Črtice iz Boke Kotorske: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2:
| naslov= Črtice iz Boke Kotorske
| avtor= Ivan Macher
| izdano= ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. januar 1898}}, leto 4, štev. 1, str. 4, ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. februar 1898}}, leto 4, štev. 2, str. 20-23, ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. marec 1898}}, leto 4, štev. 3, str. 35-38
| vir= [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QCBMWM5V/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1898 dLib 1][https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-2PIWROIR/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik+1898%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25 dLib 2][https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-YOX1IZTL dLib 3]
| dovoljenje= javna last
| opombe= Črtica je objavljena pod imenom J. Macher.
Vrstica 78:
(Konec prih.)
==III.==
Dve glavni svečanosti nahajamo na otoku. Prvo, vršečo se 15. maja, v spomin sijajne zmage nad Turki l. 1654-.. hočem natančneje opisati. V nedeljo poprej prenesejo sliko ob 4. uri popoldne iz.otoka v Peraško cerkev. Nalašč podamo se popoldne tje, da vidimo to malo slavje. Uro in pol dobre vožnje na štiri vesla, pa smo tam. Iz bližnje okolice prihaja narod v čolničih; vse je oboroženo, vse strelja s samokresi ali s čeferdari, dolgimi okrašenimi starinskimi puškami. Prišedši do Perasta, zvežejo ladje drugo z drugo ter napravijo od mesta do otoka polkrog, ki je s hrbtom obrnjen proti Verigam. Dokler je bil Ercegnovi z okolico v turških rokah, morali so vedno pri tem prenosu z orožjem odbijati Turke, ki so posebno prežali na to sliko. Od tod prihaja oboroženo spremstvo, ki vsako leto nastopa, a sedaj le slavnost poveličuje.
V veliko ladjo prinese duhovščina sliko. Občinski načelnik stoji notri na vzvišenem mestu. Petkrat zamahne med vožnjo z belim robcem, petkrat zagrme samokresi, puške, topiči na obrežju in topovi iz Peraške trdnjave in bližnjih večjih brodov.
Glavna slavnost je pa 15. maja, in ta traja ves dan. Našo ladjo na novo pobarvamo, kupimo si zastavo na krmi in izposodimo nekoliko preprog, da se nam ne bo sramovati Prčanske, Dobroške in Peraške gospode, ki se danes tudi udeleži slavnosti v svojih lahkih čolničih in elegantnih skalejih. Morje je vse živo samih malih bark; bokeška parobrodiča, Kotor in Risanj, sta polna ljudstva. Na tisoče je naroda. Škaljarci, Bogdašičani, Lepetanci in Tivčani so v svojih narodnih nošnjah. Po tri, da po pet let so služili po Carigradu kot težaki za to obleko. Z zlatom pretkana obleka je pa tudi vse, kar so si prislužili; nosijo jo do smrti.
Prispeli so tudi naši najjužniji državljani iz Špiča. Krasen narod je to, lepo vzrastel, visok, korenjašk. Osem ur ima samo do Kotora. Vidimo tudi junaške Arbanase (Albance); prišli so s svojimi ženami klanjat se Gospi. Lepe so te žene, bele in fine polti. Četudi ne nosijo dandanes več pokritega obraza, vender se ne ozira nobena ne na desno ne na levo. Molče stopa vsaka za svojim možem, gospodarjem. Divno jim pa pristoja zlati okras na gornjem čelu. Jedini smo bili, da tako ukusnega ženskega lepotičja še nismo videli.
Iz Prčanja, Dobrote, Ljute, Stoliva in Lastve prihaja sama fina gospoda. Težke turške preproge pokrivajo čolniče. Priletni kapetani so pa vsi v cilindrih in frakih.
Mladina Peraška je vsa v orožju. Vodi jih junak orjaške postave. Orožje njegovo je vredno najmanj 2000 gld. Z godbo na čelu stopajo po vojaško po mestu, pozdravljajoč s salvami cerkvene in posvetne dostojanstvenike pred njihovimi stanovanji. Cerkev je natlačena občinstva, vse se gnjete okoli Gospe, vse ji prinaša darov ter jo želi poljubiti.
Ob 11. uri se prične veličastna procesija, kakeršne še nisem videl nikjer. Godba, oboroženi Peraščani, frančiškani, duhovniki iz vse Boke s kotorskim škofom na čelu. gredo pred sliko, katero jedva nosijo štirje mladi duhovniki. Narod poljublja sliko, ves je navdušen in razvnet od pobožnosti. Tuje gospe s solzami v očeh gledajo ta prizor. Res vse napravlja na človeka vtis, da ni pobožnejšega naroda.
Ko pa mine slavnost, je Bokelj zopet drug človek. V cerkev ravno ne sili, posebno če je slabo vreme. Na otok ga zopet ni vse leto. A v sili in nadlogi obljubi Gospi dar, da ji ga ponese 15. maja.
Na odprti obali proti Verigam je velika gnječa; vse gleda proti morski ožini. Pojmo bliže, da vidimo. 500 m od obale zapaziš na deščici, privezani na potopljeno sidro, petelina Mladina strelja nanj s krogljami. Daljava je sicer velika, a Bokelji so izvrstni strelci, njih čeferdari daleč neso, pa vender ga nihče ne pogodi. Tudi jaz hočem pomeriti nanj, a prijatelj Bokelj mi pravi: „Pazi, da ne plačaš kazni". Raztolmači mi potem, da kdor ga vstreli, mora plačati okoli 100 litrov vina, a narod mu čestita od vseh strani. Vse leto se ponaša, da je pogodil petelina. Ker pa 100 litrov vina v današnjih slabih časih še vender precej stane, za to dober strelec rajši pomeri malo v stran.
Popoldne svira vojaška godba, nadaljuje se streljanje, narod pa posede po ladjicah ter zauživa, kar je prinesel s seboj. Gostilne so sploh jako borno oskrbljene. Mi se pa podamo k mojemu rojaku, Novomeščanu Medicu, ki je že 21 let v Boki, ne da bi bil od tedaj v svoji domovini, a slovenščine ni pozabil. Ker smo se že zjutraj pri njem oglasili, napravil nam je prav dobro kosilo. Mož se je priženil sem, a uživa v Perastu, četudi je tujec, velik ugled. Izvolili so ga prvim občinskim svetovalcem, in če bi bil hotel, postal bi bil že župan. Naj pri tej priliki omenim, da je tudi v nasprotnem Stolivu županoval nad 20 let Slovenec Hrovatin iz Riemanj pri Trstu.
Popoldne odrinemo v uro oddaljeni Risanj ter se vrnemo šele v mraku. Perast je razsvetljen ter napravlja čaroben vtis. Bokelji so res mojstri v tej stvari. Ves otočič je kakor v ognju. Rakete švigajo po zraku, bengalični ognji čarobno razsvetljujejo že samo na sebi divno prirodo, a narod se razhaja na vse strani. Tudi mi krenemo proti Kotoru, zadovoljni z današnjim izletom. Čvrsto veslamo, ali stvar je malo težavna, ker je polno ladjic, da ne trčimo skupaj. A naš krmar, artilerijski častnik, ima bistro oko in ve, kako se je treba ogibati na morju, na kateri strani preteči počasno se vozeče. Po ladjah je vse v živem razgovoru. Lepe Prčanjke govore laško, mešajoč vedno hrvaščino, tako nekako kakor Ljubljančanke. Vse drugo govori čisto hrvatski. Naj omenim, da katoliški hočejo biti Hrvati, pravoslavni pa Srbi. Pustimo jim to, samo da bi bili bratje složni! Dandanes je že tako, da glede narodnosti nimajo odločevati zgodovinarji, ampak dotičen narod sam.
Med potjo parkrat glasno zavriskamo, da čujemo, kako veličastno odmeva od Vrmca in Pestingrada. Drugi dan se je govorilo po Kotoru, da so bili Slovenci v Perastu. V Kotoru je namreč slovenski artilerijski bataljon. Kadar so naši fantje veseli, zavriskajo, in potem jih poznajo Bokelji. —
Jesen je nastopila. Ptice se selijo proti jugu. Najprve so prepelice; s prvim severnim vetrom hite proti jugu. Povsod preže na nje, in veliko jih pogine na potu, posebno ako ne najdejo sredi Sredozemskega morja kak brod, da se malo odpočinejo. Za njimi prihajajo lastavice v ogromnih tropah. Tudi te izvrstne letalke počivajo vsaki dan. Zvečer jih je po zvonikih vse črno; navadno ure pokvarjajo, obešajo se na kazala. Odhajajo pa zjutraj s prva zoro. Potem prihajajo žrjavi, visoko leteč v podobi trikota; za njimi različne čaplje, sive, rudeče, bele, velike in male, žličarke. bobnarice, kvakavci. Ako je hudo vreme, počivajo malo, najrajši na močvirju okolo Prevlake, kjer so bolj varne. Ko pa veje mrzlejši veter, prikradejo se sluke in kozice; ne veš, kdaj so prišle. Ob lepem vremenu, zadrže se tu po 5-8 dni. Z dobrim psom ubiješ jih v par urah po 15—20. Ko pa pri nas zmrzuje, prihajajo v Prevlako raznovrstne gosi, race, labudi. Takrat so lovci veseli, ako ni vreme preslabo in morje prenemirno.
Stalno se pa naseljujejo v Boki čez zimo tašice, modrovoljke, kraljiči, rudečorepke, penice, sive in črnoglave, liščki, strnadi, kosi, in različni drozdi. A petja ni slišati, nemo tekajo okoli ter si iščejo borno hrano. Hudi časi so za drobne ptičice, posebno ako nastopi burja. Poljski škrjanci se drže skupaj v velikih tropah ter posedajo po cestah, kakor pri nas vrabci. Ako je huda zima, prigrme tudi škorci in najraznovrstnejši močvirniki in plovci, posebno potapljavci.
Ko pa nastopijo po novem letu prvi južni vetrovi, že se vračajo isti, ki so prišli zadnji, prvi proti severu. Boljši letavci, kakor veliki močvirniki osobito štorklja, najboljša letavka, se za pot iz Afrike v severno Evropo še ne zmenijo. Uporabljajo veter ter se dajo od njega nositi, kakor ladje na morju. Škorci, grlice, pribe, postolke in prepelice so pa jako upehane. Z roko jih uloviš, ko jih prinese jug. Sestradane so; vidi se jim, da je bilo v Afriki, le malo hrane. Prve lastovice gredo kar proti severu. Tudi drugi in tretji trop hiti dalje oznanjevat spomlad. Zadnje so šele naše znanke in prijateljice; ker so imele bliže, se,jim ni tako mudilo. A koliko jih manjka! Veter jih je zanesel v južno Italijo, kjer so jih lačni Italijani na stotisoče pojedli.
Čez leto se drže v Boki le lastavice, srakoperji, divji golobi, kotorne, kavke in po hribih ptice ujede. Skoraj bi bil pozabil na vrabca, ki ga nikjer ne manjka. Vsako leto sem milo gledal za pticami selivkami, kako radostno hite proti severu, kjer so se izvalile. Isto veselje je tudi mene navdajalo, ko sem se čez nekoliko let selil od tod v svojo domovino. Pozabil sem že davno, kar mi ni ugajalo, a z veseljem se vedno še spominjam veselih dni in vsega, kar sem videl novega, nenavadnega.
[[Kategorija:Planinski vestnik]]
| |||