Lažnjivi Kljukec: Razlika med redakcijama

V gostivnici pri „angležkim kralju" se je zbrala vsaki večer pred kakimi sto letmi tovaršija, ki si je pri kozarcu vina z veselimi pogovori čas kratila in skerbi preganjala. V to tovaršijo je tudi lažnivi Kljukec zahajal. Dobro je znal pripovedovati in rad je pripovedoval svojim tovaršem. Enega večera v jeseni, ko je veter černe oblake po obnebju preganjal in debele kaplice dežja, med kterimi je tudi sneg naletoval, na okna zanašal, je rekel eden tovaršev: »Danes, gospod Kljukec, nam morate kako kratkočasno povedati.« — Vsi so to prošnjo ponovili. »Zakaj pa ne,« je odgovoril Kljukec »če vam dopade, kar povem, iz serca rad. Mene gerdo vreme ne pripravi ob židano voljo. Povsod me spremlja in povsod mi je. Še zvesta tovaršica bila, na mokrim in na suhim, v težavnih vojskah in pri vsih mojih započetjih. Kaj bi pa radi slišali, Gospodje?« »Kako ste na Rusovsko potovali in ondi živeli, preljubi!« mu je rekel nekdo. — »Vsi smo sicer že to slišali; pa vem, de ga ni med nami, kteri bi tudi v drugo rad ne slišal.«

»Dobro!« je odgovoril Kljukec.