Črtice s potovanja hudomušnega Janka: Razlika med redakcijama

 

{{neoštevilčena poglavja}}

 

Gospod urednik! Oprostite, prosim, da Vas nadlegujem. Zvedel sem namreč, da Vam je dal neki Janko na razpolago popis svojega potovanja, da ga priobčite v „Vestniku". Svarim Vas pred njim. Zakaj lagal je v teh »črticah", kakor sam menda imenuje svoj spis, kar je le mogel, in s tem je že veliko povedano. Že v uvodu je najmanj devetdeset odstotkov zlaganega — verjeti se mu sme samo deset odstotkov kakor Arabcu. Piše menda, da je zato sam potoval, ker ni dobil nikogar, ki bi šel z njim. Mu li verujete? Ne bodite tako lahkoverni! Niti prosil ni nikogar, da bi šel z njim, ker je naravnost hote l iti sam. In zakaj? Povem Vam takoj. Lansko leto je tudi popisal neko potovanje, in bilo mu je silno hudo, da je moral le resnico pisati, zakaj srčno rad bi bil lagal. Toda na poti mu je bil njegov tovariš, ki ga je spremljal in bi bil lahko odkril vse njegove laži. Letos jo je pa drugače ukrenil. Odpotoval je namreč raje sam, že namenoma, da bo to pot popisal in se zraven debelo lagal. Seveda potem bi si mel roke in si mislil: „Ali sem jih nabrisal!" Tega veselja mu pa nisem privoščil. Zato sem ga sklenil spremljati na njegovem potu, ne da bi on vedel za to. „ Kako je bilo pa to mogoče", si bodete mislili. Prav lahko! Praded nekega pradeda mojega starega očeta je kupil staro kučmo, ki stori nevidnega vsakega, kdor si z njo pokrije glavo. To kučmo sem del na glavo — malo mi je bila prevelika, pa sem natlačil papirja za rob — in hodil za Jankom, kamor gaj e nesla peta. Komaj pa je bil prišel domov, takoj je začel popisovati svoje dogodke na potu in se debelo lagati, da se je sam smejal svojim lažem, ta hudomušni Janko! Potem je zapečatil svoj spis in ga Vam