Zimski izlet na razvaline Hudega grada (Guttenberg): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: Človek se naveliča zimskega časa in zaduhlih sob, na katere je navezan. Zato vsakdo hrepeni, da se nasrka čistega zraka, in hiti v prirodo ali na snega prosti solnčni h... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 15:
Prijatelj 1. začne pripovedovati pravljico o zakleti grajski hčeri, katera je razširjena med prostim ljudstvom, takole:
Neko jutro je šel bistriški cerkovnik k sv. Juriju dan zvonit. Ko dospe do studenčnih izvirkov, vidi tam ležati veliko kačo, poleg nje pa velike košare cekinov. Kača nagovori cerkovnika z milo prosečiin glasom:
Cerkovnik si vreže pri potoku tri vrbove mladike in gre ob napovedani uri na grad. Kača se mu sikaje in žvižgaje privali nasproti, da so se cerkovniku kar lasje ježili in se je jel strahu tresti, pa vendar se ohrabri in začne tepsti kačo; čim več udarcev ji je dal, tem hujši se je zvijala in sikala. Z dvema šibama je že opravil, ko pa začne z zadnjo, tretjo palico, se je pa kača tako zgrozila, da je cerkovnik izgubil pogum in zbežal. Ko beži po hribu navzdol, sliši s grada obupen glas: „Nesrečni človek, kateri nisi imel toliko poguma, da bi bil mene še enkrat udaril, in bila bi rešena muk, ti pa bogat in srečen"! Na te besede vrže veliko skalo v vznožje tega hriba z besedami: „Na tej skali zraste drevo, iz katerega narede zibel, in deček, kateri bo ležal v tej zibeli, bode me šele rešil". Na veliki skali raste res drevesce, katero stare ženice kažejo kot rešilno drevo. To pa radi neplodovitosti ne more takšno zrasti, da bi se deske rezale iz njega, toraj bo grajska hči morala vedno čuvati svoje zaklade.
| |||