi bliže obronkov desnih hribov, je šla bela cesta. Nad njo sta se svetila dva velika dvora, kjer je po materinem pripovedovanju živela gospoda. Na spodnjem koncu doline, blizu trga, je stala velika, črna tovarna, iz katere je štrlelo mnogo rdečkastih, visokih dimnikov. Pogled na to sajasto pošast ni bil prijazen. V njej je noč in dan sopihalo in butalo, ponoči pa je iz teh visokih dimnikov švigal plamen, ali pa so se usipale iskre na vse strani.
 
Lenčka in Anej sta včasih po cele ure prečepela na hribu za hišo in strmela v to čudno dolino pod seboj, ki je zanju predstavljala neznan, zagoneten svet. Bila sta vzgojena v samoti, navajena nanjo, zato ju je ob strmenju v dolino bilo včasih strah. Včasih pa se je oglasila neka tajna sila, ki ju je vabila v svet s tremi črtami, tja, kjer je tekla reka, kjer je sopihal vlak, kjer je butalo in sopihalo in kjer je ponoči gorelo, kakor bi gorelo iz pekla. To rahlo hrepenenje je bilo vedno močnejše, čim večja sta postajala, in že tedaj sta se zavedala, da bosta nekdaj, kadar bosta že velika, tudi onadva zapustila ta hrib in odšla v dolino.
»Bom!« je odvrnil oče, čeprav je bila ta beseda popolnoma odveč, ker drugače ni moglo biti.
 
Potem sta oče in gospodar pregledala svet, ki se je imenoval Pod sklepom. Bil je silno težaven, zelo strm in se je raztezal od globoke globače do vrha hriba. Edina vozna pot je bila speljana spodaj blizu globače in zato je bilo trebatreb vsaavsa drva spraviti po strmini k tej poti. Včasih je PodPos sklepom bila novina, to se pravi, da so tam svet požigali, nato pa po njem sejali rž. Toda tega že davno niso več delali, zato se je zaraslo grmovje. Čez in čez je bil zdaj ta svet pokrit z debelimi brezami, gabri in bukovjem. Gospodar je hotel zdaj to posekati in potem zasaditi s sadikami črnega lesa. Pod sklepom je bilo nekaj sto klafter drv, toda gospodar je začel z dvesto metri. Oče je bil tega naročila veselvesl, ker je bilo delo pred nosom in mu ni bilo treba daleč hoditi.
 
Nekega dne se je družina na hribu zagnala na delo. Oče je vzel matervzelmater s seboj, da bi mu pomagala podirati in razrezovati hlode. V gozd pa sta morala odditipa tudi Lenčka in Anej, čeprav je bilo LenčkiLučki komaj osem let, Aneju pa komaj šest let.
 
»Vidva bosta vlačila vejevje po cesti,« je dejal oče in po kratkem premisleku še dodal, ko da bi se hotel opravičiti, da tako hitro sili otroke k delu: »Kar bosta napravila vidva, tega ne bo treba meni napraviti.«
 
Družina je hodila v les en teden, odila je dva tedna, hodila je tri tedne. Poseka se je vsak dan večala in lahko jo je bilo že od daleč opaziti. Oče in mati sta podirala drevje, oče ga je izkleščaval, nato pa hlode spuščal po strmih drčah doli do ceste. Bobnenje hlodov je bilo za vprežno družino najlepša pesem. DolinaDolin ob cesti sta oče in mati hlode razrezala, potem je narezane konce oče cepil, mati pa je polena zlagala v stoge.
 
Otroka sta vlačila okleščeno vejevje po strmini in po drčah k cesti. Ako so bile veje debele in težke, sta jih vlačila posamičnoposamič, kadar pa so bile veje manjše, sta jih jemala po več skupaj v roke. Vlaka sama ni bila tako huda reč. Veje so bile surove in težke in so se kmalu tako zagnale po bregu navzdol, da sta otroka komaj umikala pete. Toda teže je bilo držati veje na prednjem koncu od tal, da so mogle drseti po strmini.
 
Sčasoma sta otroka postala že preveč zdrta. Ker sta videla, da imata pri delu uspeh in da ju oče ne more prehvaliti, sta se začela z delom bahati. Lenčka je bila nekoliko močnejša od Aneja in je rekla:
»Bodita pametna, saj ni treba vsega hkrati!«
 
Toda otroka si nista dala dopovedati in sta kar tekmovala med seboj. Velikokrat sta si naložila pretežko breme in sta med tekom po bregu včasih padla pod vlako. To se je največkrat zgodilo Aneju, ki ni hotel zaostajati za sestro, čeprav je bil slabejši od nje. Takrat je bil ves krvav in pobit in je jokal od bolečin. Včasih pa se je tudi sestra zrušila pod vlako, in ko je vstajala izpod bremena, je bla vsa odrta². Toda ko je bila pokonci, so se ji še med solzami zasvetile oči od zmagoslavnega nasmeha in zopet je zagrabila butaro in zdrknila z njo po drči.
 
Včasih sta po cele ure bila tako zatopljena v delo, da nista spregovorila besede in se nista pogledala. Nenadoma pa je Lenčka vzkliknila:
 
»Anej, ti si pa ves žnodrov³
 
Bratec je bil tako zatopljen v delo in tako zasopel, da niti opazil ni, kako mu iz nosa visi velik smrkavecsmrkavesc. Anej je zardel,. se obrnil stran in se obrisal z golo roko, ker robca ni imel. Kmalu je bilo spet vse v redu in spet je šlo čez drn in strn navzdol do ceste.
 
Pri cesti so rastli kupi hlodov in vejevja, rastli so tudi stogi belih, cepljenihceplenih drvi. Oče je delaldela od zore do mraka.: Delo mu je bilo všeč, ker mu je gospodar obljubil precej dobro plačo od metra storjenih drv. Kadar ni bilo matere zraven, je oče od zore do mraka na ves glas govoril sam seboj o delu in zaslužku:
 
»Deset metrov po petdeset dinarjev je petsto dinarjev ...«
»Zato moramo hiteti, da jo bo čimprej kupil,« je dejal Anej.
 
In otroka stassta se s podvojenimi silami zagnala na delo.
 
Metri storjenih drv so vidno rastli in se belili daleč naokrog.
 
Nekočnekoč ju je oče zopet pohvalil in rekel:
 
»Če bosta tako pridna, bosta od gospodarja gotovo dobila nagrado.«
»Seveda jima bom nekaj dal. Kadar bomo končali, bosta dobila, kar jima gre. Tudi otroci morajo imeti svoje veslje.«
 
PotemPoteme si je še ogledal poseko, premeril nekaj klaftrskih stogov, da bi se prepričal, če mera ustreza, in ker je našel vse v redu, odšel počasnih korakov v dolino.
 
Oče je bil vesel in se je takoj pobahal pred otroki:
»Nagrado bosta dobila, ko bomo končali, ali sta slišala?«
 
Lenčka in Anejanej sta bila vsa srečna.
 
Kljub temu je LenčkaLenka vprašala očeta:
 
»Zakaja pa je gospodar rekel: Kadar bomo končali, ko on vendar ne dela?«
»Vidva sta še premajhna, da bi gospodarja mogla razumeti. Kadar bosta odrastla, bosta že razumela.«
 
Odsihmal otrokom nobena veja ni bila pretežka ali prekrivantasta, da bi se je ne bila lotila. Lotevala sta se tudi tanjših debel. Včasih sta Lenčka in Anej bila jutranja poležuha. Vedno ju je sonce našlo v postelji. Sedaj sta se kosala, kateri bo prej vstal. Včasih je Lenčka svojega bratca ukanila in se na tihem izmuznila iz postelje ter odšla v gozd. Ko se je Anej prebudil in našel poleg sebe prazno ležišče, se je jokal, kakor da bi ga bila zadela kdove kaka nesreča. Ves srdit je stekel v gozd in vlačil, kar se je dalo, pri tem pa sestre še pogledal ni. Prihodnje jutro pa je bil on tisti, ki jejr sestro ukanil. Zvečer sta še vlačila, dokler ju dolge večerne sence niso pregnale iz gozda.
 
Kadar sta si bila dobra, sta se pogovarjala, kam bosta dala denar, ki gag bostaabosta dobila za nagrado.
 
»Jaz bom vse dala mami,« je dejala Lenčka.
»Mogoče že jutri, mogoče pojutrišnjem. Že zadnjič sem mu povedal, da bomo kmalu končali,« je razložil oče.
 
»Potem dobiva nagrado,« je poudarilapovdarila Lenčka.
 
»Nagrado,« se je pohvalil tudi Anej.
Ker je oče še nadalje zmajeval z glavo, se je gospodar razsrdil in začel s povzdignjenim glasom:
 
»Pa požrite vse skupaj. Bomo videli, kako dolgo bo tako šlo. TridesetTritdeset dinarjev sem rekel za meter, to pa zato, ker sem dober človek. Drugi plačujejo po petindvajset, pa tudi gre. Potem bova obračunala kvartir, nato živež, ki si ga medtem prejel, in kar ostane, dobiš takoj izplačano.«
 
»Ali mi smo vsi delali, tudi mati in otroka,« se je naprej branil oče.
 
»Zato ste pa prej končali. Saj ste imeli akordno delo<sup>5</sup>«, je trdil gospodar.
 
Oče ni rekel nič več in je začel gledati mimo gospodarja skozi okno, mati pa se je pri zidu obrnila v kot, ker ni hotela pokazati svojih solznih oči. Lenčka in Anej sta tesno stisnjena buljila v gospodarja, ko da bi se bala tega, kar bo še prišlo.
Gospodar je začel na glas računati:
 
»...dvesto metrov po trideset dinarjev je šest tisoč dinarjev. Od teh šest tisoč dinarjev moramo odtegniti živež, ki sta ga dobivala v moji trgovini, tukaj je izvleček iz knjige, ki ga je napravila moja prodajalka. Ta račun znaša tri tisoč petsto dinarjev. En tisočak moramo odtegnitit za stanovanje za vse leto, ker še do zdaj nisi ničesar plačal. -Glej ga, kaj pa tako gledaš. Saj imaš vendar celo hišo, imaš svinjo, imaš drva, in ne vem kaj še vse. Nekaj čez petsto dinarjev je ostalo še od lani, ko si delal zame v Konečnikovem lesu. Vse skupaj, kar je treba odtegniti, znese nekaj čez pet tisoč. Da pa ne boš rekel, da sem kak odrtnik<sup>6</sup>, ti bom vseeno izplačal cel tisočak. Bova pa pri prihodnjem delu obračunala, če bodo boljši časi.«
 
Oče se je zadelj zaslužka že nekako vdal usodi, ker mu pač ni kazalo drugega, toda ko je zdaj slišal, da stane živež, ki ga je med delom jemal v gospodarjevi trgovini, čez tri tisoč dinarjev, je dobil kakor nepričakovan udarec po glavi, da se mu je skoraj stemnilo pred očmi. To vendar ni mogoče, da bi tisto malo živeža, ki so ga porabili zadnji čas, stalo tri tisoč petsto. Zato je prestrašeno vzkliknil:
Toda gospodar je imel že pripravljen odgovor, ki je očetu takoj zamašil usta.
 
»Imaš prav, živeža ni bilo ravno za tri tisoč petsto, toda ali sem jaz popil tisto vino v moji gostilni, ko siis hodil po živež. Ali naj ti ga podarim ...?«
 
Gospodar je namreč imel v trgu štacuno in gostilno za svoje delavce, kjer jim je dajal na up živež in pijačo. S tem jih je imel popolnoma v rokah.
»nobene besede več o tem. Verjemite mi, da me ta drva že tako predrago pridejo. To res ne gre. Bomo pa prihodnjič napravili, kadar boš spet kako delo opravil.«
 
V sobi je postalo zdaj naravnost mučno. Oče je nepremično sedel in strmel nekam čez mizo, mati je tako tiho obstala za ognjiščem, da je bilabil podobnaapodobna lotovemu stebru, medtem ko je Lenčko in Aneja stisnilo pri srcu. Ta tesnoba je bila tako huda, da se jima je v prsih posušil jok, ki sta ga hotela najprej izbruhniti iz sebe. Vse sanje, ki sta jih gojila ves čas med delom, so izpuhtele, kakor izpuhti dim nad domačo hišo. Njuni nedolžni srci sta bili grdo razočarani. Prvič v življenju sta spoznala, kaj je laž, zato je bil njun občutek grd in bridek. Ko sta otroka zadušila jok, se je tisti grenki občutek počasi spreminjal v srd na gospodarja. Ozračje v sobi je postajalo sovražno. Gospodar je to začutil, zato je hitro odšel iz hiše in izginil.
 
Družina je ostala sama v sobi in dolgo molčala. Oči so se jim zameglile od neke čudne megle, da so komaj razločili temne stene, ki so jih obdajale. Trajalo je precej dolgo, preden so si mogli pogledat v oči. Prvi je prelomil molk oče, ki je stisnil pest in glasno rekel.
»Nekoč bo že bolje ...«
 
Za njim je rekla mati, ki je ves čas nepremično strmela nad ognjiščem, kjer je čobril<sup>7</sup> majhen ogenj:
 
»To so grdi ljudje, ki nobenega ne poznajo.«
Nekaj velikega, toplega in zmagovalnega je bilo v njegovem glasu. Lenčka ni rekla nič, toda njena roka je krepko stisnila bratovo ročico. Pred njima je zamigljaja bleščeča se dolina z reko, železnico, belo cesto in črno tovarno na sredini.
 
== Prvi maj ==
=bajsi i Dajsi
 
Bilo je takrat, ko sem še bicke<sup>8</sup> pasel po Uršljo goro. Vsako jutro mi je po ušesih zvonila ponarodela Vodnikova pesem:
 
<poem>
Ob štirih zjutraj gori vstanem
in ženem bicke past
Oh kako bom sirotejsrotej bicke pasov,
ko mama še komaj sedem let.
</poem>
Počasi se je le odločila in me poklicala:
 
»Bicke se že derejo<sup>9</sup>
 
Navadno me je morala klicati dva- ali trikrat, preden sem se skobacal iz postelje, ki je bila postlana morda le dvakrat v letu. Moja mati je imela zelo mehko srce, in kadar me je klicala ona, sem pridobil vsaj pol ure. Mogoče je tudi oče imel mehko srce, toda tega nam otrokom ni smel pokazati, ker je bilo življenje naše družine pretrdo.
 
Bicke pasti je bila huda reč. Pravega pašnika zanje ni bilo, ampak so se razprostirali ovčji pašniki po gozdovih, med ostrogovno<sup>10</sup> in med trnjem, koder se goveja živina ni hotela pasti. Na paši sem bil bos, ker ni bilo denarja za čevlje. Kadar je bila živina sitna, sem imel čisto okrvavele noge. Vrhu tega je bilo ob jutrih tudi še mrzlo. Toda ovce so bile v našem najemniškem gospodarstvu zelo važna stvar. Na leto jih je mogel oče prodati do deset in še več, kar je vrglo lepe denarce, s katerimi smo se otroci že za silo oblekli.
 
Nekega jutra me je oče zelo zgodaj poklical. Zatrobil je kakor zmerom:
Zato sem začel opazovati, kako je okrog mene nastajalo lepo, vigredno jutro.
 
Pravkar sta zagorela vrhova dveh najvišjih gora v škrlatnem plamenu. gorele so skale in razpoke med čermi. Podoba me je nenadoma vsega prevzela, da sem bil kakor zamaknjen. Nana mah sem pozabil na svojo utrujenost in nisem nehal strmeti v goreče gore, ki os se mi zdele vedno bližje. Pod snežnimi vrhovi se je razprostiralo široko, temno pobočje, pokrito s planinskim lesom. V tem pobočju se je združevalo mnogo barv. Smrekove hoste so bile skoraj črne, tam pa, kjer so rastle bukve, je bilo še vse rjavo, zakaj bukev v taki višini še ni pričela zeleniti. Temnikasto ozadje pobočja je bilo prepikano z blestečimi macesni, ki so si pravkar nadevali svoj svetlo zeleni pomladni nakit. Brez teh macesnov bi bila podobe gore še čisto mrtva.
 
Dolina pod goro je bila še zakrita z meglo, ki se je le počasi pogrezala vase. Nikjer še ni bilo polj in travnikov in prav nobene domačije ni bilo videti iz tega belega morja. Naš vrh je bil kakor samoten otok sredi jutranjega kipenja. Včasih se je zdelo, da ga bodo meglene pene pogoltnile.
Medtem ko se je spreminjala podoba doline, se je spreminjalo tudi sonce. Ko je vzšlo izza Pohorja, je bilo podobno veliki, žareči krogli, potem pa je postajalo bledejše in manjše. Nazadnje se je obdalo z močnim vencem, ki je bil svetlejši kakor njegova sredina. Iz tega venca so potem začeli štrkati na vse strani daljši in krajši žarki, ki os bili podobni žarečim strelam. Kmalu ni bilo več mogoče pogledati v sončno kroglo.
 
Kakor me je zjutraj, ko semsme vstajal, strašno imelo in sem še gredoč na pašo včasih spal, sem tako silnoislno rad gledal jutro, ki je vstajalo pred mojimi očmi. Tega vstajanja se nisem mogel nikoli nagledati. Vedno sem pri njem odkril kaj novega in kaj lepšega. Posebno takrat, kadar sem pasel Na vrhu. Tam me paša ni veliko motila, ker se je žival pasla kakor uš. Pogled z vrha je bil že sam po sebi lep in za oči prava paša. Toda bilo je še nekaj drugega zraven, kar je delalo vstajenje jutra še lepše. Našnaš vrh se je ob jutranjem svitu za nekaj ur potapljal v godbo tisočerih glasov, ki so se zlivali v veličastno, brnečo, prečudno pesem ali godbo. ta godba je prihajala iz neštetih ptičjih grl in je donela iz brezovega grmovja in z vej visokih macesnov, prihajala je iz vlažne, napojene zemlje in trave, prihajala je s tankih macesnovih in brezovih vej, ki so bile neslišno napete v jutranjem zraku in se šibile pod razkošno roso, čeznje pa je drgetal nevidni lok prvih jutranjih vetričev. In ta mogočna godba mi je prevzela srce, da se nekako onemel strmel raz ta čudni, v roso utopljeni vrh. Vse te lepote, ki se je razprostirala okrog mene, in vse te godbe, ki je brnela v mojem mladem telesu, pa se nisem zavedal, kakor se tega ne zaveda kdo, ki ju opazuje ali posluša pri polni zavesti, ampak sem bil tesno zrasel z vsem, kar me je obdajalo in kar sem občutil, ko da je vse to del mojega lastnega bitja. Zdelo se mi je, da včasih gledam samega sebe.
 
Iz takih misli me je vedno prebudil sopihajoč, težak glas, ki je prihajal od daleč po zraku in je odmeval po brezovju in macesnovju nad mojo glavo. To je bil glas težkih parnih kladiv, ki so butala doli v dolini, kjer je stala velika tovarna. V tej tovarni še nisme bil nikdar in sem jo mogel le od daleč gledati. To sem mogel le, če sem se napotil čez brezov pašnik na drugo stran našega vrha. Toda ni me preveč vleklo k njeni podobi, ker zame ni bila lepa. Bila je črna in sajasta, en sam kup zamazanih stavb, iznad katerih je molelo šest ali osem visokih dimnikov. Iz teh dimnikov se je neprestano valil masten in črnikast dim, ki je zasmrajal celo severno dolino. Vedel sem tudi, da iz teh dimnikov ponoči švigajo plameni, ker sem šel z očetom nekajkrat ponoči v mlin in sem to sam videl. Od tistega časa me je bilo tovarne skoraj strah. Ta črna tovarna je bila tudi še drugače slabo zapisana v mojem srcu. To sem imel od očeta, ki ni maral tovarniških delavcev, čeprav je bil tudi sam delavec. Tovarniški delavci so se od nedeljah pri cerkvi postavljali s srebrnimi verižicami, z velikimi tolarji na lajbičih, z lepimi oblekami, z zelenimi klobuki, za katerimi so se šibili gamsovirepi. Moj oče teh ljudi ni maral tudi zato, kerso večinoma koj začeli nemškutariti, brž ko so povohali v tovarno. Vse to ga je odbijalo od njih, čeprav je bilo znano, da so fužinarji veliki reveži. Toda moj oče je bil takrat gotovo še večji in še bolj zapuščen revež, kakor so bili fužinski delavci, ker je bil poljski delavec.
== Višja matematika ==
 
Korej se je strašno rad mudil na skladišču rudnika na Lešah. Vsak prosti čas je preživel na njem. Komaj je dočakal konca šole in komaj je zmetal vase to, kar mu je mati postavila na mizo, je že tekel na skladišče, pa naj je bilo vreme še tako grdo:
Korej je bil lep in grd clovek ki je bil pozeruhar in bajs
 
Na tem skladišču je bilo zmerom kaj novega in ves dan živahno. Za skladiščem je iz hriba zijal teman vhod v rudnik, pred njim pa se je razprostiral širok, raven prostor. Iz rudnika so venomer vozili železni vozički, naloženi s premogom ali z neporabno ilovico. Te vagončke je včalila po ozkem tiru mala lokomotiva, ki je znala strašno piskati. V jamo so vlačili jamski les. To je šlo ves dan. Pri izmenjavi šihta je bila pri vhodu vedno velika gneča. Nekateri rudarji so se izgubljali v temno žrelo. Vsakemu je visela od pasu karbidna svetilka. Drugi rudarji so prihajali iz jame vsi zamazani in mokri. In zopet je vsak imel za pasom svojo karbidovko. Korej je poznal vsakega rudarja, poznal je njegov korak, njegovo vedenje, ko se je spustil v jamo, in njegovo mežurkanje<sup>11</sup>, ko je prišel na svetlo. Najbolj ga je zanimalo, ko so izginjali v jami dečki, ki so še pred kratkim hodili v šolo in so zdaj že delali v rudniku. Ti dečki so bili pravzaprav še njegovi tovariši. Zdaj so postali že veliki, čeprav mogoče niso bili večji od njega, toda vedli so se ponosno in so njega, ki je stal na kraju skladišč, skoraj prezirali.
 
Na prostranem skladišču je videl Korej premnogo podob, ki si jih je moral vtisniti v spomin. Tu se je odigravalo življenje cele rudarske naselbine. Življenje zadnje rudarske naselbine. Življenje zadnje rudarske bajte, ki se je skrivala daleč pod goro, je le malo odmevalo na tem prostoru. Na skladišču je delalo najmanj petdeset delavcev, ki so prekladali izvoženi premog na večje vagone, te pa je potem večja lokomotiva odvažala na postajo. Vozniki so nakladali premog na vozove in ga vozili po široki cesti v svet. Ves dan so hodili rudarji, njihove žene in mali otroci z ročnimi vozički na skladišče, tovorili premog in ga odvažali. Tam na koncu skladišča, kamor so odlagali halvo<sup>12</sup> iz jame, ki se je sesipala v globačo, so ves dan vrtali starci in starke, upokojenci, ter iskali med odpadki premog, ker si niso mogli kupiti čistega. Imeli so staro pravico, da so smeli brskati za premogom med odpadki. Ti stari ljudje večinoma niso imlei vozičkov kakor še aktivni rudraji, ker so bili zelo revni. Imeli pa so vsi majhne rudarske koše, ki so jih počasi polnili, in kadar so bili polni, oprtali na hrbte ter odnašali proti rudarski naselbini. Ta ali one teh starih ljudi že ni mogel hoditi brez palic, ker ga noge niso več nesle, po vseh štirih je lezel z nasipin. stara Pandevka je glasno hropla, ko je vlekla svoj košek iz globače. Nekoč jo je Korej nemo opazoval. Tedaj je starka rekla:
 
»Pobič, pomagaj mi, da pridem na vrh. Letos je gotovo zadnjikrat ...«
 
Korej ji je pomagal nesti koš na cesto in starka je odbergljala s počasnimi koraki. Še tisto zimo je res umrla:
 
Po nasipini so se po cele dneve igrali knapovski<sup>13</sup> otroci. Včasih se je igral tudi Korej z njimi, toda le prerad se je igram ognil in j erjaši igranje od daleč opazoval. Za take stvari je bil že preresen. Toda zelo rad je opazoval otroško igranje. Navadno so se otroci igrali rudniške škrate, skrivali so se za nasipinami in tovariši so jih odkrivali. Škrati so si navezovali dolge brade iz vresja in trave, včasih pa je kateri fant prinesel od doma pravo brado iz črnih las. Plazili so se po nasipinah in krulili, kakor je bilo včasih slišati iz podzemnih rovov. Takrat so deklice prestrašene odbežale po globači.
Plahoten moski
 
V Korejev spomin se je zelo zgodaj zapisalo to življenje revnega rudnika, ki je počasi odmiral, ker je že več let primanjkovalo premoga, ali pa ga podjetnik, nek tuj grof, ni hotel več najti. Daleč pred njim, pred Korejem, je vstajala podoba mladega fanta s karbidno svetilko, z ožarjenimi nogami in s temnim gornjim telesom, ki se počasi sklanja proti vhodu v rudnik. Ta podoba je bila slika njegove prihodnosti.
 
Zelo rad je Korej opazoval voznike, ki so ves dan dovažali jamski les od vseh strani. Ti vozniki so bili različni ljudje, stari in mladi, visoki in majhni, pijani in trezni. Nekateri so imeli lepe, site in rejene konje, ki so lahko zmagovali visoko naložene vozove, drugi so imeli vprežene prave marše<sup>14</sup>, ki niso bile za nikamor, a so jih vozniki kljub temu mučili s težkimi vozovi. Te konje so morali vozniki neprestano vzpodbujati z vpitjem in kletvami. Razen tega so biči in gorjače neprestano padale po hrbtiščih suhih mrh, da se je dlaka kar usipala od njih. Ko pa so vprege dosegle skladišče in so vozovi prišli na raven svet, so se vozniki ustavili in se široko razkoračili. Tedaj se vozniki z maršami niso razlikovali od onih, ki so imeli vprežene debele konje. Oblastno so koračili okrog vozov in začeli sipati konjem zdrob, ki so ga imeli s seboj v vrečah. Korita so bila že pripravljena na skladišču. Korej je tedaj mogel opaziti razliko, da so nekateri vozniki sipali skoraj samo zrnje, koruzo in oves, medtem ko so nekateri vozniki pokladali le zrezano seno in slamo brez zrnja. Ko so živali jedle, je bilo na skladišču vedno zelo živahno. Konji so prhali in kopali s kopiti ter bili za muhami, pozimi pa se je od njih kadil sopuh.
 
tako je šlo dan za dnevom in na skladišču nikoli ni bilo dolgčas.
 
Les, ki so ga dovažali vozniki, je prevzemal Korejev oče, ki je pred kratkim napredoval za lesnega manipulanta. Zato je vsak voz lesa šel skozi njegove roke. Pomagal mu je še kak fant, ki je bil za tekača. Medtem ko so vozniki kotalili hlode raz vozove in preden so ga rudniški delavci poravnali na stoge, ga je oče sproti meril. To se je godilo tako, da je tisti tekač vsak hlod sproti prestregel z ogromnimi škarjami, ki jih je natikal na hlode, in potem glasno vpil proti očetu:
 
»Zakaj mi tudi ti praviš Potolčeni kramoh ...?«
 
Njegov glas je bil trpek, kakršen še nikoli ni prišel iz njegovih ust. Ni bil podoben ne glasu prošnje, ne molitve, ne kletve. Slišal sem pa iz njega še neki drug prizvok. Zdelo se mi je, da je rekelrekl:
 
»Zakaj me tudi ti zmerjaš za Potolčenega kramoha? Gotovo zato, ker sem velik, zapuščen sirotej ...«
== Levi devžej ==
 
Pri sosedovih niso meliimeli matere. Umrla je pred letom dni in je zapustila celo kopo majhnih otrok. Toda to še ni bilo edino zlo: pri sosedovih še nečesa drugega ni bilo, kar je biloprav tako hudo ali pa še hujše. Tam namreč tudi kruha ni bilo na mizi, ker je bilo sosedovo opeta<sup>18</sup> bajta. Njive so rodile nekaj ovsa in ječmena in to krušno<sup>19</sup> so hranili za poletne mesece, kadar je delo postalo trdo in naporno. Pozimi niso mleli žita in niso pekli kruha, ampak so živeli od pečenega krompirja, od kuhane bele repe in pese, kolikor je bilo tega v kleti.
 
Sosedovi protci so zetegadelj čestokrat prihajali k nam čez polje. Pri nas tudi ni bila bogatija doma, ker smo bili le najemniki, toda taka trdoba, kakor pri sosedovih, pri nas ni bila. Naša mati je bila dobrega srca, sosedove sirote so se ji smilile in je zmerom našla zanje kaj ostankov, kakega sadja ali kos kruha.