Lažnjivi Kljukec: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Anja Antloga (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Anja Antloga (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 88:
Ker je moj konj v Turčii ostal, sim se mogel s pošto peljati. Ko se je enega dne primerilo, da smo se na vozko pot med visocim skalovjem pripeljali, sim rekel postiljonu s svojim rogom znamnje dati, da bi se na ti vozki poti z drugim vozom ne srečali in ne zadeli. Postiljon nastavi rog na usta in pihne z vso močjo va-nj; pa zastonj. Ne enega glasu ni spravil iz njega. Nismo mogli tega zapopasti in v resnici je bilo to za nas nesreča, ker nam se je kmalo potem voz naproti pripeljal, kteremu se nismo mogli nikakor umakniti. Potem uzamem voz s šterimi kolesi in vso robo na ramo skočim z njim čez graben in plot, kakih devet čevljev visoko na polje. To pač ni bila majhna reč. Potem sim skočil memo tujega voza zopet na cesto nazaj. Nato tečem nazaj h konjim, uzamem pod vsako pazdiho enega, in jih spravim s tacimi skoki na cesto, jih rečem vpreči in pridemo tako srečno v mesto, kamor sim se priti namenil. Pozabil sim še povedati, da je bil eden konj, ki je bil še mlad in prav bister, precej nagajati hotel. Ko sim namreč drugi pot čez plot skočil, mu ni hotlo to nič kaj dopasti. Razodel mi je to s svojim nepokojem. Pa kmalo sim ga vkrotil, ker sim njegove zadnje noge v aržet svoje suknje mu utaknil. V gostivnici še le smo se popolnoma oddahnili. Postilion je obesel svoj rog na cvek blizo peči, jez pa sim se vsedel ravno nasproti za mizo.
 
Ali zdaj poslušajte, gospodje, kaj se je zgodilo. Kar na enkrat začne rog peti. Debelo smo gledali in kmalo zvedli, zakaj postiljon ni mogel trobiti. Glasovi so v rogu terdno zmerznili. Ko so se pa zdaj otajali, so se oglasili čversto in bistro v veliko čast postiljona. Dolgo nam je delal kratek čas s prelepimi vižami, brez de bi bil rog k ustam pritisnil. Slišali smo marsiktero lepo in nazadnje tudi še večerno pesem: »Vse kar živi, že sladko spi« ini. t. d. inIn z njo je bil tudi konec mojih rusovskih prigodb.
 
[[Kategorija:Gottfried August Bürger]]