Potovanje okoli sveta (Črtice iz dnevnika slovenskega pomorskega častnika): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 63:
Za obed imamo veliki skupni salon, kateri je radi svoje zračnosti vedno dobro obiskovan. V salonu, kateri je zelo luksurijozno in pripravno urejen, je glasovir, so igralne mize, razni časopisi, seveda pri daljših traverzadah že malo zastareli, ker včasih ves mesec ne prihaja pošta na krov. Zato pa imamo poseben časopis, ki izhaja na brodu in prinaša novice na brodu ob slavnostnih prilikah v humoristični obliki.
==II.==
Dne 15. septembra zjutraj smo zakurili stroj, ker je bil neugoden veter v Mesinskem prelivu. Krasno je videti na obeh straneh obalo s prijaznimi mesti Beggio, Messino in manjšimi seli, železnico ob kraju, katere mostovi se vzpenjajo v mogočnih obokih čez precej velike struge po letu popolnoma posušenih hudournikov. Mnogo parnikov in jadrenic oživlja preliv sam in ob levi na sicilijanskih tleh se dviguje v sinje nebo Aetna, nadzirajoč z resnim licem vse to gibanje pod sabo.
Predno odpluje brod iz tega lepega morskega preliva, vidimo na desni že mesto Scyllo z znano skalo in klasično znanim vrtincem. Obrnivši se okoli severovzhodnega konca Sicilije proti zahodu, zagledali smo vulkanično značilne Liparijske otoke. Na potovanju od Sicilije proti Sardiniji in potem proti španski obali smo vedno imeli goste na brodu; ptice pevke, škorci in seveda tudi jih spremljajoči sokoli so vedno počivali čez noč na krovu, da so mogli zopet drugo jutro potovati dalje proti jugu.
Pri večinoma neugodnih, dvakrat tudi zelo viharnih vetrovih smo dospeli 28. septembra popoldne v Gibraltar. - Tam smo našli razun mnogih kupčijskih ladij tudi francosko vojno krožnieo Faucou in 2 angleški mali štacijski ladji.
Po običajnih pozdravih in salutovanju so je pričelo občevanje s krajem.
Gibraltar je mesto z 26.000 prebivalci in povzroča popoln vtis močne trdnjave, bodisi že po obliki naravne formacije same, bodisi po zgradbi vsega mesta. Mesto je zgrajeno ob mogočni skali, ki se razteguje v morje, kakor naravna mitnica pri vhodu v Sredozemsko morje. Obdano je z močnimi zidovi, ki so polni topov. Proti morju in posebno proti Španiji pretijo sovražniku. Gibraltar je velika vojaščnica, ulice so precej ozke in strme razun glavne ulice, ki je široka in omejena od lepih poslopij. Nekaj lepih trgov in krasen "public garden" vplivajo prijetno na sicer zelo enolično mesto. Zanimljive so v skalo vsekane baterije proti španski meji, znamenito delo, ki pa dan danes ne more več imeti posebnega pomena. Baterije so namreč vsekane v visočini 60—90 metrov v skalo, koja pozicija pri današnjem topničarstvu ni posebno ugodna. Vrh skale je postaja za znamenje, zvezana z mestom po telegrafu in telefonu. Tudi žična železnica olajšuje občevanje s to postajo.
Med to skalo in kraljevstvom Španskim se razteza velika ravan, nevtralna pokrajina, na kateri se različne angleške in španske vojaške in finančne straže dolgočasijo. Velik pomen za pomorsko trgovino ima Gibraltar kot zadnja postaja v Evropi posebno za parnike, ki se preskrbljujejo tam s premogom pri dohodu ali pri odhodu čez ocean.
Prvo špansko mestece onkraj meje je Linea, redno zidana ali zelo zanemarjena naselbina s precej veliko areno za boje z biki, sicer pa le finančne m carinske važnosti.
Dne 3. oktobra smo odjadrali iz lake, ker pa nas je močni tok proti vetru le gnal nazaj v Sredozemsko morje, smo morali kuriti stroj in tako smo prišli v Tanger. Tanger ima 30.000 prebivalcev (mod temi 7000 Židov). Evropci so po večjem trgovci, mnogo je pa tu zamorcev.
Tanger je važna marokanska luka nasproti Gibraltarju na afrikanskih tleli in ima velik pomen zaradi kupčije z notranjimi deželami. Od tod vodijo skozi puščavo glavna pota, po kojih dolge karavane prinašajo pridelke iz inozemstva na obalo, da jih oddajejo tam ladjam, koje jih zopet dalje prevažajo.
Prišli smo zvečer na kraj, kjer nas je sprejel takoj takozvani dragoman. Blizu pristanišča so glavne mestne duri, katere pri solnčnem zahodu zapirajo. Treba, da se legitimuje prišedši tujec, da ga spuste v mesto. Pri durih nas je opozoril čuvaj, da varujemo žepe pred tujimi rokami plašnih pošasti, ki se plazijo v temnem vhodu ob zidovju mimo tujcev.
Po ozkih in strmih, ne preveč oglajenih zakotnih ulicah nas vodi dragoman skozi mesto, kjer na vsakem oglu vidiš kakor vreče ležati pod milim nebom prenočujoče, v kako odejo zavite, postave, ki te preplašeno gledajo, ako jih slučajno zbudiš iz sladkih marokanskih sanj. Iz največje tmine prideš časih v boljše ulice,
ki so električno razsvetljene in v kojih se nahajajo lepa poslopja, večinoma imetje bogatih zidov. Vse hiše so značilno marokansko zidane in imajo ploščnate strehe in zidovje belo pobarvano, tako da se vidi mesto na prvi pogled prav prijazno in čedno.
Koncem mesta se razprostira široka planjava, stojišče karavan. Na stotine velblodov počiva, eden tik drugega, kakor bi bila „velika gričasta planjava; samo dolge vratove dvigajo sem ter tje, kakor bi visoka palmina debla motila enoličnost te zanimljive planjave. Med večjo skupino teh velblodov žari na tleh ogenj, okoli katerega polegajo gonjači, ki si kuhajo večerjo, obstoječo iz močnate jedi, slično našim turščnim žgancem, neslanim in nezabeljenim. V sredi taborja je večji ogenj, okoli njega so zbrani posestniki karavan, ki si kuhajo čaj in molče pušijo svoje dolge pipe.
Zapustivši te temne sinove širne puščave, podali smo se zopet v mesto v narodno kavarno. V veliki, s slikanimi stebri podprti, dvorani sedijo gostje po turški šegi po tleh in slušajo godbo, obstoječo iz četvorice Marokancev, ki svirajo na svojih goslih, mandolini in tamburinom, spremljevaje svoje živahno in zopet melanholično petje. Sedli smo h godcem, kateri so nam v koncertnih odmorih basali svoje pipe z neprijetno dišečim močnim marokanskim duhanom (Hashis). Črna kava in čaj, ki ga točijo v kavarnah, je, kakor obče znano, izvrsten.
Od tam smo se podali zopet na brod, prej pa nam je osušil prej omenjeni stražar pri durih še malo naše mošnje.
Od Tangerja smo odpluli 4. oktobra a še isti dan ugasili smo stroj in postavili jadra ter odjadrali ven v sinji Atlantski ocean. Kmalu smo imeli priliko občudovati ga tudi v jezi. Močen vihar iz jugozahoda je razburil prej tako mirno ravan, in mnogo jih je rajši ostalo v svojih sobicah, da bi ne kazali tudi svoje lastne razburjenosti in tako so rajši čakali prijaznejši prizor brezmejnega morja. Pri obedih je bila miza slabo zasedena in je bilo mnogo prostora za krožnike, ki so tekali od enega do druzega. Zadovoljno s tem prvim darovanjem, se je pomirilo kmalu morje, in mirnejše valovje privabilo zopet na krov one blede obraze, ki so se predrznih skušati nepoznano jim Atlantsko morje.
15. zvečer smo srečali laško ladjo Leano, ki nam je znamenja dajala, katera se pa radi tmine niso mogla razločiti. Drugo jutro je bila nam bliže in nam je naznanila, da je v nevarnosti, ker jej voda prihaja v ladjo, in prosi nas, da ostanemo v bližini. Zvečer je nastala precej huda nevihta in omenjena barka je dajala zopet znamenja, da je v nevarnosti. Radi tega smo zakurili stroj in se bližali barki. Ker se pa je branila, da bi jo vlekli dalje, vgasili smo zopet stroj. Drugo jutro smo šli zopet v bližino laškega broda, ki se nam je zahvalil za pomoč, češ da so že popravili škodo. Potem smo zopet odjadrali dalje proti jugu in dospeli 21. oktobra v Santa Cruz na Tenerifi.
(Dalje prihodnjič.)
==IV.==
| |||