Redakcija: 18:47, 23. november 2018 uredi Plantanana (pogovor \| prispevki) 4.400 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Trenutna redakcija s časom 18:51, 23. november 2018 uredi razveljavi Plantanana (pogovor \| prispevki) 4.400 urejanj Brez povzetka urejanja
Vrstica 22: »Četrto nadstropje,« bogme, to je previsoko. Zasopiham se vsak dan štirikrat, petkrat, semtertje, gorindol, pa se še nazadnje prehladim in umrjem. Taval sem od ulice do ulice in na svojo srečo opazil prijatelja Zaplotnika . Čokat in moder je to fant; bil je že pri soldatih. Zato se modro drži in počasi govori: pravi tip zadovoljnega Kranjca . — Ej, prijatelj, stanovanja iščem! Vrstica 30: — Pa si ga najdi! Ampak zakaj se pravzapra v seliš? Kakor vem, je tvoja soba čedna in prav prijetna! — Je, ampak ono ... tisto, veš...! —Aha, tisto ... ono; vem ... Pojdi v Cvetno ulico številka dve; parterre desno. Tam je lepa in ne predraga izba. Upam, da je brez napak »kri prelivajočih«. Vrstica 36: Zadovoljen sem bil, da sem tako hitro našel svoj »pokoj«; tisto letanje po hišah ni namreč baš prijetno. Hiša številka dve v Cvetni ulici, je veliko temnosivo poslopje. V njej je gostilna. Prekrasno! Trafika ... pekarna ..., divno, božansko. Vstopim in pozvonim. Bledolična ali simpatična starka se prikaže na vratih . Prosim , madame , ~~al i~~ali je tukaj ... ? — Da, da, izvolite. -— Iz temnega predsobja me je peljala gospa mimo kuhinje do nizkih in ozkih vrat. Ko jih je odprla, se je vsula biserna svetloba na naju. Divno, prekrasno ! — Cena? — jo vprašam. — Toliko in toliko . — — Predrago; nekaj popustite, kaj ne, gospa? — — Naj bo; torej toliko! — Vrstica 58: Ko se je stemnilo, sem vlekel s pomočjo najetega fantka svojo robo v novo stanovanje. In zopet sem se ošabno namestil v svojih »odajah«, kakor ~~pravij o~~pravijo Hrvatje. Zopet sedevam ob dolgih večerih in mislim bogaboječe misli , ko trepeče plamenček v svetilki. Pa kaka je ta svetilka! Moj Bog ! Čisto gosposka in nacifrana. Nič več si ne upam ponoviti prispodobe iz prejšnjega stanovanja. Tako tečejo mirno in nemoteno kratki zimski dnevi in velike zimske noči. Popolnoma se zadovoljen, samo ... A kaj? Vrstica 66: Vitko dekle, menda kakih dvajset let staro, je stopicalo proti meni. Sam bog ve, kako smešen sem bil, ker v takih slučajih sem najbolj smešen. Mehke žametne obrvi, mil obrazek in oči ... Vtopil bi se v njih, če ne bi bilo greh. In potem tisti lasje, tiste ročice, neopisivo, prekrasno ... Nehote sem vzdignil svojo kapo in izrekel, ne, izdahnil sem svoj pozdrav. Saj smo vendar v eni hiši! Nasmejala se je prikupna gospodična, kakor se nasmeje zmirom, ~~ka dar~~kadar jo srečam. Tako zvonko, sladko, čarobno ... In kako sumnjivo me gleda ; celo po čevljih se ozira ... Teden dni pozneje sem srečal prijatelja Zaplotnika . — No, si zadovoljen s stanovanjem ? — — Da, hvala ti. Ampak tisto ... — — Kaj zopet tisto, ono ha? Aja! Gospodična tam gori! Pojdi, pojdi. Fille entretenne! ... — — Ni mogoče! — Pogledal sem Zaplotnika. Nekaj zvitega je ležalo v njegovih črtah. In tako čudno se je smehljal, ko je izgovoril poslednje besede. — Ali se bom res moral zopet seliti? — [[Kategorija:Anton Novačan]]

Selitev. Sličica iz dijaškega življenja: Razlika med redakcijama