Potovanje okoli sveta (Črtice iz dnevnika slovenskega pomorskega častnika): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 213:
zapustili obolelega kadeta, ki se je moral izkrcati v bahijsko bolnišnico. Ob
ugodnem vetru, a precej burnem morju in deževju smo jadrali proti jugu.
'''(Dalje prih)'''
'''(Dalje.)'''
Po dvainpetdesetdnevni vožnji, izvzemši poldrugi dan v Jamestownu na Sv. Heleni, smo dospeli dne 24. maja do Zahodnoindijskih otokov in zasidrali ladjo v luki Port Castries na otoku Sta. Lucia.
Sta. Lucia je angleško posestvo. Otok je 614 km² velik in ima 43.000 prebivalcev; večinoma so zamorci, nekoliko je mulatov (to so mešanci belih in zamorskih starišev) in le malo belih. Glavno mesto je Port Castries s 4000 prebivalci. Mesto je jako čedno, ceste popolnoma ravne in široke; ob straneh jih senčijo visoka košata drevesa, ki razprostirajo bujne veje radodarno z vrtov in branijo vročim solnčnim žarkom. Tudi tu dajo značilen obraz prizoru različne palme, ki vzdigujejo visoke svoje vrhove na tenkih deblih nad nizkimi, jako čednimi lesenimi hišicami.
Luka sama je precej ozka, a jako dobra; nje tesnoba brani valovom dohod, zato imajo ladje prav ugodno zavetje v nji. Radi tega so izvolili tudi Angleži to luko za postajo, kjer dobivajo brodovi oglje; zategadelj je ta otok dandanes zelo važen. Kar se tiče življenja v mestu, spominja popolnoma drugih angleških naselbin: reden promet po cestah, na vsakem oglu stražar v značilni modri uniformi, prijazno ljudstvo, ki večinoma govori angleški in tudi francoski, ker je bil ta otok večkrat v francoski posesti, in radi bližine sosednjih francoskih otokov. Ker je bil ravno deževni letni čas, nas je močil na kraju dež, ki se je sicer vsakikrat le za par trenotkov, a prav izdatno ulival na plodne vrtove, obenem pa seveda tudi na nas tujce, ki smo si ogledovali zanimivosti v mestu.
Drugi dan popoldne smo odjadrali iz pristanišča in se peljali proti otoku Martinique, kamor smo dospeli ob polnoči. Radi slabe razsvetljave v luki nismo mogli po noči vanjo in smo šele drugo jutro zasidrali brod v bližini pristanišča pred glavnim mestom otoka, Fort de France. Prijazno mestece, ki šteje okolo 15.000 prebivalcev, sta skoro popolnoma razdejala hud ciklon in velikanski požar v začetku sedanjega desetletja. Mesto pa so kmalu zopet popravili. Mnogo večjih zgradb so postavili sedaj iz železa, da preprečijo podobno škodo. Tako je velikanska glavna cerkev popolnoma železna, takisto lepa javna knjižnica, ki jo je zgradil Parižan Schoelcher. Le-ta je, opravljajoč državne službe na tem otoku, storil mnogo za francoska posestva v Zahodni Indiji. Zanimiv je na široki planjavi, Savana imenovani, med krogom visokih palm stoječi kip Josephine Beaubarnais, francoske cesarice in prve soproge Napoleonove, ki je kot hči preprostega predstojnika Martiniške luke postala soproga največjega cesarja našega stoletja. Ko sem ta znameniti kip lepe Josephine fotografoval, me je prijela mestna straža, češ, da ni dovoljeno po mestu delati podob, in res sem moral z nekim uradnikom do glavarja, ki mi je, smejoč se moji predrznosti, da sem si upal povzdigniti oči do lepe Napoleonove soproge, rad dovolil fotografovati, kar in kolikor hočem.
Martinique je, kakor vsi zahodnoindijski otoki, poraščen s krasnim tropičnim rastlinjem, ki pa žalibog mrgoli strupenih kač; zato je jako nevarno hoditi po grmovju, pa tudi zelo težavno obdelovati plodno zemljo. Mnogo rudnih vrelcev, tujcem priljubljenih kopališč, veliko tvornic za sladkor in rum ti kaže prav živahno sliko o življenju na notranjem otoku. Žalibog je deževalo skoro ves čas, kar smo bivali na tem otoku, tako da so nam bili izleti v krasno naravo jako težavni.
Otočani so troje narodnosti: beli kreoli, to šotam rojeni potomci Evropcev, mulati in zamorci.
Največje mesto na otoku je St. Pierre, ki šteje blizu 25.000 prebivalcev. V njem cvete kupčija.
Zadnji dan v Fort de France smo priredili na brodu veselico s plesom, na katerem so črnooke hčerke častnikov francoske posadke prav pridno sukale drobne nožice po taktu naše godbe. Veselice niso mogle prehvaliti, češ, da že dolgo niso imele take lepe plesne zabave.
Zapustivši prijazni otok, smo jadrali mimo Dominika in Montserrata in se zopet ustavili v luki Charlestown na otoku Nevis, ki je angleško posestvo. Ta otok obstoji, skoro bi rekel, le iz visokega ugaslega vulkana, ki mu je vrh vedno v oblakih. Ob njem pa mole tvornice svoje visoke dimnike, pričujoče o marljivem gibanju prebivalcev, ki izdelujejo sladkor, rum in druge sladke pijače. Charlestown je prijazno mestece, zidano po angleškem vzoru, sicer pa nima mnogo pomena in važnosti.
Zapustili smo ga že drugo jutro in zopet zasidrali brod pred mestom Basseterre na otoku Christopher, ki je po krasni svoji naravi tako zelo očaral Kolumba, da je krstil otok po svojem imenu. In res, krasno je videti, kako se visoko gorovje, svoje vršace dvigujoč v oblake, vzpenja nad plodno ravnino, na kateri se do obale razteza živahno mesto Basseterre. Botanični vrt in krasen park povzdigujeta lepoto napredujočega mesta. Praktično urejene naprave olajšujejo zvezo z brodovi.
Sicer so si razmere po vseh teh otokih precej podobne, le da govore prebivalci večinoma jezik tistega naroda, čigaver je otok. V naselbinah se seveda ravnajo tudi navade in šege belih prebivalcev po domačih šegah. Rastlinstvo in živalstvo imata tropičen značaj, oboje je na vseh otokih enako. Glavni pridelki so, kakor sem že prej omenil, sladkor in rum, kava in kakao. Prebivalstvo se loči strogo v omenjene tri narodnosti; bogati kreoli se pečajo s kupčijo, zamorci in mulati so večinoma le v nižjih službah. Naravna lenoba se kaže pri teh zamorcih še bolj nego v Afriki. Neki francoski guverner piše v svojem poročilu, da vsakdo v Martiniquu nosi s seboj samokres, da bi ubil tistega, ki je izumil delo.
Zanimivo je, da zamorci, dasiravno so se nekateri šolali v Parizu in imajo visoke državne službe, v kolonijah ne morejo nikdar doseči kake socijalne veljave. Največja sramota za belo kreolko bi bila, ako bi se črnemu možu vdala ali se celo omožila z njim. Vsi poskusi vladni, da bi se približal narod narodu, so bili brezuspešni, da, rekel bi, da so le še pomnožili srd in socijalno razliko med njimi.
Predno smo se poslovili od Zahodnoindijskih otokov, je priredila brodna godba v Basseterru v krasnem mestnem parku promenadni koncert. Poslušalo je jako veliko belih in črnih krasotic, ki bi bile najrajše tudi plesale po taktu dunajskega valčka, ker taka ugodna prilika se ne primeri pogosto na teh malih otokih, a žalibog smo bili že prekoračili za nekaj dni svoj potovalni red in morali smo še isti večer odjadrati proti Severni Ameriki.
'''(Dalje prihodnjič.)'''
'''(Dalje.)'''
S početka z jako ugodnim, pozneje pa slabim vetrom smo se pomikali le počasi proti severu. Morje je v tem delu, posebno pa v gorkejši severovzhodni zalivski struji jako živahno. Videli smo mnogo morskih somov (Pottwal Physeter macrocephalus), ki so v velikih krdelih plavali okoli ladje, izvršujoč zanimive igre po taktu promenadne godbe na brodu. Zanimivo je opazovati morske velikane, kako mečejo visoke stebre vode v višino, da se ti zdi, da vidiš najlepše vodomete v kakem parku pred sabo. Hipoma se dvigne ogromna repna plavuta v zrak in izgine naglo zopet v globini. Tudi nekoliko morskih volkov smo ujeli v teh krajih, sploh pa so imeli naši ribici mnogo opravila, da so navezavah trnke. Trud ni bil zaman; ujeli smo mnogo krasnih morskih rib. Voda je tod pokrita večinoma z morskimi rastlinami; cele travnike rastline Sargassum bacciferum, ugodne paše morskim somom, vidiš plavati po vrhu vode.
Predno smo dne 26. junija zagledali obalo Severne Amerike, smo izkusili južno od rtiča Hatteras resnico starega mornarskega izreka: „If Bermuda let you pass, be aware of Hatteras". In res nas je premetavalo silovito valovje nekaj dni prav neprijetno in nas je ravno nasproten veter zadrževal na mestu, češ, da moramo še malo trpeti, predno zaslužimo radosti v luki novojorški.
Dne 27. junija zjutraj smo zakurili stroj pred vhodom v Hudson river in pluli proti otoku Manchatten Island, na katerem se razprostira Novi Jork. Žalibog nam je gosta megla mejila razgled v zanimivem pristanišču. Le nerazločno se je videl Liberty enlightinng the world, velikanski kip z visoko vzdignjeno desnico, pozdravljajočo prišleee v daljnji Ameriki.
Mimo otoka Ellis Island, kjer se iskrcujejo evropski izseljenci, in kjer se prične zanje realistična Amerika, in pod Brovklinskim mostom smo dospeli končno na prostor, kjer se usidrujejo vojne ladje, to je na zahodni strani od mesta v North river. Promet po ti reki kakor tudi na vzhodni strani v East river je silovit. Na tisoče parnikov vozi neprenehoma; velikanski ferry-hoat prevažajo vozove in ljudstvo z ene obale na drugo; manjši parniki vlačijo ploščice, obložene z železničnimi vozovi, od Novega Jorka v Brooklin in Jersey City; med temi manevrujejo ladje jadralke vseh dežel, izogibajoče se velikanskim palačam, podobnim Hudson line steamer, ki vozijo izletnike v krasne kraje ob obalah gorenje reke. Slično živahen ali pa še živahnejši je promet na kraju. V breznih med 20 nadstropij visokimi hišami ti žvižga nad glavo železnični stroj, na desni, na levi in po sredi ceste drevi električna železnica mimo tramvaja in zastarelega omnibusa, elegantne kočije švigajo mimo težkih kupčijskih voz, in med temi hitajo pismonoše in kupčijski sluge na kolesih.
Novi Jork sam, brez doslej še samostojnih mest Brooklyn, Yersey in Hoboken, šteje okoli 1,800.000 prebivalcev. Po narodnosti najrazličnejše elemente združuje trdna vez, ponos, da so vsi Amerikanci. Vkljub temu, da je mesto tako obširno, je vendar tako urejeno in zidano, da se tujcu ni težko spoznati po njem. Od severa proti jugu vodijo skozi to morje hiš široke vzporedne ceste, ki se imenujejo „avennes" in so zaznamenovane s številkami; slično označene „streets" vodijo od vzhoda proti zahodu in križajo pravokotno prej omenjene avennes.
Krasni javni vrtovi, lepe cerkve oživljajo sicer enolični prizor visokih samo za praktično porabo, sicer pa arhitektonično nelepo zidanih poslopij, in z veseljem opazuješ živozeleno barvo v Central Parku, 6 km dolgem javnem vrtu, kjer je glavno novojorsko šetališče. Lep muzej, zverinjak, znamenita igla Kleopatrina in mnogi drugi kipi in spomeniki dičijo le-ta velikanski javni park. Poti za šetalce in tudi poti za jezdece in vozove so popoldne in proti večeru polni najživahnejšega življenja, po javnih prostorih in po širnih tratah pa se zabava mestna mladina. Posebno priljubljeni so javni prostori na planem, ker ne najdeš v mestu pri hišah vrtov; spričo tega se nahajajo tudi za javne predstave visoko na ploščnatih strehah tako zvani roof-garden, to so umetni vrtovi z odrom in krasno električno svečavo, kjer si Amerikanci visoko nad vsakdanjimi skrbmi pri dobrem pivu vedre glave.
Za bivanja v Novem Jorku smo imeli priliko napraviti izlet do velikanskega slapa Niagare Po dvanajsturni vožnji smo dospeli z znano amerikansko hitrostjo na postajo Niagaro. Vožnja med plodovito, lepo obdelano planjavo ob eni strani in s čarobno naravo gorenjega Hudson river ob drugi je minila jako prijetno. V Niagari smo se dobro v hotelu okrepčali, potem nas pa je gostoljubni gostilničar napotil, da si ogledamo krasote niagarske. Slap se deli v dva glavna dela, ameriški in kanadski; le-ta, ki vrši v širini 1 kilometra prosto v globino 50 metrov (tako zvani horse-shoe fall), je res veličasten. Ogledavši si svetovno čudo od vseh strani, smo šli k znamenitemu vrtincu, Whirl pool, kjer se divje razburjeni element, stisnjen v ozko strugo, z grozovitim bučanjem upira stiskajočim ga sponam. Z malim parnikom „Made of the mist" smo se peljali po gosti megli razpršene vode blizu pod horse-shoe-fall, si ogledali jamo vetrov pod american fall in se vrnili potem zopet v prijazni kraj Niagaro, kjer smo obiskali še jako zanimivi muzej, in od koder smo še enkrat z visokega elevaterja občudovali krasni naravni prizor.
V Novem Jorku, kjer živi toliko Avstrijcev, smo občevali s prebivalci jako živahno. Dne 8. julija je priredil klub „Lissa" jako dobro uspelo veselico s plesom. Na brodil so nas obiskali korporativno „hrvaško pevsko društvo" in avstrijski „ veterani". Mnogi izmed našega moštva so porabili ugodno priliko ter so obiskali mile in drage svojce.
Dne 20. julija proti večeru smo dvignili sidro in s parom odpluli od ameriške obale, obrnivši brod zopet proti domovini. Brodna godba je svirala na krovu domače pesmi, in mnogo ladij jadralk je spremljalo proti domu hiteči brod, ki je, ne da bi se mudil z dolgim slovesom, kmalu za sabo pustil krilate svoje sestre, le da kmalu dospe zopet v modro Adrijo, dragi mu rojstni kraj.
'''(Konec prihodnjič.)'''
Z dokaj neugodnim vetrom smo se oddaljevali počasi od svobodne Amerike proti vzhodu.
Podvajsetdnevni vožnji smo zagledali Azorsk e otoke, ki pripadajo k Evropi. Ustavili smo brod ob največjem otoku v luki Ponti Delgadi na S. Miguelu. , Pitata Brigada, simpatično, tiho mestece z 20.000 prebivalci, ima izvrstno luko, ki je prav dobro zavetje ladjam proti morskemu valovju. Mesto se
razteza ob obali po gričastih tleh in ima mnogo krasnih vrtov s tropičnim rastlinstvom. Vulkanski značaj otokov se razvidi na prvi pogled iz mnogobrojnih
karakterističnih vršacev in mnogih kotlin. Najkrasnejša je tako zvana Caldeira
dai sete Oidades na zapadnem koncu otoka. Ta kotlina je gosto zarasla, v premeru 5 h n široka ter ima dve krasni jezeri, več vulkanskih rup in mnogo naselbin ob jezerih. Krasen je pogled na rodovitno dolino, ki se na robu kotline
mahoma razgrne strmečim očem. Na vzhodnem koncu je imenitna kopel „Furnas'J
,
ki. privabi vsako leto,ji svojimi žveplenimi iii jeklenimi vrelci mnogo tujcev, da
se pozdravijo z njimi-.
Dne 15. avgusta zjutraj smo odpluli iz luke Ponte Delgade." Ker nam je
bil veter ugoden, smo razpeli jadra onkraj otoka. Poslavljaje se od Azorskih
otokov, smo se bližali po enoletni vožnji po oceanu zopet evropski obali. Dne
18. avgusta smo obhajali kitkor običajno cesarjev rojstni dan in pet dni pozneje
smo zasidrali brod pred krasno portugiško prestolnico Lizbono . Že od daleč se
vidijo izza. romantičnega predgorja ob obali stolpi visoke Ointre, kraljevega letovišča. Onkraj predgorja pa se odpre krasen razgled na mesto, ki je zidano na
sedmih gričih. Velelepe palače, izmed katerih se dviga premnogo stolpov, stoje
mirno-ponosno ob reki Taji. V jako prostornem pristanišču imajo izvrstno zavetje žalostni portugiški vojni brodovi, ki tožno drug tik drugega pritrjeni premišljujejo minljivost in nestanovitnost krasnih dni, mimo njih pa vztrajno vozijo
male in velike kupčijske ladje, ki pričajo o živahni obrtnosti in veliki kupčijski
važnosti portugiške prestolnice. In res tudi po širokih, ravnih ulicah z nebrojuimi
prodajalnicami vidiš živahen promet. Mnogoštevilno vojaštvo v ličnih uniformah
oživlja ulice, posebno pa se shaja in šeta zvečer vse po krasnih trgovih, ki so
olepšani z umetnimi nasadi in mnogimi kipi in spomeniki. Obdani so ti prostori
z arhitektonično dovršenimi stavbami; gledališče, kraljevi dvor, ministrska palača
in kolodvror, le-ta v mavrskem slogu, so najlepša poslopja. Kadi jezikovnih razmer
nam je bilo precej težavno občevati s prebivalstvom, a spričo različnih socijalnih
razmer nam ni bilo veliko do tega. Zabavali smo se po svoje. Ogledali smo si
v veliki areni blizu mesta bikov boj, ki vsled manj krvoločnih portugiških zakonov tujcu bolj ugaja nego pa španski, ki nasprotuje nazorom omikanega človeka. Na Portugalskem nam kaže boj z bikom le, kako spreten je borilec, ki se
mu ni bati, da bi ga ranila žival z rogovi. Bik ima namreč rogovje obvezano
z usnjem, da ne more boritelja z njim raniti. Tudi borilec ne usmrti bika na
odru, kar je na Španskem glavna točka teh predstav, in če to borilec tam slabo
izvrši, vzbudi največjo krvoželjnost gledalcem. Bil sem priča na Španskem, da
je moral matador trikrat izvleči meč, ki ga je slabo zasadil, iz besne živali,
dokler je ni usmrtil. A slabo bi se mu bilo godilo, da ne bi bil izvršil po pravilih z istim mečem svoje naloge. Bazburjeno ljudstvo mu je končno laskavo
izkazalo svojo zadovoljuost z navdušenim ploskanjem.
Predno smo bili odšli iz Lizbone, je sprejel kralj Oarlos I. nas častnike na
dvoru; dal si je vsakega predstaviti in nas počastil z različnimi nagovori.
Dne 5. septembra smo dvignili sidro in po reki pluli proti iztoku. Izvršujoč topniške vaje, smo se vozili dva dni s parom, dokler nismo zopet razpeli
jader, Ko smo pa zagledali vhod v Sredozemsko morje, smo se znova pomaknili s parom v Gibraltarsko luko . Tu smo naložili še potrebno oglje in
živež za pot v domačo luko. Po kratkem bivanju v Gibraltarju smo se vsled povelja nemudoma odpravili proti domovini; dvignili smo zadnjikrat sidro v tuji
luki in s koračnico našega Radeckega smo zapustili špansko obalo.
Vsled močnega vzhodnega vetra in radi povelja, naj se vrnemo čim hitreje,
smo pluli večinoma s parom proti Mesinskemu preliv u in se skozenj peljali
dne 26. septembra. Obrnivši brod v Adrijo, smo zagledali dva dni potem domačo
obalo. Svetilniške postaje so pozdravljale vračajočo se ladjo z zastavami. Oim bolj
smo se bližali Pulju, toliko nestrpnejši smo bili; neprenehoma smo obračali
daljnoglede na obalo dalmatinsko, kakor da ne bi bil še nobeden videl redkih
krasot teh krajev.
Dne 1. oktobra zjutraj smo dospeli pred glavno vojno luko v Pulju , kjer
nas je ravno na potovanje okolo sveta odhajajoči brod „Saicla" prvi srečal in
pozdravil. Krepki „hura"-klici z obeh brodov, ki sta plula drug poleg drugega,
in doneči zvoki brodne godbe so se glasili enim v sprejem, drugim v slovo.
Vsakdo je hotel videti zopet kakega dobrega prijatelja na drugem brodu in mu
izraziti svoj pozdrav. A kmalu sta bila brodova zopet daleč narazen; signalizovali smo še „Saidi" srečno pot in okrenili potem „Donavo" v luko.
Po običajnem pozdravu s topovi smo pritrdili brod na tako zvani boji, in
zdaj so se usuli na ladjo sorodniki, prijatelji in znanci. Vsakdo je hotel prvi
objeti Jjubega brata, sina, moža, od katerega je bil tako dolgo ločen. Badost in
veselje je sevalo raz ogorela lica.
[[Kategorija: Planinski vestnik]]
| |||