Huda Luknja in njene podzemeljske jame: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
 
| obdelano= 4
}}
 
__NOTOC__,
 
Vsak kdo, ki se je vozil iz lepe Šaleške doline v Slovenji Gradec, se živo spominja romantične soteske, imenovane Huda Luknja. Prikladnejšega imena ji naši
pradedje niso mogli izbrati.
 
Od Velenja gredoč, vidiš na levo Šmartin in Škale, na desno grad Gorico (Eckenstein), za tem razvalino Šalek, na kateri je samo eden stolp še precej dobro ohranjen. Cesta te vodi dalje proti severu po ozki dolini, ki se čim dalje tem bolj zožuje, preteka jo pa potok Paka. Pobočja so na obeh straneh zelo strma, začetkoma še obrasla z gozdovi, potem pa jih pokrivajo navpične belosive pečine. Na zahod omejuje Hudo Luknjo visoko hribovje, raztezajoče se od Savinskih planin in Uršule som; v tem se vzdigujeta posebna vrhova, katerih vzhodno pobočje sega do ceste namreč Stropnik (860 m) in Smodilnik (923 m). Na vzhod pa jo omejuje pobočje Kozjaka, katerega najzahodnejši vrh je Špik (1107 m).
 
Najbolj romantična je Huda Luknja pri vhodu od severne strani. Pri gostilnici, Simonovi se cesta deli: proti severu vodi v Slovenji Gradec, proti vzhovzhodu (desno) pa v Dolič. Od tod vidiš zahodno visoko na griču stoječo farno cerkev Sv. Vida, niže spodaj pa razvalino Waldegg, kjer so najbrž že nekdaj gospodarili vitezi plenitelji, prežeč za skalami na mimo vozeče voznike.
 
Od tega razpotja dospeš v 15 min. do prave divne Hude Luknje. Soteska je tako ozka, da ima samo potok Paka dovolj prostora v njej, cesta pa je vsekana v skalo. Na obeh straneh stoje bele in gole navpične skale do ceste ter groze vsak trenotek se odkrhniti in pokopati mimo gredočega potnika. Ta pogled je najimpozantnejši. Ta romantični del soteske se razteza še dobrih 5 minut: omejujeta ga pa zahodno vrh Tisnik (783 m), vzhodno Pečovnik (793 m). Na vzhodni strani v skalnati dolbini je lep spomenik nadvojvode Ivana. Pravijo, da je že za Rimljanov vodila tod trgovinska cesta, katere pozneje niso nič popravljali, tako da je sčasoma izginil nje zadnji sled.
Nadvojvoda Ivan, ta sloveči prijatelj alpskih dežel in prvi pospeševatelj turistike iz presvetle cesarske rodovine, je v tretjem desetletju našega veka porabil svoj vpliv, da so tod zgradili novo cesto, ki veže zdaj Šaleško in z njo Savinsko dolino z Mislinjsko in Dravsko dolino ter s koroško deželo. Hvaležni okoličani so postavili zategadelj poprej omenjeni spomenik, na katerem je bil pritrjen srebrn profil glave nadvojvode Ivana. Neki zlobnež ga je pa ukradel, in nadomestili so ga potem z bronastim.
Kmalu za spomenikom prideš na most. Zahodno zagledaš na strmi skali 6 m visoko leseno hišico, ki kaj lepo poveličuje idilično gorsko sliko. Sedaj za-zaviješ v stran od ceste okoli te skale in hipoma stojiš pred velikanskim vhodom v podzemeljsko jamo. iz katere buči potok Ponikva, ki se tukaj blizu ceste izliva v Pako. Ta znamenita podzemeljska votlina je:
viješ v stran od ceste okoli te skale iu hipoma stojiš pred velikanskim vhodom v podzemeljsko jamo. iz katere buči potok Ponikva, ki se tukaj blizu ceste izliva v Pako. Ta znamenita podzemeljska votlina je:
 
===Nadvojvode Ivana jama===__NOEDITSECTION__
 
lastnina znanega rodoljuba, in narodnega prvoboritelja tamošnje okolice, g. Ivana Vivoda v Doliču pri Št. FloiijanuFlorijanu. Visoko nad vhodom se blišči napis jami <ref> Okrajno glavarstvo v Slovenjem Gradcu je z odlokom z dne 22. julija 1859. I., št. 11854, dovolilo obiskovanje jame, ker je nje lastnik napravil vse varnostne priprave, katere je zahtevala komisija; tudi je dovolilo pobiranje vstopnine, ki znaša za 1. razred 50 Kr. in svetilnica 10 kr., za II. razred 20 kr. in svetilnica 5 kr. Posebna razsvetljava ("20—30 luči) stane 1 gld.- Lastnik jame misli tudi vpeljati električno razsvetljavo ter vsako leto prirediti tri veselice, in sicer: prvo binkoštni ponedeljek, drugo dne 5. julija in tretjo 23. avgusta. Pri veselicah bodo sodelovali pevci bralnega društva v Doliču, godba in tamburaši. Preskrbljeno pa bode tudi za jedi in pijačo.</ref> . V leseni hišici biva poleti čuvaj, ki razkazuje in razsvetljuje jamo: v njej je razpoložena spominska knjiga „Slov. plan. društva" v podpisovanje. Pri vhodu na desno je napravljena pod skalnato streho še druga nova lesena koča (4 m široka in 8 m dolga), v kateri bode krčma.
 
Vhod v nadvojvode Ivana jamo je impozanten. V navpični skali se kroži do 14 m visok obok; črez potok drži lesen hodnik. Takoj pri vhodu je votlina zelo prostorna in visoka. Prvi oddelek jame se imenuje „veliki dvor ali gostišče."<ref>Posamezna v narekovaje dejana imena navajamo tako, kakor jih je napravil lastnik jame sam.</ref> Tu se vrše veselice. Na južni strani je „klet". Koder vodi pot nad potokom.
 
so povsod položeni leseni podi, da hodiš vedno po suhem. Iz „velikega dvora" prideš skozi druga vrata na pod pod ledom in pod most ali galerijo, ki se razpenja nekaj metrov (5—6 m) nad teboj. Na galerijo vodijo dvojne stopnice, na levo „strme", na desno pa prideš po ovinku v „mokri kot" in potem po stopnicah na most. Odtod je lep pregled votline. Daljnji večji prostor se nahaja na levi strani, tako imenovano „nadstropje", kjer po „strmcu" dospeš na „višavo". To je zopet večji prostor visoko nad potokom, kateri teče na desni strani globoko pod teboj. Poprej je bil ta prostor neraven, a z razkopavanjem so ga precej poravnali, proti potoku pa napravili leseno ograjo. „Višava" je 19 m dolga in 9 m široka in se bode tudi rabila za gostišče. Severno od „višave" na drugi strani potoka vidiš „veliki oltar", namreč razne like v strmi steni. Na južno stran se razprostira še drug manjši oddelek; črez brv prideš v „mrzli kot". Odtod zlezeš po lestvi na drugo galerijo: „na stražo" in k „rumenemu kapniku", ali pa s srede „višave" po „globokih stopnicah" k „zalemu kamenju". Skale se namreč pri razsvetljavi blišče, in lepe, bele kapniške stene nalikujejo zamrzlemu slapu iz kapniške vode. Do sem sega še nekaj svetlobe od vhoda, dalje pa so vsi prostori popolnoma temni. Skale stoje odtod malo vsaksebi, in komaj je toliko prostora, da so napravili brvi nad vodo. Pod teboj pa grozno vrešči potok in dela skakalce. Od „odra" prideš v „vreščeči kot", kjer je na desno „prižniča„prižnica", potem nad „vrtince", v „predor" in v „tesni kot", odkoder se bližaš „slapu", kjer pada voda 9 m visoko v tolmun. Voda buči s tako silo, da te izpreletava strah in groza. Pri slapu stoje mostovi 11 m nad vodo ter vodijo do „okna", to je širji prostor kakih 80 m v stran od slapa, kjer je lepa stena od kapnika. Pod slapom je globok kotel. Od vhoda do slapa je 212 m.
 
Neumorno delavni lastnik g. J. Vivod je preiskal še jamo nad slapom. Po lestvah prideš 5—6 m više nad slap med tesnimi stenami. Odtod sežeš 25 m daleč po skalah na obe strani, voda pa globoko pod teboj šumi. Potem greš zopet nizdohinizdoli k vodi in kakih 25 m naprej med tesnimi, 1 m širokimi skalami po naloženih brunih in deskah. Zatem je 20—25 m visoka skala, ki jo je voda ostro izjedla, da je podobna belim skalnatim oltarjem. Po skali pa ne drsi nič vode. V stranskih kotih se nahajajo lepi kapniki. Ta pot od slapa naprej je precej težaven, toda zanimiv za turiste. Ako bi se spravil potrebni les še naprej, mogoče bi bilo priti po jami skozi goro celo do kraja, kjer ponicuje Ponikva. To bi bilo jako zanimivo. Vsekakor torej svetujemo lastniku g. Vivodu, naj bi napravil jamo dostopno, kolikor daleč je sploh mogoče, kajti s tem postane toliko zanimivejša, in ljudje jo bodo še rajši ogledovat hodili.
 
Večkrat omenjeni potok Ponikva <ref>Na spec. karti napačno „Huda luknja potok".</ref>izvira pod Metu lovim vrhom (818 m)<ref>Na spec. karti napačno „Metuld vrh".</ref>, teče kake 1/2 ure, potem pa na Koprivških jamah ponikne in v spodnjem teku preteka nadvojvode Ivana jamo.
145

urejanj