Črez Triglav: Razlika med redakcijama

 

==III.==

 

(Dalje.)

 

==VI.==

 

Eno je bila ura, ko smo zapustili Velo polje ter krenili dalje proti Tolstcu. Solnce je žgalo z največjo silo, da je od skal puhtelo, kakor od zakurjene peči. V tistem kotlu od planine proti Tolstcu je vladala grobna tišina. Vse se je menda umaknilo soparici in poskrilo v grme. Nobena ptica ni začivkala, noben list ni zatrepelal; celo žužkov ni bilo videti. Vse se je menda senčilo. Nas pa to ni nič motilo, da ne bi čvrsto stopali in pokali po grudavi stezici. V gosjem redu smo šli dalje in vedno srečavali rdeča znamenja, katera so nas uverjala, da smo na pravi poti. Pridemo iz ozke soteske na kraj, odkoder se vidi proti Fužinam. Na levo je Tolstec, na desno valovito hribovje, ki se vleče proti Sedmerim jezerom. Tu se cepi steza v dve. Herkul na razpotju, katera bo prava? Ena steza je vedla na levo naravnost kvišku kakor po stopnicah, druga se je vila med ruševjem nizdolu. Nam se ni ljubilo hoditi kvišku, zato smo vadljali na klinčke, kdo pojde prave poti iskat. Vadlja je zadela Tončka. Šel je na desno nizdolu, mi smo pa sedli in sukali cigarete. Kmalu se oglasi Tonček in pravi: "Pot je dobra! Za mano! V polu ure bomo v dolini in potem pojdemo za potokom v Fužine."

S Tolstca skozi Osekovnico je pot zelo prijetna. Sli smo, da se je kar kadilo; zakaj mladi lovec je imel menda noge divje koze. Vkljub bremenu jo je kresal tako naglo, da smo se morali podvizati, sicer bi nam jo bil unesel naprej. V Srednji vasi je ,vkup zvonilo', ko smo šli proti cerkvi Pridružili smo se tudi mi pobožnemu ljudstvu, ki je vrelo v svetišče, toda v cerkev si nismo upali. Kot raztrgani cestninarji smo ostali pred vrati; s svojo obleko bi bili ljudstvo samo begali. Zato smo jo tudi po sv. maši hitro popihali v vas iu tam pri očetu Hkavcu dobili nekaj kosila. Nato smo šli po lepi stezi črez senožeti na Bistrico. Vrh senožeti nas je pa zapeljala mikavna — senca leskovega grma, da smo legli in vsi zaspali na mehkem mahu. Zato smo prišli šele okrog štirih na Bistrico.

 

 

Na Bistrici se nam je dobro godilo. Imeli smo znance in prijatelje sošolce. Najprej smo šli pogledat Zabregarjevega Janeza. Skoro nas ni poznal. Z očetom *) Mencinger piše Luskovniea. Mislim pa, da ta beseda prihaja od osekati izsekati. Marsikje po gorenjskih gorah so izsekali gozde, da so dobili prostor za planino. In sodil bi, da je Osekovnica prav tako nastala. sta stala pred novo hišo in radovedno gledala, ko smo že od lese na glas pozdravljali Janeza. Povedali smo ob kratkem, zakaj da na Veliko gospojnico hodimo taki strahovi po svetu. Zabregarjev oče, dober mož, gostoljubnega slovanskega srca, nas vede v hišo in hitro dene na mizo hlebec belega kruha in liter vina. Potem je š^l iskat še klobas Ko se vrne, ni bilo ne vina ne kruha. Kot bi mignil, *mo oboje použili. Triglavska žeja in slast nas še nista zapustili. Oče se ni temu začudil, ampak razveselil, odšel zopet in prinesel znova vina in kruha. Ko smo lepo domače pokramljali in se pošalili ob rujnem vincu, je nasvetoval Janez, da bi se šli kopat. Gotovo se nam je na obrazu poznalo, da že par dni nismo bili nič umiti Poklicali smo še par drugih sošolcev in šli na kopališče — v Savo. Tako dobro nam je dela kopel v čisti Savici. Plavali smo čvrsto gori in doli, skakali v vodo, potapljali drug drugega kot razposajeni otročaji. Ko nam je bilo dovolj zabave, smo izlezli iz vode ter posedli po skalah kot martinčki. Zadnji je bil v vodi Jože. Gledal sem ga, kako s trudom plava proti vodi, da bi prišel do skale, kjer sem sedel. Kar mu zmanjka moči, bolestno zavpije: „Poma-a-gaj" — in se potopi. Mislil sem, da se šali. Zopet se prikaže na vrh; oči je imel zbegane, široko odprte. Tedaj sem vedel, da ni šala, ampak da zares gaga. Planil sem v vodo, si ga stisnil med noge in splaval z njim h kraju, kjer sem ga dvignil na suho; drugi so mu pomagali z brega. Pošteno smo se vsi ustrašili. Toda sile ni bilo nobene. Par požirkov bistre Save mu ni škodovalo, in kmalu je bil dober, samo malo bled je bil ter tožil je, da ga srce boli. Bil je slaboten, a velik napor in vročina, sedaj pa mrzla kopel — vse to ga je prevzelo, da mu je sape zmanjkalo in bi bil revež kmalu utonil.