Na Krn!: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
odstranjevanje celotne vsebine strani Oznaka: izpraznitev |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= Na Krn!
| avtor= A.Stres
| izdano= ''Planinski vestnik'' 25. Novembra 1897, leto 3, štev. 11, str. 169-175
| vir= {{fc|dlib|CL9SWPAI|s=3-11|dlib 11}}
| dovoljenje= javna last
}}
Spisal A. Stres
„ Meseca avgusta t. 1. priredi Soška podružuica skupen izlet na Stol (1667 m)" ta vest v Planinskem Vestniku me je prav prijetno iznenadila. Saj je človek
družabno bitje, hrepeneče po društvu; kaj pa je lepšega, kot v veseli družbi plezati na sinje gore!
Pogosti skupni izleti so vredni priporočila posebno še zaradi druzega vzroka. Razen navdušenih hribolazcev, občudovateljev prekrasne narave, se udeležuje skupnih izletov tudi veliko „slepih' turistov. Ti se pridružujejo le zaradi vesele družbe, za prirodo pa so blagovolili biti doslej slepi. Ko pa vendar kedaj prilezejo na kak vrh in se jim razgrne pred očmi najlepša preproga, najboljši zemljevid, ko se čutijo nekako proste, vzvišene gospodarje sveta, ko nimajo druge želje, kot da bi mogli s krili letati z vrha na vrh ter si zdaj to, zdaj ono natančneje ogledati: tedaj spoznajo, da ne hodi gospoda na hribe jest, ker v dolini nima teka.
Prav zaradi takih bribolazcev je dobro napravljati skupne izlete na bolj zložne hribe, da kedo ne opeša prezgodaj ter ne napravi trdnega sklepa, da ne
pojde več v breg. Najpripravnejši hribi so taki, katerim čepi pod vrhom (če ni planinske koče) prijazna vasica, kjer se dobi kaj za večerjo in vsaj kaj postelji podobnega, da se okrepčajo udje za hudo pot na vrh. Tak hrib s prekrasnim razgledom je Stol. V podnožju mu stoji več vasic. V Sedlu ali Breginju dobiš svežega piva, dobrega vina, kaj okusnega pod zobe in tudi posteljo. Od tod do vrha prideš v dveh malih urah. Markacije ti ni treba iskati, ker je ni. Vodnika ne potrebuješ: vrh se vidi, prepadov ni, dobra steza se vije po samih pisanih senožetih, okrašenih z belimi pečnicami.
Željno sem pričakoval napovedanega izleta in ga tudi pričakal. Prve dni avgusta meseca sem dobil vabilo Soške podružnice za izlet na — Krn ! Prav —
sem si mislil — saj na Stolu sem lahko vsak dan, hodimo torej na Krn (2246 m). Odhod za Kobaridce je bil napovedan za 8. dan avgusta ob treh popoldne iz
Kobarida do „Kuhinjske planine", kjer se združimo s Tolminskimi izletniki, ki pridejo od južne strani; tu prenočimo in drugo jutro na vrh.
Da ne bi zamudil, sem prišel že dan poprej v Kobarid. Jako sem se zveselil, ko sem zvedel, da se udeleži izleta več gospodičen in mnogo gospodov.
Drugi dan, ob določeni uri, smo se pričeli zbirati, a šlo je nekam počasi: vsake četrt ure je prišel po eden s kisloveselim obrazom. Pozvedoval sem, zakaj
je vse tako klavrno. Povedali so mi, da ne pojde toliko gospodov, kolikor jih je bilo namenjenih, gospodična pa nobena. Ta novica je še ju ene tako užalila, da sem šel iz sobe na plano, povzdignil oči proti nebu in opazil — da se tudi nebo solzi. Vkljub temu smo se odpravili proti Krnu. Bilo nas je devet. Peli, šalili, smejali smo se do vasice Ladre. Do tod je prav lepa vozna cesta, dalje pa drži ozka, peščena pot navkreber proti Libušnjemu. Polagoma se je zvedrilo, in solnce, hoteč popraviti, kar je zamudilo, je pripekalo toliko huje. To nam je vzelo veselje za šale. Ob znoju smo dospeli v Libušnje. Vas sama na sebi ni posebno lepa, niti nje lega zanimiva, a gosto sadno drevje, v katero je skrita, prikriva vse nedostatke.
Tu sta se nam pridružila še dva gospoda. Pot vodi z Libušnjega vedno bolj navkreber. Na majhni planoti nad vasjo Vršno smo počivali. Kakor se ob dežju
čreda ovac stiska v gosto gručo, tako je na ravnici pod nami stisnjenih precejšnje število s slamo kritih hiš. Videli smo tudi streho rojstne hiše slavnega našega pesnika Simona Gregorčiča . Vsem je ta kraj prav ugajal. Pod vasjo leži polje, kar celi gozdi sadnega drevja, niže v dolini se vije srebrna hči planin, ob nji pa bela cesta Za vasjo so senožeti, pašniki in dalje tam planine. Povsod se oglašajo čredni zvonci, vmes pa odmeva vrisk veselih pastirjev. Nismo utegnili dalje občudovati „planinskega raja", mudilo se nam je naprej.
Ko smo hodili skoraj že celo uro, smo zapazili na nasprotnem hribu izletnike iz Tolmina. Veselo smo začeli vriskati ter mahati s klobuki v pozdrav — a nobenega odzdrava. Užaljen sem pogledal skozi kukalo in uzrl — par kopic sena.
Se en grič nam je bilo prevaliti, in prišli smo na „Kuhinjsko planino". Prav lepa in velika planina je to. Koč je črez štirideset vkup; od daleč se vidijo
kot vas. Tik teče prav dobra studenčnica. Dospevši v stan, smo se postavili krog ognja, da bi se posušili, a dim nas je le prekmalu izgnal. Malo časa smo bili zunaj, pa so prisopihali Tolminci. Njih lepša polovica je bila precej številna — čast jim! Po kratkem, srčnem pozdravljanju smo posedli po zidovju nekdanje koče. Prijazni planšarji so nam zakurili sredi torišča velik ogenj. Ko smo preložili nekaj vsebine iz nahrbtnikov v trebušnike, smo pričeli prepevati, dež pa rositi, a ni nas pregnal. Mogočno so se razlegale pesmi visoko v planini v tiho noč. Kako navdušeno se peva, kako je zadovoljnosti srce razigrano, ko sediš v tihi noči ob plapolajočem kresu! Žal, da smo te divote tako redko deležni. Staroslavne veselice o kresu se vedno bolj opuščajo: le še otroci skrbe, da otmo ta lepi slovanski običaj s tem, da zapalijo na kakem bregu malo trnja.
Prepevali smo pozno v noč, dokler nas ni spanec razpršil po svislih. Bolj utrjeni so dobro spali na še presvežem senu, večini pa se je zjutraj poznalo, da
je sprejemala obiske kobilic in drugih žuželk, ali pa da je raje poslušala večernico, ki so jo priredili naši sosedje v pritličju nam na čast. Glasbeno orodje so bili izključno le zvonci in verige, pevci pa baritoni: mu!
Zjutraj je vsakemu hribolazcu prvo vprašanje: kako je vreme? Nam tega ni bilo treba vprašati: šumenje dežja nam je povedalo, da lahko malo dalje
pospimo. Večina, kateri niso ugajale slamnate pernice, je šla po vsem dežju do pol ure oddaljene gostoljubne Mohove hiše, rojstnega doma zgodovinarja prof. Simona Butarja. Tudi mi smo pozneje prišli za njimi. V obširnem poslopju smo dobili vsi (sedemindvajset brez nosačev) dovolj prostora. Preljubezniva gospodična nam je pripravila izvrstne kave (hvala ji!), in tri ure smo se tu na razne načine zabavali. Ker je dež le še vedno huje lil in ni bilo upanja, da bomo videli vrh Krna, niti da pojdemo v vedrem domov, smo zlezli v dežne plašče ter odšli proti domu. Brž pod hišo so se ločili poti. Par krepkih pozdravov, in Tolminci so krenili po levi, mi po desni stezi.
Huda pot je bila to! Zunaj nas je močil dež, znotraj pa pot. Hiteli smo namreč tako, da smo bili v dobri uri že na Libušnjem. Postrežljiva krčmarica
pri »Francetu" nam je postregla s suhimi košuljami in z dobrim obedom. Ker je še vedno lilo, nam pa se pod streho dobro godilo, smo ostali do večera pri
kozarcih. Da ni bilo brez petja in napitnice, vezanih in nevezanih, se razume. Ob občem veselju nismo opazili, da se je že zvedrilo ; šele mrak v sobi nas je opomnil, da treba odriniti domov. Krasno, čisto višnjevo nebo nas je vabilo zopet na vrli. a izvabilo le dva: mojega prijatelja in mene, drugi so odšli v Kobarid. V dveh urah sva bila v Zaslapenski planini, ki leži nekaj više od Kuhinjske planine. Ker so tu že vsi ležali, sva zlezla i midva na prve svisli. Izvrstno sva spala! Drugo jutro za rana sva dobila v stanu svežega mleka — a glej smole! — že drugič se nama je pripetilo, da nisva oba imela za deset krajcarjev drobiža. To se mora hribolazcu šteti v zanikarnost, katero popravi le s par smodkami.
Jutro je bilo prekrasno. Veselo sva torej lezla proti vrhu, kamor sva dospela v dveh urah ravno ob solnčuem vzhodu. Razgleda si ne upam popisati, in mislim, da ni peresa, ki bi prav narisalo krasoto in dostojno opisalo občutke ob takih trenutkih. Takega užitka ne bo imel nobeden čitalec, kakršnega ima hribolazec ob tako jasnih dnevih. Zrak je bil ta dan tako čist, da ni bilo opaziti na nebu najmanjšega oblačka, niti v daljavi navadne megle; le nad bolj zaprtimi strugami in nad Bohinjskim jezerom je ležala siva odeja, Na severu in severozahodu so se kopali srebrni velikani v zlatem morju solnčnih žarkov. Na zahodu se je divilo oko bolj nizkim zelenim hribom in daleč za njimi krasni italijanski ravni. Jug nama je kazal krasno Adrijansko morje. Pa vzhod? —kaka podoba! Oko ne vidi daleč do Bohinja druzega, kot kamenita brda. Doline so podobne preoranemu skalovju. Prav pod nama je ležalo temno Krnsko jezero, menda v najnižji dolini (1383 m).
Že doma sva se zmenila, da pojdeva črez Krn v Bohinj. Krenila sva torej ob strmem južnem robu k preseki med Krnom in Pohoncem, koder vodi steza
k jezeru. Solnce je močno pripekalo — bila je že deveta ura. Žeje nisva trpela,snega je tod dosti; napravljala sva si iz njega in citronove kisline prijetno hladilo. V dveh urah sva bila v planini „Na polju". Od tod je le še četrt ure do okoli 500 korakov dolzega in 200 širokega jezerca, ki je napaja sama snežnica. Visoke sive peči Lomeževe in Šmoliorjeve se zrcalijo v čisti vodi, po kateri plava nebroj ribic. Ne vem, kako se te sirotice prerede. Krušne drobtinice, ki sva jih jim metala, so jih privabile cel oblak h kraju, a nobena ni bila velika nad 10 cm. Ko sva jih bila nakrmila, sva odšla v bližnjo planino „Duplje", kjer sva počivala do poldne. Od tod naju je vodila steza črez skalovite griče in doline na sedlo med Bogatinom (1998 ni) in Mahavščekom (2008 m). Od sedla, ne daleč na levo, je večinoma že zasuta jama kjer so zlato kopali, ali bolje zakopali. Celi hrib iz jame izvoženega kamenja in grušča nam pričuje, koliko zlatega časa in denarja so tu zabili. Od prelaza se pride v dobri četrti ure na vrh Bogatina ali tudi Mahavščeka, a razgleda od tod ni nobenega, ker sta oba sredi med večjimi brati.
Šla sva navzdol po kameniti stezi proti „Govnaču", kamor sva dospela ob štirih popoldne. S početka sva menila tu prenočiti, a ker je bilo še zgodaj, sva
krenila k izviru Savice. Dve dobri uri hoda je do tja. Pot je prav dobra, le kjer se začne viti navzdol proti Savici v brezštevilnih ključih, je hudo strma in dolgočasna. Veselje, da bodeva kmalu videla kraj, kjer se je rodil „Krst pri Savici", nama je spešilo korake. Radostna sva pozdravila desko, ki nama je pokazala zložno novo pot do slapa. Po stezi grede, se vedno oziraš, kje zapaziš slap, ki tako glasno bobni. Že si na razglednem hodniku, a še nič ne vidiš, ko pa napraviš le še eden korak izza roba, se ti zdi, da si prestavljen na drug svet. Pred teboj strmi velikanska, gola, skoraj navpična stena. Zdi se, kot bi ji krogla bila predrla veliko luknjo, iz katere grmi živa penečina. Nemo sva občudovala prekrasni prizor. Rada bi ostala dalje časa tam, a še dolga pot in bližnja noč sta naju silili naprej. Zadovoljna sva stopala po gozdu proti debelo uro oddaljenemu jezeru. Jezero s okolico ni nama posebno ugajalo — premrtvo je. Nobene vasice ni tod, razen dveh cerkvic, par hiš in hotela za turiste na vzhodni obali jezera. Tu ni čuti veselega ukanja ter petja z bližnjih hribov, le „hči kraljeva pribobni in pesem peva,od nje doma slavno mirnega."
| |||