Črtice iz Boke Kotorske: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 3:
| avtor= Ivan Macher
| izdano= ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. januar 1898}}, leto 4, štev. 1, str. 4, ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. februar 1898}}, leto 4, štev. 2, str. 20-23
| vir= [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QCBMWM5V/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1898 dLib 1][https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-2PIWROIR/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik+1898%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25 dLib 2]
| dovoljenje= javna last
| opombe= Črtica je objavljena pod imenom J. Macher.
Vrstica 33:
(Dalje prih.)
==II.==
Pa dosti o tem. Podajmo se rajši takoj na Kotorski pazar, kjer je trikrat na teden tržni dan. Črnogorci prihajajo rano v jutro po jako strmi stezi v Kotor, po cesti jim je predaleč. Iz Kotora se vije v 33 ključih (serpentinah) 19 km dolga cesta do črnogorske meje na Krstac, pol ure oddaljen od Njeguša. Ponosno jase Črnogorec mulo ali magarca, pušeč iz dolgega čibuka, zraven njega pa omaguje njegova žena pod težkim bremenom na hrbtu. Mladina pa skače po strmini od skale do skale, da bi jo še naše divje koze skoraj zavidale, kamoli še navadni planinci.
V Kotor donašajo Črnogorci krompir, zelje, perutnino, jajca in drva. Kakor pobožna ženica ne more mimo frančiškanske cerkve, da ne bi stopila notri ter izmolila očenaš, tako tudi ne Črnogorec mimo prve prodajalnice, kjer točijo rakije. Čašico rakije ljubi nad vse, a tudi njegova žena se ne brani. Pije pa zmerno; redkokedaj vidiš pijanega Črnogorca.
Dve tretjini naroda na pazaru je v črnogorski opravi. Pravoslavni Bokelji imajo na kapi štiri s, kar pomeni: „Sama sloga Srbina spasava" ali: „ Sveti Sava srbska slava". Katoliki imajo navadno avstrijski grb, Črnogorci pa s cirilico N. I. to je Nikola I.
Ribči so razprostrli najrazličnejše morske ribe in rake, kar so v noči nalovili. Če je bil plen slab, so ribe drage, najdražje pa o postnih dneh. Na trg prihaja pravoslavni pop, prečastni proto, veščak v ribah, župnik katoliške cerkve, uradniki, visoki in nizki, direktorji in profesorji ali sami ali s svojimi kuharicami. Žene ostanejo lepo v postelji, ker ni lepo in dostojno, da bi se gospa bavila z nakupovanjem. Čudna razlika tukaj in v uro oddaljeni Črnigori. Tu je žena oboževano bitje, tam pa rob, ki mora opravljati najtežja dela Može je sploh sedaj šele sila primorala do dela.
Poprašal sem soprogo svojega kolege, ali se njen mož res tako dobro razume na kuhinjo, da vedno sam hodi na trg. Pove mi, da on vse ceneje kupi nego ona, da se bolj zna pogajati. Pozneje mi je kolega pojasnil, da svoji ženi vse druge in manjše cene naznanja, nego je res, ker bi se sicer preveč raztogotila, se ve da nad njim, a on ljubi mir v hiši. Možje sicer ne nosijo košaric, pač pa v papirju ali v goli roki najrazličnejšo robo, kakor meso, ribe, salato, sočivje in cele zelnate glave. Te se sploh jako cenijo pod imenom črnogorsko zelje in se tudi plačujejo po 5—10 kr. komad.
Par Puljezov kriči v svojem italijanskem narečju. Ne razumeš jih, četudi si vešč italijanščini. Prodajajo južno sadje in sočivje, katero dobivajo iz Krfa in Apulije. Prve limone in naranče ima on, svež grah in malteški krompir že po
zimi, dinje in lubenice dva meseca prej nego dozore v Boki, hruške, jabolka, datule itd., vse ima on.
Na drugi strani na morju so brodovi z vinom; prodaja se na drobno in debelo. Vedni gosti so luški težaki, ki trpe na neugasljivi žeji. Mesarji drobnico devajo iz kože kar na mestu ter ponujajo cela stegna ali kolikor sploh hočeš. Ovčje meso je jako ceno in tudi ukusno. Ni mu potreba dodajati različnih dišav, ker meso samo ima že vonj po kadulji (Salvia officinalis), katere raste obilo med skalovjem. Velike množine suhega ovčjega mesa izvažajo od tod v Trst, Aleksandrijo in Carigrad. Goveje meso je pa slabo. Kako bi tudi ne bilo! Črnogorski vol je vreden 50—60 gold. Ker pa mora od tega plačati na meji okolo 15 gld. carine, za to je tihotapstvo jako v cvetju. Marsikak dostojanstvenik je bil že zapleten v ta sicer jako koristonosen posel.
Po zimi prinašajo Črnogorci v Skadarskem jezeru ulovljene male skorance, suhe in sveže, jegulje in velikanske karpe. Suhe skorance so za domačine velika poslastica, a jaz jih nisem mogel.
Ako samo malo postojiš, stopi Črnogorec k tebi, ter govori na pol glasno: „Gospodaril! imam finog duhana", ter ti ga nudi, da napraviš cigareto. Ako ti je po volji, pogodiš se za ceno, a on ti pove kraj, kje in kedaj te bode čakal v mestu. Če ravno je stroga kontrola od strani carinskih služabnikov, prinese ti ga v mesto, le redkokedaj katerega zasačijo, ker Črnogorec je v tem premeten kakor malokdo. Včasih se res kupi po ceni dober tabak, a večkrat je kupec tudi pre-varjen tako, da pravega dobička ni v tem.
Najbolj živahno je na pazaru okolo 11. ure, ko prihajajo gospe pogledat, če so jim možje res vsega nakupili, bolj pa radi tega, da se pred obedom malo izprehajajo in razgovarjajo s svojimi prijateljicami iz bližnje okolice. Najbolj zastopane so Prčanjske gospe in gospice, ki imajo na dan 24 ur prostega časa. Možje so kot Lloydovi kapetani daleč po morju.
Poznam kmete iz loškega okraja, ki morajo vsaki ponedeljek na semenj v Kranj, drugače bi ves teden ne mogli delati. Vrže zavit „žakelj" čez ramo ter po poti premišljuje, po kaj gre prav za prav. Taki so tudi Bokelji. Na pazar mora priti, če ima posla ali ne. Za to je pa toliko življenja, da bi človek mislil, da je tu silno trgovine. Popoldne se vse vrača domu ali po suhem ali po morju.
Takoj prvo leto svojega bivanja v Kotoru smo si najeli lepo ladijo za 6 gld. mesečno in sicer trije Čehi, vojaški uradniki, in jaz. Sami veslajoč smo obiskali vsaki tudi najmanjši kotiček gornje Boke. Vojaški lekarnik je jemal vedno s seboj fotogralični aparat ter pridno nabiral slike divjeromantične Boke. Kaj rad bi bil pa dobil tipične slike Črnogorcev, Krivošijanov, ali pa ž njimi sorodnih Orahovčanov, ki so se pri vstaji od prvega do zadnjega moža uprli avstrijski oblasti.
Orahovac leži 9 km daleč od Kotora tik morja ob vznožju Krivošije in Črnegore. Čisto pravoslavna vas je to; večina prebivalcev je bila že zaprta radi ustaje, drugi se pa še ne upajo nazaj iz črnegore, kamor so zbežali. Med njimi so posebno starci visoke krasne postave, dolgih brk in ostrega, hudega pogleda.
Neke lepe nedelje popoldne sedemo v barko ter veslamo v Orahovac. Ker redko kedaj kdo k njim zaide, zbero se takoj vaščani na obali pri našem prihodu. Vtaborimo se v bližnji borni gostilni ter naročimo vina in rakije (žganja), kar nudimo tudi bliže stoječim domačinom. Prič nem jim razkladati, ko so se malo ogreli, kakošno pripravo imamo s seboj in da bi tudi od njih radi imeli slike, ker so baš junaki, kakor jih ne najdeš na daleč in široko. A ves trud je bil zastonj. Korenjaški starec mi odgovori: „Tukaj imaš žene in otroke, nje slikaj, mene pa ne boš. Vem, da bi mojo sliko takoj nesel k sodniji v Kotor". Slednjič se poslužim prevare in uporabim radovednost teh možakov. Naš amater pripravi stroj, vstopimo se k hiši tako, da so mogli radovedneži samo od ene strani k nam. Ko opozorim še mladino, naj pusti stare bliže, da vidijo, kako se slika, stopili so najlepši možaki ravno zraven nas. Fotograf obrne malo stroj, odpre in je imel izvrstno sliko Orahovčanov, katere je bil jako vesel.
V sredini se zožuje Bokokotorski zaliv na 300 m, tako da so ga tukaj Benečani zapirali z verigami; še sedaj se imenuje ta ožina Verige. Tu se začenja gornja Boka. Pred teboj leži Perast, na levo je Bisanski zaliv, na desno pa Kotorski. Divno leži ob morju mesto Perast. Veliko je poslopij, a marsikatero brez strehe. Pred mestom sta dva mična otočiča, vsak s svojo cerkvico; jedna je posvečena sv. Juriju, druga Mariji Skarpeljski. Dvakrat na leto se vrši tukaj v proslavo bokeške pomočnice velika svečanost.
Bokeške slavnosti so združene narodne s cerkvenimi. Po leti se vrste te druga za drugo. Osem dni poprej oznanja proti večeru 12 strelov iz topičev bodoče slavje. Silno odmeva jeka od črnogorskih bregov. Kakor bi grmelo, ponavlja se pok neprestano, dokler se ne izgubi polagoma v daljavi. Isti streli se ponavljajo v predvečer slavnosti, katere se drugi dan udeleži ves katoliški ali pa pravoslavni narod vse Boke, kakeršna je namreč slavnost.
Opisati hočem najimenitnejšo bokeško slavnost, namreč ono na otoku Marije Skarpeljske ali „Gospe od Skarpela", kakor pravijo Bokelji.
Dne 22. julija 1. 1452. sta našla dva brata ribiča Marijino sliko na neki skali, 114 m od Perasta, a okolo nje so gorele lučice. Ribiča odneseta sliko domu, a jeden brat nananagloma nevarno oboli. Pokliče duhovnika, kateremu vse odkrije ter daruje sliko domači cerkvi. Med procesijo hipoma ozdravi. Drugi dan je bila slika zopet na skali v morju; in to se je ponavljalo tri dni. Sedaj narod uvidi, da mora tukaj postaviti Gospi zavetišče. A ni lahko, sredi morja na mali skali zidati cerkve. Narod privre na delo od vseh strani, zasipajo morje, potapljajo
celo ladije, odvzete piratom, in kmalu je sezidana tam cerkvica s stanovanjem za duhovnika, čuvaja blažene Gospe. Do danes se je ohranila navada, da vsaki posestnik ladije napolni to 22. julija s kamenjem ter ga prevrne v morje ob otočiču. Dvakrat so oropali Turki Perast in sicer leta 1624. in 1654., a slike niso odnesli.
V vsaki potrebi prosi Bokelj pomoči pri Gospi Skarpeljski. Vse stene v cerkvi so popločene s srebrnimi odpustki, predstavljajoč ozdravljeno nogo, roko, srce ali rešen brod, a jedna stena je pokrita z veliko srebrno ploščo v spomin na zmago Peraščanov nad Turki leta 1654. A slika Gospe ima toliko darovane zlatnine, biserov in draguljev, da marsikteri zlatar nima toliko v svoji zalogi. In kako je to zlato! Samo nakiti, najlepša benečanska dela. Za to se zamakne vsakdo v to podobo iz codrovine. Pobožen kristjan gleda čudotvorno Gospo, vsak pa veliko bogastvo, katero je položil na oltar pobožen narod.
(Konec prih.)
[[Kategorija:Planinski vestnik]]
| |||