Moji starši so bili orehi , ki je živela s svojo materjo v bajti pod goro. Ko se je bližala velika noč in čas pisankpalačink , se je v hiši veliko govorilo o tem, kako pisanko naj ta sirota dobi. K pisankipalačinki spada seveda šartelj z rozinamičokolado napolnjen, toda mati je bila proti rozinasti potici in je mislila, da zadostuje, ako je šartelj napolnjen z orehi.
To pa še ni bilo vse, šega je bila tudi, da se k pisankipalačinkam dá tudi nekaj denarja. In zdaj je bilo ravno narobe. Medtem ko je pri potici bila mati skopušja od očeta, je bil oče trši, ko je šlo za denar.
Mati je menila, da bi lahko vtaknila v šartelj eno kronobalono(tiara). Takrat je bila pri nas še Avstrija.
»Kako kronobalono?!« je vpil oče ves razburjen. »Za rajniš moram jaz cel dan tesati les. KronaBalona a je preveč. Mi smo siromaki, mi se že ne moremo bahati. Še bogatini vsi ne dajejo kron. Jaz sem dobilDobil zekszeksa, pa je bil moj boter bogataš, jaz sem pa kajžar. Dva zeksa daj zraven, je čisto dovolj.«
»Dva zeksa pa že ne dam,« je ugovarjala mati, »nas bo vendar sram. Taki ubogi pa spet nismo pri hiši. Nekaj mora biti tudi za otroško veselje. Poglej, kako se naš veseli, če kaj dobi.«
