Mačja abeceda: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.065:
 
<poem>
::::Ni dežja vse dni avgusta,
::::sonce žge na polja pusta,
::::njive rjave so in drevje.
::::»O, da bi prišló deževje!«
::::Kmetje trudni kot težaki
::::gledajo, kje so oblaki.
 
::::V dni septembra jug zaveje,
::::iz oblakov dež se vseje,
::::oživi suhotno drevje
::::in zadiha še peščevje,
::::da v sij mavrice v podnočju
::::oglase se čaplje v ločju.
 
::::Duh po rasti in dišave
::::njiv in drevja in otave
::::mami z vedrostjo družine.
::::»Zemlja dobro plača dnine!«
::::pravijo otrokom žene
::::v srečno jesen zatopljene.
</poem>
 
=== Žetev ===
 
<poem>
::::Žanjejo pšenico v snope
::::za potokom na planjavi.
::::Ob potoku: »Klipe, klope,«
::::stari mlin zapel je davi.
 
::::Mlin je pel in mlel pšenico,
::::mesila je kruhek mati.
::::O, prišli so s srečo ptico
::::v naše hiše časi zlati.
</poem>
 
=== Izletniki ===
 
<poem>
::::Davi šli smo na Ljubinj,
::::ptiček pel je: »Cin, cin, cin.«
::::Od trobentic breg je zlat:
::::Na Ljubinju je pomlad!
::::Pa čeprav še s Krna kima
::::v belem krilu starka zima,
::::mucke so srebrnobele
::::na Vrbinju se razcvele
::::in jih češe – sonca sin –
::::južni veter – potepin,
::::da Tolmin je sredi trat,
::::s pasom Soče kakor svat.
::::Od Gorice čez ravnice
::::z vigredjo prišle so ptice,
::::pa še sonce zlat pozdrav
::::nam poslalo je z višav.
</poem>
 
=== Pesem o jeseni ===
 
<poem>
::::Sonce jesensko
::::si krajša hodulje,
::::rano odpravlja se
::::v daljno posteljo,
::::pozno prebuja
::::poslednje metulje,
::::skopo se druži
::::z družino čebeljo.
 
::::Grozdje iz gorice
::::se v sode odpravlja,
::::kostanj na trato
::::sadove je zložil;
::::medved se v topli
::::brlog je odpravil,
::::jež se je s sadjem
::::bogato založil.
 
::::Starke potrte
::::so lipe pred hišo,
::::kakor da niso
::::nikoli cvetele;
::::malčki pritiskajo
::::noske na šipe,
::::da bi snežinke
::::brž, brž priletele …
</poem>
 
=== Pogovor o češnjah ===
 
<poem>
::::»Kdaj je, dedek, padel sneg?
::::Češnje bele so, poglej!
::::Kdaj je, dedek, padel sneg?
::::Ej, le brž, le brž, povej!«
 
::::»To ni sneg; le bele halje
::::češnje so si ogrnile
::::in v brsteče sončne dalje
::::se pomladi poklonile.
 
::::In pomlad jih je objela,
::::kakor mati otročiče:
::::z eno roko cvet razpenja,
::::z drugo vabi pevce ptiče.«
 
::::»Kdaj pa bodo češnje zrele?
::::To mi, dedek, to povej!
::::Kdaj kot nageljni zardele
::::bodo češnje z dolgih vej?
 
::::O, kako jih bom zobala!
::::Rdeč bo nosek, usta, lička.
::::Koš jih mami bom nabrala,
::::koš za očka in za strička.«
 
::::»Za moj god jih bova brala –
::::kdaj goduje, veš, Urban?«
::::»Ko pomlad bo vsem postlala
::::posteljo na sred poljan.«
</poem>
 
=== Spomin ===
 
<poem>
::::Sivi tujci so pridrli
::::z juga v naše kraje,
::::sivi tujci so pridrli
::::kot volkovi v staje.
 
::::Prvi dan so preiskali
::::naše hleve, hiše, hrame;
::::drugi dan so vas požgali
::::kot lonišče slame.
 
::::Tretji dan so ustrelili
::::talce tri ob cesti;
::::na pomoč prišli so v sili
::::partizani zvesti.
 
::::Vojko je razvnel vaščane,
::::ki so dom ljubili,
::::da z orožjem na tirane
::::vsi so navalili.
 
::::In čeprav je Vojko padel
::::za to zemljo drago,
::::še jih vodil je v napadu,
::::v svobodo in zmago.
</poem>
 
=== Maj ob Soči ===
 
<poem>
::::Kadar maj hiti čez polje,
::::zibljejo se mlade trave;
::::z vej cvetočih dobre volje
::::ptički mu drobe pozdrave,
::::pesmi, ki budijo cvetje,
::::da odpre čebelam čaše,
::::daje nežno jim zavetje
::::in obilne sladke paše.
 
::::Tjažek hodi v maj z očetom
::::v sončne njive nad Gorico
::::in med ptičjim tem ščebetom
::::gleda čez bodečo žico
::::pa sprašuje: »Čemu žica?
::::Češnje tu kot tam zorijo,
::::kakor tu je tam Gorica,
::::tam kot tu ljudje živijo.«
 
::::Očku gre kot črna ptica
::::senca čez oči in lica:
::::»Sinko, tod smo se borili,
::::kri točili prav do zmage;
::::ko izgnali smo sovrage,
::::z žico spet so pregradili
::::Kras in Sočo, briške trate,
::::brate tu in onkraj brate …«
</poem>
 
=== Briški koloni ===
 
<poem>
::::V Brdih nekoč so živeli koloni …
::::Kdo pa so bili to, dedek, koloni?
::::Leto za letom, do starosti sive
::::z znojem pojili gospodi so njive,
::::leto za letom – vsa leta enako
::::v brajdo hodili so kakor na tlako.
 
::::Zemlja je črpala dnino za dnino:
::::češnje rodile so za desetino,
::::žetev ni dala jim kruha poleti,
::::žito oddali so sami izžeti;
::::ko pa rebulo so grofu oddali,
::::v prazno prgišče so žulje stiskali.
 
::::Zima jih trla ob prazni je skledi,
::::tlelo jim upanje v slednji besedi,
::::upanje krhko cvetelo vso zimo:
::::Zemljica naša, kdaj v last te dobimo?
::::Kdaj nam boš dobra kot mati in žena,
::::z znojem in s srčno krvjo napojena?
 
::::Kres si upora so v srcu prižgali:
::::kri kot semena v to zemljo sejali,
::::srčna jim kri je rodila sadove,
::::sončne sadove za mlade rodove,
::::a ne za mejo – že v Števerjani
::::še so koloni kot lani, kot lani …
</poem>
 
=== Naša zemlja ===
 
<poem>