Turistika in znanost: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2:
| naslov= Turistika in znanost
| avtor= Alfonz Paulin
| izdano= ''Planinski vestnik'' (1897), leto 3, številka 4, str. 52-55, ''Planinski vestnik'' 25. maja 1897, leto 3, štev. 5, str. 68-69
| vir= {{fc|dlib|VJJYI0GP|s=3-4|dLib 4}} {{fc|dlib|LRDSGQMY|s=3-5|dLib 5}}
| dovoljenje= javna last
| opombe=
Vrstica 29:
Pomen znanstvenih lokalnih flor sega torej daleč črez meje dotičnih dežel. Znanstveno floro je pa mogoče spisati le tedaj, ako ima pisatelj na razpolago obširno znanstveno porabno gradivo iz vseh delov in krajev dotične dežele. Takega gradiva nam pa ravno glede Kranjske zelo primanjkuje, osobito ker so rastline, katere hrani Ljubljanski muzej v svojih herbarjih, večinoma radi nedostatnih podatkov na priloženih listkih brez vrednosti. Dela je torej v tem oziru še mnogo v raznih krajih naše lepe domovine, in č. g. člani našega društva bi si pridobili velikih zaslug, ako bi drage volje sodelovali v zgoraj označenem smislu.
(Konec prih.)
(Konec.)
Končno naj podam še kratko navodilo, na katero naj bi se turisti ozirali, nabirajoč rastline v znanstveno svrho. Pred vsem je paziti na razdelbo in medsebojno razmerje posameznih naravnih rastlinskih združb. Rastlinske združbe imenujemo tiste pogostne in prav stalne skupine poedinih ali mnogoštevilnih rastlinskih vrst, katere se vsled skupnih potrebščin za življenje naselijo na enih in istih tleh. Različno porazdeljene in razvrščene podajejo te združbe zemljišču, katero pokrivajo, določeno obliko. Spoznavanje rastlinskih združb je v mnogoterem oziru zelo važno; kajti one ne pojasnjujejo le medsebojnega razmerja dotičnih zbok enakih ali podobnih okoliščin združenih vrst, temveč nas tudi uče, kako da zavisi rastlinstvo od krajevnih, klimatičnih in geologiških odnošajev. Smelo trdimo, da nista v nobeni prikazni geologiški značaj in podnebje raznih zemeljskih pasov tako primerno označena kakor ravno v rastlinskih združbah, in vsled tega je tudi njih spoznavanje in opisovanje jako važen del zemljepisa.
Naravne rastlinske združbe nahajamo povsod na takih tleh, katerih človek še ni bistveno predrugačil v svojo svrho. Najvažnejše združbe so gozdi, grmovja, trate (podolski travniki, košenice, planinske senožeti, ledine, goljave), močvirja, mahovja, združbe vodnih rastlin in rastlin pečevnic ter naselnic v laborju (Gerӧllpflanzen). Očividno je, da zavisi kakovost poedine rastlinske združbe od števila in različnosti sestavnih vrst, in da je slika, katero podaje posamezna združba, drugačna, ako je v nji združenih le malo vrst, drugačna pa, če je sestavljena iz mnogo vrst različnih naravnih skupin. Prekoračil bi daleč meje navodilu, ako bi to obširneje razmotroval. Omenim naj torej v tem oziru na primer le različnost gozdov. Razločujemo namreč gozde, v katerih raste listnato drevje, to so Ustniki, in gozde, v katerih raste le šilovje, to so črni gozdi. Listniki so zopet ali sama hrastina, kostanjevina, brezovina, javorina, bukovina i. dr., ali pa so listniki mešani, to je sestavljeni iz raznih vrst listnatega drevja. Črne gozde zopet razločujemo v borovje, smrečje, jelovje, tisovje ali macesnovje, ali pa so sestavljeni tudi iz mešanega šilovja (mešani črni gozdi). So pa tudi mešani gozdi, kateri imajo listnato drevje in šilovje.
Ne zadostuje torej, da si ogledamo združbo le kot celoto, treba je tudi njene sestavine spoznavati. To pa je le mogoče, ako nabiramo vse nam neznane vrste, ki sestavljajo kako združbo.
Rastline, katere nameravaš nabirati, nabiraj le v celih in poučnih eksemplarjih, t. j. take, ki imajo kolikor mogoče vse rastlinske dele: korenino (oziroma koreniko, čebulo ali gomolj), steblo, liste, cvete in plode na sebi. Seveda velja to le o zeliščih. O lesastih rastlinah (drevesih in grmih) zadostujejo listnate vejice s cveti in plodi. Da moreš izgrebsti rastline, potrebuješ približno 10 cm dolgo in 4 cm široko, jekleno, a ne pretrdo lopatico s 25 cm dolgim ročajem; lopatica in ročaj naj bodeta iz celega. Nabrane rastline, katere si poprej osnažil, hrani ali v kositrni pušici (botanični škatli) ali jih pa vloži spotoma med papir. Ker so velike botanične škatle jako neprilične, majhne pa hitro napolniš, priporočal bi rastline le sproti vlagati. V to svrho potrebuješ posebno botanično mapo. To si napraviš iz dveh močnejših, kakih 40 cm dolgih in 25 cm širokih lepenk, med kateri zložiš cele pole polepljenega papirja v večjem številu (porabiš tudi lehko stare časnike). Da moreš mapo na tesno zvezati, si omisli dva po 1 m dolga zatezalna jermena ter ju skleni s posebno naramnico, da ti ni treba nositi mape v rokah. Rastline lepo razgrni med posamezne pole; ako so daljše nego papir, jih moraš upogniti. Ako imaš dovolj papirja pri sebi, vloži med vsako lego rastlin 3 do 4 pole praznega papirja. Rastline, katere sproti vložiš, pa ne smejo nikakor biti premočene; od dežja ali rose mokre rastline je treba poprej posušiti na zraku. Dokler ti to ni mogoče, hrani mokre rastline, na rahlo vložene, v velikem zavojnem papirju, a pazi, da jih ne stlačiš. O večjih vrstah naberi po dva, o srednjih vsaj po tri, o manjših pa vsaj po pet komadov. Sleherni nabrani vrsti prideni listek, na katerem si natanko zabeležil nahajališče (dotično rastlinsko združbo, nadmorsko višino in kakovost podlage). Da se listki ne zamenjajo, jih najbolj kaže natakniti na eden eksemplar dotične vrste. Na ta način nabrane rastline bodo podajale znanstveno porabno gradivo.
Slednjič bi še omenil, da bodem z veseljem sprejemal in določal poslane mi rastline, bodi še sveže ali posušene, ter gospodom nabiralcem prav rad podajal zaželjena pojasnila.
[[Kategorija: Planinski vestnik]]
| |||