Nekaj misli o prirodi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 15:
Ta mož nas je uvajal v skrivnosti prirodnih pojavov. Mnogo seveda sem že pozabil, ali enega izreka se še tako živo spominjam, kakor da sem ga slišal <br>
včeraj, izreka namreč, da vse snovanje in prenavljanje v prirodni delavnici ima svoj izvor in začetek v premikanju. Bil sem takrat šele v četrti šoli, ko sem slišal te besede. Tedaj jih nisem še razumel, šele poznejša leta sem se prepričal o njih istini.
Minila je od tistega časa marsikatera pomlad. Moji nazori so se v marsičem izpremenili, a niso se izpremenili glede tega izreka in o resnici, katero je ta mož tako često poudarjal, da je namreč podlaga, vsaki vedi prirodoznanstvo.
Vrstica 23 ⟶ 22:
edino prav. Kakor je slavni grški modrijan rekel, da je spoznavanje samega sebe podlaga modrosti, tako bi lahko še dostavili, da je spoznavanje prirode, v kateri bivamo, od katere živimo, in katere del smo, podlaga vsaki človeški vedi, vsakemu človeškemu napredku. Kakor je Kristovi veri ljubezen do Boga in do bližnjika prvi in edini temelj vso vere, tako je na drugi strani spoznavanje prirode prva in edina podstava človeški vedi in umetnosti.
Motrimo li napredek človeštva od prvih zgodovinskih dni do danes, vidimo, da se je človeški rod polagoma dvigal iz prvobitno divjosti in se slednjič povzpel do sedanje visoke kulturne stopinje. Pripomočke in sile pa, katere upotreblja človek pri svojem teženju za prosveto, te zajema iz prirodoznanstva: iz astronomije, fizike, kemije, zemljepisja, in ni samo slučajno, da je človeški rod storil največje kulturne korake ob času, ko so živeli veliki prirodoslovci: Galilei, Kopernik, Franklin, Humboldt in Goethe. In kaj naj rečem o devetnajstem stoletju, o stoletju iznajdb? Ni li sedaj napredovalo človeštvo toliko, kolikor več stoletij prej ne? In zakaj? Zato, ker se v sedanjem stoletju gojeprirodoslovne vede mnogo bolj, nego poprej. Kakor je priroda ogromna, tako ogromna je tudi veda o njej, in največji in najduhovitejši prirodoslovci sedanjega časa ne obladajo te vede v vsem njenem
Ker je priroda ogromna in veda o njej nepregledna, je kaj lahko, da človeštvo izgublja zanimanje za celoto in se zakopava v nje dele. Človeku se godi s prirodo tako, kakor če gleda veliko sliko. Slika je prevelika, da bi jo mogel kar hitro vso premotriti. Poišče si torej iz nje to, kar mu najbolj prija. Občuduje sestavo barv, duhovite obraze, ali krasno naslikani gozd — celoto vse slike pa večkrat pusti čisto v neuiar. In vender spoznamo umetnika do eela šele tedaj, ako motrimo sliko kot celoto. Tedaj šele vidimo prav harmonijo barv, harmonijo okolice z de- </br> janjem, katero nam predočuje umetnik. Potem nam šele vstaja umotvor v življenje, živi, se giblje ter nam napolnjuje dušo z onim čutom, kateri je oživljal in navdu- <
▲ševal umetnika, ko je ustvarjal umotvor. </br>
Tako je tudi s prirodo. Ta veliki umotvor stvarnikov pozna človek le v njegovih delih. On pozna sestavine zemlje, pozna prirodne moči ter jih uporablja
sebi v korist: pozna življenje živali in rastlin pa rudnine; pozna tudi zakone, po katerih se vrše prikazni, — toda celoto vesoljne stvarnice pušča večinoma v nemar. Zanimanje za to stran prirodoslovja se je jelo prav čvrsto gibati šele zadnji čas, in gojitelji te strani prirodoslovne vede, t. j. estetičnega razumevanja prirode, to so — turisti,
Da dokažem, da je turistika veda in sicer veda o spoznavanju prirodne estetike, prirodne lepote, prirodne harmonije, bodem ta svoj nazor nekoliko utemeljil.
Ako gledaš z umetniškim očesom kipe prvih umetnikov, ti objema dušo genij umetnika, ki je vklesal v mrtvi kamen življenja polno bitje. Ne občuduješ pa toliko posameznosti, temveč vso harmonijo oblik, enotnost in celotnost izražene ideje: tako gledaš z estetičnokritičnim očesom umotvor. Na enak način presojaš tudi dela duhovitih pisateljev. </br>
| |||