Črtice s potovanja hudomušnega Janka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2:
| naslov= Črtice s potovanja hudomušnega Janka
| avtor= Janko Mlakar
| izdano= ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. september 1898}}, leto 4, štev. 9, str. 137- 140, ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. oktober 1898}}, leto 4, štev. 10, str. 154-157, ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. november 1898}}, leto 4, štev. 11, str. 170-173, ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. december 1898}}, leto 4, štev. 12, str. 182-185 ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. februar 1899}}, leto 5, štev. 2, str. 17-20
| vir= [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-G1LV9BBF/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik+1898%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25 dLib 9], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-TIZLV71N dLib 10], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5ANPLKQB dLib 11], [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-FLE6DUV4/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik+1898%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25 dLib 12][https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-1Q335ZNW/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik+1899%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25 ]
| dovoljenje= javna last
| opombe=Spisal J.M.
Vrstica 156:
Ko se je bil pokrepčal, je šel še na vreme gledat, in ker je videl par zvezd, je upal trdno, da bo lepo vreme, in se trudil tudi, da bi o tem prepričal svojega tovariša in vodnike. Ko se mu je to posrečilo, se je zavil zadovoljno v odeje ju rekel: „Lahko noč!"
=(Številka 2)=
'''(Dalje)'''
Zvečer so se zbrali vsi: naša turista, vodnika, delavci in nosači, ki so tudi prenočevali v koči, pri časi rujuega tirolca na „prijateljski sestanek". Vsak je vedel kaj povedati. Posebno zgovoren je bil ključalničar 'iz Lienza. Zabaval je družbo z raznimi resničnimi in neresničnimi lovskimi dogodki iz svojega življenja. Za vzorec družili povem enega.
„Šel sem enkrat sam", je resno pripovedoval, „nad divje koze. Kmalu sem jih zasačil cel trop, in obstrelil sem precej hudo velicega kozla. Ker je ta žival
zelo trdoživa, ni padel, ampak trudil se je na vso moč, da bi jo mi unesel, če ne drugače, vsaj v kak prepad, samo da ga ne bi dobil. Hitim za njim, da ga
vzamem še enkrat na muho. Slednjič jo popiha črez ledenik. Šel je bolj počasi, ker je bil hudo ranjen. Večkrat se je spotaknil, pa vselej se je zopet pobral. Hitro sopemi za njim, da mi ne uide v kako razpoko, in že sem iztegnil roko,da bi ga zgrabil za rep - hotel sem reči za noge — kar mi izgine v široko razpoko. Tudi jaz omahnem in padem za njim. Ko sem se tako po zraku peljal, priletim na nekaj kosmatega: bil je kozel. Urno ga okobalim in prijezdim srečno na dno. Kozel je pa še enkrat zdihnil, in bilo je po njem. Najprej sem se otipal, če imam še vse kosti cele. Hvala moji hladnokrvnosti in preminolemu kozlu, bil sem popolnoma nepoškodovan. Pogledam kvišku; samo malo se je svitalo, kjer je zevala razpoka. Padel sem gotovo kakih štirideset metrov globoko. Izkušam po ledeni steni navzgor splezati, pa ne gre. Kličem na pomoč, toda kmalu sem nehal; kdo bi me pač slišal, ko ni bilo daleč naokoli žive duše! Kar grenko mi je postalo v ustih, ko sem pomislil, da bom moral morda tu umreti. Obupal pa vendar še nisem. Ko tako premišljujem, kako bi ušel smrti, in gledam potoček, ki je šumljal po dnu razpoke, mi šine misel v glavo: kaj, ko bi mogel na dan po isti poti, po kateri se ta voda odteka. Kozlu sem izpulil hitro brado in odrezal roge, drugo sem pustil Da le rešim svojo kožo, sem si mislil, kozlova ni toliko vredna. Potem začnem lezti po razpoki. Nekoliko časa je bila struga precej prostorna. Potem so se pa začele stene stikati, in moral sem se plaziti po vseh
štirih; to pa je bilo zaradi vode jako sitno. Kolikor sem je takrat, je menda nisem popil ne popreje in ne pozneje; zato se tudi od tistega časa z vodo tako sovraživa. Toda rešitev je bila le blizu. Kmalu se je začelo svitati, potoček je vedno bolj naraščal, razpoka se je širila, in — stal sem zopet pod milim nebom, ves premočen, pa vendar živ."
Ko so se tako pogovarjali, je divjal zunaj vihar na vso moč. „Če bo šlo tako dalje", se je oglasil Dunajčan, „priletimo s kočo vred na Pastirico".
„To pa že ne", pravi star nosač, še vedno krepek, širokopleč gorjanec; „ako bi pa kdo stal zunaj, bi se mu utegnilo pripetiti, da bi ga nesel vihar
navzdol. Meni samemu se je nekaj takega primerilo. Enkrat sem nesel v takem vremenu dolg drog h koči z Vanitove škrbine. Po grebenu še ni bilo sile; saj
sem že večkrat nesel po njem cel sod vina na hrbtu. Ko pa prilezem na vrh, me zagrabi hipoma vihar in me vrže črez rob na Kodnitzkees. Tu in tam sem se še izkušal okleniti skalovja, po katerem me je vihar metal, toda slednjič mi je zmanjkalo tal, in letel sem naravnost na ledenik. V svojo srečo nisem droga
izpustil iz rok: kako se je to zgod/te. še danes ne vem; je že motalo tako biti. Ko priletim, ali da povem natančneje, ko prileti drog na ledenik, se zasadi v sneg, ki je bil jako debel, in jaz splezam lepo po drogu na tla".
Vsi so se mu smejali, in nekateri so neverno zmajevali z glavo. Janko je pa komaj čakal, da pride na vrsto, da bi se jim kaj nalagal. Sedaj, si je mislil,
je ugodna prilika.
„Kaj ste poprej rekli", pravi nosaču, „da je danes hud vihar? To ni vihar, to je navaden, malo bolj hud veter. Veste vi, kaj je kraška burja? Veste,
kje je Kras? To je tam, kjer je polno velikih podzemeljskih jam. Pri trgu Postojini je n. pr. tako velika, da bi imel skoraj Klek prostora v nji. Glejte,
pri nas na Krasu je večji del leta taka sapa, kakršna nocoj žvižga okrog koče; in za to se malokdo zmeni. Kadar pa brije burja, je pa vse kaj druzega Tovorni vlak vam vrže s tira kakor meček. Ako zaloti ljudi na planem, jih nosi po zraku kakor perje; meče jih kar enega v druzega. Ako se pa dva drug druzega okleneta, nese kar oba v zrak; in včasih vidiš take pare sukati se po zraku, kakor bi plesali. Da nese človeka na streho, ni nič nenavadnega. Enkrat je zasačila staro branjevko, ki je jezdila suhega osla. Kar vam zgrabi oba in ju nese na streho bližnje hiše. Tam se osel ujame med dva dimnika, in burja ga je morala pustiti, starko pa tudi, ker je objela osla krog vratu. Ko je burja nekoliko odnehala, so prišli šele ljudje, da so rešili rigajočega osla in njegovo jahavko s tega vzvišenega prostora.
Drugi pot je zagrabila voznika in je najprej pometla z njim vse bližnje strehe, koder se je revež zastonj trudil, da bi se oklenil kakega dimnika. Potem
ga jo dvignila više in ga nesla v cerkveni zvonik, ki je pa imel vsa okna odprta. Zato ga je nesla kar skozi in ga postavila zopet ne baš prav rahlo na tla.
Tudi z menoj se je že burja poigrala. Lansko leto sem se peljal s pošto iz Postojine v Vipavo, ko je brila huda burja. V Razdrtem smo se ustavili, ker
smo morali konje prepreči. Ravno tu pa tudi najhuje brije in briše. Na cesti ni bilo žive duše. Le tu in tam je ležal kak voz v cestnem jarku, voznika pa je valjala burja po cesti, kakor bi ga „božje metalo". Tudi poštni voz se je gugal. Postiljon mi zakliče, naj odprem oboja vrata. To se mora vselej storiti, kadar stoji voz, da more burja skozi; drugače ga hipoma prevrne. Odprem, toda že sem letel iz voza in začel kozolce preobračati po cesti. Med tem, ko sem tako telovadil, se je spravila burja nad voz — konje so že bili srečno izpregli — ga vzdignila in nesla naprej. Tudi mene dvigne, me nese bliskovito za vozom — kakor bi so bala, da ne bi zamudil pošte — da mi je kar sapo jemalo, in me buti na kozla, katerega sem se krčevito prijel. Slednjič najdeva oba, jaz namreč in voz, zavetje za neko hišo, kamor naju je zanesla burja. Ko zlezem varno s kozla, pride
iz voza — kaj mislite, kdo V Noben drug kakor — postiljon. S kozla ga je vrgla burja na tla, potem pa treščila v odprt voz".
Vsi so Janka poslušali z odprtimi usti in se čudili tako grozni burji. Njegov tovariš se je pa smejal, da se je kar za bok.a držal. Janko pa je svoj obraz ubral v kolikor mogoče resne gube in rekel: „Da bodete še bolj spoznali, kakšna je pri nas burja, povem vam še tale najnovejši dogodek. Morda je kdo izmed vas o njem že bral v časnikih, pa nič ne de; zanimive reči se slišijo rade tudi dvakrat. Nekje na Krasu je stala nova, napol dodelana hiša; samo pokrita še ni bila. Zahrula pa je jako huda burja. Ko je ponehala, je imela ta hiša lepo novo streho. Se je li čudo zgodilo"? Ne, stvar se je izvršila popolnoma naravno. Druga, tudi nova hiša je stala kakih deset minut strani. Med tem, ko je burja divjala, je izginila s hiše popolnoma nova streha. Teta burja jo je zgrabila in pokrila z njo napol dodelano hišo ob cesti."
Ne tako resno, pa bolj šaljivo je bilo pa to", je nadaljeval Janko: „Nekoč je bil pri nas ravno semenj, ko nenadoma privihra burja. Sicer ni bila prav huda, vendar dovolj močna, da je pobrala ljudem klobuke, jih razmetala po cesti in jih slednjič nanesla klobučarjem na šatore. Ob istem času je pa klobučarjem pobrala nove klobuke in jih posajala ljudem na gole glave. In sicer je vsak dobil takega, ki mu je bil prav. Ako mu je bil namreč prevelik, mu ga je vzela burja zopet in mu tako dolgo druge pomerjala, dokler mu ni nasadila takega, ki se ga je trdno prijel. Sedaj pa pojdimo spat! Lahko noč, ljudje."
To rekši, odide s tovarišem v spalnico.
„Zakaj ste jih pa tako nabrisali"? mu pravi ta.
Maščeval sem se mu odvrne Janko. „Niste li videli, kako so se s komolci dregali, ko je pripovedoval lovec, kako je jezdil kozla, in nosač, kako je po
drogu plezal? Menili so, da nama smejo natvezti vse, kar se jim poljubi. Ako so mi verjeli, jim prav privoščim to lahkovernost; ako pa mislijo, da sem se
lagal, bodo tudi spoznali, da sem jim le povrnil "
Tačas, ko je Janko tako svoje laži olepšaval, so se prepirali v obednici, je 'li Janku kaj verjeti ali ne. Vsega mu seveda niso verjeli, neko spoštovanje so pa le dobili do kraške burje. Mir je pa naredila oskrbnica v koči, močna, zastavna žena, rekoč; „Kar je gospod pravil, je gotovo res; gospodje ne lažejo, kakor vi. Sedaj pa spat!"
Janku se je dobro zdelo, ko je čul to hvalo iz „nežnih" ust, njegov tovariš pa je kar pokal od smeha.
Kmalu je v koči vse potihnilo. Zunaj je pa vihar še vedno razkladal svojo moč. Megle so plesale okrog vrhov kakor bele nočne pošasti; tu in tam je pogledal Klek skozi svoj megleni zavoj na kočo, v kateri je Janko sanjal o njem...
'''(Dalje prihodnjič.) '''
[[Kategorija:V javni lasti]]
[[Kategorija:Planinski vestnik]]
| |||