Partizanska ljudska pesem I: Razlika med redakcijama

Nujna potreba po pravi uporniški pesmi se je začutila že z nastankom prvih partizanskih skupin, ki so se zatekle v gozdove. Naš človek ne more živeti brez petja in pesmi. V samotah gozdov ob tabornem ognju je bila ta potreba še očitnejša. In našli so se ljudje, ki nikoli niso napisali verza, zdaj pa so začeli prirejati stare ljudske, domoljubne in revolucionarne pesmi za partizansko rabo.

V delavske in buditeljske pesmi so vnašali partizansko tematiko ali pa so starim napevom podlagali novo besedilo. Tako so v gozdovih na svoj način oživele pesmi, ki so jih buditelji delavskega razreda uvajali v delavsko gibanje. Največ teh pesmi je bilo rojenih v oktobrski revoluciji, med špansko državljansko vojno ali na robiji v stari Jugoslaviji. Te pesmi so imele enak učinek in so bile enako priljubljene kot nekoč na ruskih poljanah ali pod vročim španskim soncem. Vse te pesmi, pa naj bo o bedi in gladu nečloveško izkoriščanega delavskega razreda ali žalostni usodi kmečkih puntarjev ali o robijaših nekdanje Jugoslavije, so oznanjale boj za {{prelom strani}} svobodo, ki je posameznikova temeljna dolžnost do skupnosti. Te pesmi, ki so bile po vsebini samorastniške glasnice vseh, so se hitro razširile od ust do ust in se spreminjale v vrsto si podobnih inačic. Povsem razumljivo je, da so tako hitro osvajale, da so se ljudje oklenili pesmi, po izraznosti in povednosti ustrezni za čas, ki je tako silovito in usodno pretresal naš svet. Ta pesem je klicala ogroženega in poteptanega človeka k uporu, vlivala mu je pogum, podžigala ponos in maščevanje. Z vsem bistvom je čutil, da je edino na njegovi strani pravica, zaradi katere je trpel, krvavel in umiral sredi fašistične džungle.

 

[[Kategorija:V javni lasti]]