Nekaj misli o prirodi: Razlika med redakcijama

| obdelano= 4

}}

Z veseljem se spominjam človek v poznejših letih mladih dni, katere je bil preživel na šolskih klopeh srednje šole. Kakor mu je bila tačas edina želja,

da bi se iznebil šolskega prahu ter stopil v prosto življenje, tako mu silijo pozneje misli in želje nazaj v šolsko dobo, v dobo idejalov in brezskrbne mladosti.

V živem spominu mi je izza mladih let tudi profesor, ki mi je vtepal znanost o prirodi. Z veseljem se spominjam tega moža. žal, da ga krije že črne zemlje odeja. V Feldhotu pri Gradcu je dokončal na jako tragičen način: omračil se mu je bil um.

Ta mož nas je uvajal v skrivnosti prirodnih pojavov. Mnogo seveda sem že pozabil, ali enega izreka se še tako živo spominjam, kakor da sem ga slišal <br>

včeraj, izreka namreč, da vse snovanje in prenavljanje v prirodni delavnici ima svoj izvor in začetek v premikanju. Bil sem takrat šele v četrti šoli, ko sem slišal

Minila je od tistega časa marsikatera pomlad. Moji nazori so se v marsičem izpremenili, a niso se izpremenili glede tega izreka in o resnici, katero je ta mož tako često poudarjal, da je namreč podlaga, vsaki vedi prirodoznanstvo. <br>

Nekako čarobno moč imajo nauki tega moža na mene, tako da vse pojave </br> v znanosti in umetnosti sodim s prirodnega stališča, in po mojem mnenju je to <br>