Črez Triglav.: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp|naslov=Črez Triglav|avtor=Fr. S. Finžgar|izdano=''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. december 1898}}, leto 4, štev. 12, str. 182-185|vir=[https://d... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
|naslov=Črez Triglav
|avtor=Fr. S. Finžgar
|izdano=''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. december 1898}}, leto 4, štev. 12, str. 182-185; ''Planinski vestnik'' 25. oktobra 1898, leto 4, štev. 10, str. 149-153
|vir=[https://dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-FLE6DUV4/664af095-17a0-43fd-991f-d76a44cc37a4/PDF], [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-TIZLV71N]
|dovoljenje=javna last
|opombe=Spisal Fr. S. Finžgar.
|obdelano=
}}
{{neoštevilčena poglavja}}
==III.==
(Dalje.)
Nevarnost je bila pri kraju. Oblake je razpodil mrzli veter, krog meseca je bila vedno večja lina na nebu, zvezde so zamigljale tako zlate in čiste in tako blizu, da bi človek kar roke iztegal po teh nebeških cekinih ter si jih natrgal polne žepe.
Nas je začel tresti mraz. Mislili smo, da smo prebili že najhujše. Toda kriza se je pričela sedaj, ko smo brez pomoči in zavetja obračali in nastavljali mokre hrbte in drgetajoča telesa mrzli burji. Z nekakim strahom smo gledali v noč, sluteč, da nam ta mrzli veter veje v kosti in mozeg bolezen, katera nam lahko prestriže nit življenja ali pa nas vsaj položi na posteljo za dalje časa. Treba je bilo skrbeti, da se kako otmemo in si pomagamo. Sklenili smo, da zakurimo. Krog koče so ležale stare korenine, katere je znosil ovčar ali kozar na kup, da bi z njimi v koči kurili. Ali korenine so bile dokaj debele in mokre. Kako bi jih užgali? Prvo vprašanje je pa bilo, kdo ima kaj ognja pri sebi? Skrbno smo se vsi pretipali; vsi skupaj smo imeli petnajst žveplenk, katere smo nosili slučajno po žepih. Na to ni nihče mislil, da bi se bil bolje založil z njimi, razen Lojzeta. Ta je imel škatlico s seboj. Ali imel jo je v tako nesrečnem žepu, da so bile užigalice čisto mokre. Torej ob žveplenkah je visela naša nada, da napravimo ogenj. Ker ni bilo suhljadi, smo se spravili vsi nad korenine z nožmi. Rezljali in skobljali smo, da so se nam na rokah delali krvavi žulji. A kdo se je menil za to; da bi le zakurili. Dolgo smo škrabali, predno smo naklali in narezali kupček stružnic in trsak. Zložili smo jih za kočo med onimi barikadami na kupček, nanj smo dejali drobnejše korenine, potem pa pokleknili krog grmadice.
Na polnoč je šla ura. Veter je piskal krog koče in zopet ponehal, kakor bi nam bil v zasmeh žvižgal, češ, ne boste se greli ne. Veter nekoliko utihne. Mi razprostremo suknje, objamemo drug drugega, Tonček pa prime s tresočo roko prvo žveplenko. Vsak je zadrževal sapo, da ne bi z dihom ugasnil lučke. Fosfor se vname, višnjevi plamenček zaprasketa ob žveplu — na koncu užigalice se naredi bunčica, iz katere se pokadi — in lučka je ugasnila. Prestrašeni smo vsi vzdihnili ter se stisnili še bolj, da najmanjši dih ne bi prišel v naš tabor. Tonček užge drugo žveplenko. Žveplo razgori, klinček se vname. Varno ga podtakne pod grmadico, tenke stružnice se hitro užgo, in prijeten ogenjček oblizne korenine. Mi se ne ganemo. Vedno imamo še razprostrte suknje. Ogenj raste, raste — a hitro preneha. Strah nas obide. Kaj, če so stružnice vse pogorele, korenin se pa ogenj ni prijel? Prazen strah. Živahno bukne plamen na sredi izmed korenin; gorelo je pošteno. Tonček zavriska, poskoči kvišku, mi za njim in noreli smo krog ognja, kakor divjaki, ko sučejo na ražnju slastno pečenko. Hitro smo prinesli zopet korenin ter jih položili na ogenj, da so se hkratu sušile. Potem smo sedli krog ognja in tiščali hrbte na gorko. Suknje so izhlapevale in se kadile, kakor ogljarjeva kopa prvi dan, ko jo zažge. Hrbti so se nam greli in pekli, spredaj nas je pa zeblo, da smo komaj roke čutili. Zato smo se zopet kmalu obrnili in se greli in sušili po drugi strani.
Toda vse te neprilike niso pokvarile Tončkovega humorja. Zopet je opozoril na „storije" ter rekel, da bo svojo nadaljeval. Toda brez pipice to ne gre. Začne se tipati — in groza! — pipice ni bilo nikjer. Izgubil jo je. Vzame torej ogorek in išče krog koče. Bakla mu je ugasnila. Moral je po drugo. Nas je utrujenost in gorkota zmagovala. Kakor je kdo mogel, se je zavil in naslonil ter izkušal dremati krog ognja. Le Tonček je bil neugnan. Iskal je pipo in skrbel, da nam ogenj ni ugasnil. Krog ene je že bilo, ko nas prebudi veselo vriskanje Tončkovo. „Pipo je dobil", smo vsi mrmrali. Res je prišel Tonček s pipo, katero je izgubil med nevihto. Vse nas je prebudil in zahteval, da z njim vred ukamo, ker je dobljena draga pipica. Ali nam se je kruto malo ljubilo vriskati. Obležali smo pri ognju. Zato se je vrnil tudi Tonček med nas. Pravil je „storijo" o treh sinovih in kadil tobak. Kmalu je tudi on utihnil in zadremal v naročju Rženovega Janeza.
Ogenj je gorel po malem. Kadar se je kdo obrnil, je položil korenino na grmadico. Mokre korenine so se seveda kadile. Tonček je spal z odprtimi usti, ker mu je glava visela nerodno črez Janezovo koleno. Veter je zanašal dim naravnost Tončku v obraz. S početka ni čutil, ali kar nas vse prebudi silen kašelj. Tonček je bil bled, oči so mu bile solzne, kašljal in kašljal je, da mu je prišlo slabo ter je likvidiral, dasi ni bil davčni uradnik. Ta nezgoda nas je vzdramila. Zdravili smo ga s slivovko; drugega nismo imeli. Posadili smo ga k steni ter vsi posedli krog njega in ga greli. Ta prijateljska skrb ga je kmalu oživila, in zopet je bil vesel ter je. zatrjeval, da mu ni nič hudega, da mu je čisto odleglo. Sedaj nam ni kazalo, da bi še spali. Zakurili smo še in počakali, da se nekoliko zdani. Potem smo sklenili, da takoj odrinemo proti vrhu.
Zvezde so bolj in bolj bledele; na vzhodu so se prikazovale majčkne rdečkaste, jasne proge. Zora je vstajala. Použili smo nekoliko sira, kruha in slivovke za zajutrk.
Mislili smo že odriniti proti vrhu Triglava, ko začujemo stopinje. Nekdo se je bližal Dežmanovi koči: zato smo počakali. Za deset minut je prispel do koče star vodnik iz Mojstrane — Miha. Nesel je v kočo konserve in nekaj buteljk piva. V Mojstrani so mu povedali, ko se je vrnil iz Trente, da smo šli mi na Triglav. Zato je natovoril nekaj stvari za kočo in šel za nami. Ker ga je pa nevihta ujela, je prenočil v Kotu v tisti bajti, kjer smo hoteli mi prenočiti.
Miha je rekel, da ga je silno skrbelo za nas. Da ni bilo takega viharja, bi bil šel takoj naprej do koče. Mož petdesetih let, prava izvirna grča, je bil zelo vesel, ko nas je dobil zdrave in vesele. Vsi smo šli — drage volje v kočo, da izpijemo čaj, katerega smo bili potrebni. Obotavljal se je edini Tonček. „Sedaj je vse pri kraju! Nič več ne bo romantično, nič več poetično! Nikar ne hodimo noter. Če smo drugo prebili, ostalo bomo lahko". Tako je govoril. A ni nas mikala več romantika. Želja nam je bila po čaju; zato se je moral vdati tudi Tonček in iti v kočo.
Čaj nam je otajal kri po žilah. Kaj nam je bilo mar še vlažne obleke. Vriskaje smo šli krepko proti Triglavu, vodnik Miha pa pred nami. Pot črez sneg je bila dosti ugodna. Le tu in tam je zasekal Miha stopinjo v ledeno skorjo na snegu. Preplezali smo naglo Mali Triglav in ob solnčnem vzhodu smo stali že vrhu sivega gorskega očaka. Razgled je bil prekrasen. Ozračje je bilo po nevihti izčiščemo, nobene meglice nikjer, po snežnikih krog in krog se je lesketal oprani sneg v jutranjih žarkih. Prizor je bil diven. Naš slučajni vodnik Miha je bil že nad sedemdesetkrat na vrhu, pa je trdil, da takih razgledov še ni naletel.<ref>Ker sem v „Spominih na Kredarico" (v listku „Slovenčevem" oktobra meseca l. 1897.) opisal vtisk solnčnega vzhoda vrhu Triglava, zato opuščam podrobnejši opis na tem mestu. </ref>
Dolgo bi bili na vrhu, da nas ni tako strupenski zeblo. Vodnik je prinesel spominsko knjigo izpod skale. Dostalov Jože je vzel čopič, namočil tuš v slivovki in naslikal v knjigo nekaj ornamentov. Med tem sem pa jaz koval pesmico, ležeč na trebuhu, glava Triglava pa mi je bila za mizo. Vrednosti pač pesmica nima nobene, ali značilna je, kako smo bili tedaj dijaki navdušeni.
{{stolpci|2|
<poem>
Vrh Triglava
Slave četa prava
Srečno biva,
Razmotriva
Zemlje svoje.
Pesmi poje,
Uka in prisega,
Da se v svet razlega,
Ljubav majki Slavi,
Dragi očetnjavi.
Zemlja naša — ti si krasna,
Kakor neba zvezda jasna,
Dasi tudi žalna,
Kakor reka kalna.
Toda lice se zjasni ti,
Naj nam zate kri je liti.
Prej Triglav se zruši,
Kakor pa okruši
Bratska vez —
Tujcu jez.
To prisego, naš Triglav,
Kakor bratovski pozdrav
Vsem Slovanom póvi,<ref>Povej.</ref>
V srcih ogenj jim obnovi;
Značaj jim trdi,
Zavist pa grdi,
Da nam doba sine zlata,
Ko poljubi bratec brata!
</poem>}}
Pesem je v naslikaui okvir zapisal Jože, krog in krog smo se vsi podpisali, potem pa hitro odšli; na mrazu nam ni bilo več strpeti.
Lojze in jaz sva šla prva, zadnji je bil Jože kot najmlajši in najmanj vajeni turist. Naročil sem vodniku, naj pazi nanj. Miha je rekel, da pojde z nami do Marije Terezije koče, potem pa skozi Krmo domov. Mi smo hoteli črez Velo polje v Bohinj.
==IV.==
Srečno smo priplezali z Velikega Triglava črez sedlo in šli navzdol z Malega Triglava. Kar zakriči Jože nad mano: „Miha je padel!" Vse je zavrelo po nas. Z Lojzetom jo ubereva nazaj. Na vrhu Malega Triglava je vstajal izza skale Miha. Po čelu mu je lila kri; udaril se je bil ob skalo. Da se pa ni ujel za tisti žleb, bi bil telebnil v globoki prepad ter se razletel na kosce.
„Kaj vam je, za božjo voljo! Vsi ste krvavi!" — „Nič hudega, izpoddrsnil sem se. Le naprej pojdite!" Miha si je brisal z rokavom krvavo lice. Pa ga nisva slušala z Lojzetom. Videti je bilo, kako se opoteka, da je bled, da mu je pogled ves zbegan. Treba mu je bilo pomagati, sicer se nam ubije. Mihi je slabo. Ukaževa, naj gredo vsi drugi zadaj; jaz pa primem Miho na prsih za suknjo, Lojze zadaj za nahrbtnikeva jermena. Počasi je šlo po silno nevarni poti. Rabiti nisva mogla ne palice, ne roke. Miha je bil čedalje slabejši. Večkratov sem nesel celo njegovo težo po tako opasnih krajih, da človek sam komaj varno prileze. Noge sem mu često moral prestavljati. Videl ni nič, kam bi stopil. Kri mu je še vedno tekla in zalila popolnoma levo oko. Zavili smo v dimnik na bohinjsko stran. Kdor je kdaj plezal po tistem žlebu, ta ve, kaj se pravi hoditi doli in še koga nositi. Za pot smo imeli skoro gladko steno, strmo kot nobena streha. Pod nami prepadi več stolpov visoki. Izpod nog nam je uhajalo drobno kamenje, da je bila stopinja še bolj negotova. Opirala sva Miho s palicami, in ko ga je eden držal, da ni omahnil, se je prestopil drugi in poiskal trdnega stališča pod noge. Strahu in napora sva se potila, ko smo prišli skozi nevarni dimnik. Tam sva posadila vodnika na tla, mu obvezala rano ter se oddahnila. Miha je brbljal nerazločne besede, čakala sva drugih treh, ki so počasi plezali za nami. Ali sedaj bi bila kmalu nova nesreča. Rženov Janez in Dostalov Jože sta zagledala planiko. Kot brezglava sta planila oba ponjo. Rasla je na gladkem peščenem obronku. Kar se jima začne pesek dričati pod nogami, in drsela sta navzdol; ni manjkalo za seženj — pa bi bila padla črez visečo steno in se ubila. Po vseh štirih sta so priplazila nazaj, kjer sva ju z Lojzetom pošteno oštela.
Potem smo se dvignili dalje. S trudom in nevarnostjo sva spravila živi tovor iz skalovja do melin. Tam pa nisva hodila po poti. Po strmem peščenem robu sva šla naravnost. Miho sva prijela vsak pod eno pazduho, zašumelo in pokadilo se je za nami, in bili smo v dnu. Do koče smo se še parkrat morali oddahniti. Devet je bila ura, ko smo vzeli vodniku, ki je bil sedaj čisto nezaveden, ključe iz žepa, odklenili kočo in ga položili na žimnico. Nato smo prinesli snega in izprali zevajočo rano na čelu. Za obveze smo si trgali platnene srajce ter mu ovili čelo, na glavo smo mu devali snega, na ustnice pa slivovke. Počasi se je zavedel in vprašal, kje je, potem je pa zaspal. Pustili smo ga in šli na solnce ležat, kjer smo se greli in sušili do desetih. Tedaj je pa Miha sam prišel iz koče in trdil, da je dober, in da se vrne domov. Prosil nas je, naj molčimo o tem, sicer bi prišel ob kruh. Obljubili smo in molčali do danes. Sedaj pa mož že počiva pod hladno rušo — torej že smem prelomiti obljubo. Pozneje sem se sešel z njim. Pravil je, da je do doma še dvakrat omedlel, ter me solznih oči zahvaljeval za rešitev. Zdravnik mu je prepovedal hoditi na gore, in tista pot z nami je bila njegova poslednja na Triglav.
(Dalje prihodnjič.)
==VII.==
(Konec.)
Solnce se je nagnilo; mi smo še vedno ležali pred kočo. Treba je bilo, da smo pričeli misliti na dom. Ko nam pove Mina, da imamo do Bohinja še tri dobre ure, ni se nam nič kaj ljubilo na pot. Morda smo bili trudni, morda smo se pa tudi bali, da ne bi zopet zašli in še enkrat prenočevali pod milim nebom. Zato smo vprašali, če moremo prenočiti v koči.
Vrstica 12 ⟶ 96:
Vsi so hitro pospali, le jaz nisem mogel dolgo zatisniti oči. Bila je to prava Prokrustova postelja. Truden in izmučen sem bil. da bi bil rad poravnal krive ude, toda nisem mogel. Vojaška mera je pokazala 1'74 m., torej je bilo to ležišče dosti prekratko zame. Moral sem ležati zvit kot jež ter se pokoriti celo noč, ki se mi je zdela hentano dolga. Zato sem bil tudi zjutraj prvi na nogah in sem budil speče tovariše. Z Mino, ki je tudi že prišla, da pomolze, sva kurila, in jaz sem bil za kuharja, ko je imela ona opravek zunaj. Počasi so se potegovali drugi na posteljah. Prvi se je izkobaeal Eženov Janez. Ali mahoma je pričel nervozno pretipavati žepe, brskati po ležišču in je potem ves zbegan dejal: „Denar sem izgubil". Dosti se nisem začudil, zakaj mnogo dijak ne more izgubiti. Toda on mi pove, da ni bil denar njegov, ampak bratov, da bi moral v Ljubljani plačati nekaj naročenega blaga, in da vsota znaša 50 gld. Tedaj so nam stopili vsem lasje pokoncu, iu sami nismo vedeli, kaj bi počeli. Na Janeza smo se budovaii, zakaj nosi toliko s seboj, naj bi bil pustil drugod. Prevrnili in preiskali smo vso kočo. Toda zastonj. Gremo ven, povemo Mini; iščemo vsi pred kočo — nič, pa nič. Prepričani smo bili, da je izgubil tedaj, ko smo plezali po tistem ruševju. Grozna misel: sedaj moramo iskat! Vsa dobra volja nam je prešla, in bili smo čisto poparjeni; vse nas je bolela Janezova nesreča. Kosilo nam ni dišalo.
Ko smo prav zamišljeni preudarjali, kako bi se šlo po denar, pride mlad lovski čuvaj do koče. Mina mu takoj razloži, kaj se nam je pripetilo. Mladenič se ponudi sam, da gre iskat denarja. Odšla sta z Janezom po poti nazaj, kjer smo mi prejšnji dan 'plezali, drugi smo čakali pri koči. Krasno jutro je bilo: zrak čist in svež, zemlja se je lesketala bogate rose, živina je vesela šla za sočnato travo — a nas vse to ni razveselilo. Bili smo poparjeni in slabe volje smo pohajali pred kočo ter malo govorili. Neprenehoma smo gledali proti oni strani, od koder bi se morala vrniti iskalca. Dolgo ju ni bilo, in to je bilo slabo znamenje. Slednjič smo ju zagledali na robu. Vračala sta se naglo in tiho. Celo našemu klicu se nista odzvala. „Nič nista dobila", smo sodili vsi kratko, šli po nahrbtnike v kočo in se pripravili na odhod. Za postrežljivo Mino smo zložili pošteno nagrado ter ji dali vse brašno, kar nam ga je bilo še ostalo; saj sesedaj ne ustavimo prej, nego v Bohinju.
Janez in lovec sta prišla in žalostno potrdila, da sta zastonj iskala. Lovec je obesil puško na rame, na drugo rame je pa dejal velik hleb sira, katerega je nesel domov. Povabil nas je, naj gremo z njim, ker gre on skozi Osekovnico*) v Srednjo vas. Drage volje smo se mu pridružili, se poslovili od Mine in strica ter ubrali pot pod noge Janez je še pustil Mini svoj naslov, ako bi utegnil kdo denar dobiti, da mu ga dopošlje. S Tolstca skozi Osekovnico je pot zelo prijetna. Sli smo, da se je kar kadilo; zakaj mladi lovec je imel menda noge divje koze. Vkljub bremenu jo je kresal tako naglo, da smo se morali podvizati, sicer bi nam jo bil unesel naprej. V Srednji vasi je ,vkup zvonilo', ko smo šli proti cerkvi Pridružili smo se tudi mi pobožnemu ljudstvu, ki je vrelo v svetišče, toda v cerkev si nismo upali. Kot raztrgani cestninarji smo ostali pred vrati; s svojo obleko bi bili ljudstvo samo begali. Zato smo jo tudi po sv. maši hitro popihali v vas iu tam pri očetu Hkavcu dobili nekaj kosila. Nato smo šli po lepi stezi črez senožeti na Bistrico. Vrh senožeti nas je pa zapeljala mikavna — senca leskovega grma, da smo legli in vsi zaspali na mehkem mahu. Zato smo prišli šele okrog štirih na Bistrico.
==VIII.==
„Sedaj glejmo, da pridemo hitro domov," je omenil Lojze; „sicer se nam še Bog ve kaj prigodi. Na tem potu imamo samo nesrečo — —". „In še večjo srečo", ga je zavrnil Tonček. „Taka pot je interesantna. He! Postavili se bomo lahko med prve turiste!"
| |||