O fotografiji: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
kompletiranje, bib podatki |
||
Vrstica 2:
| naslov= O fotografiji
| avtor= A. Zankl
| izdano= ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25.
| vir= [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-WOTVBPCE/b930cda8-4803-40eb-a53a-18ebcc1f1f84/PDF dlib 4/7] ; [http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-LOAUEGZ0/f4642d0a-3f87-4716-84e6-f44c46da0762/PDF
| dovoljenje= javna last
| opombe= Spisal A. Zankl
| obdelano=
}}
Vrstica 11:
{{neoštevilčena poglavja}}
==II.==▼
(Konec.)▼
==I.==
Povabljen sem, naj pišem in pošiljam „Vestniku" članke o fotografiji, a ne vem pri čem naj začnem. Fotografija dandanes obsega toliko obširne tvarine, da se nestrokovnjak ne more dovolj načuditi, kako se jo mogla tako čudovito razviti v šestdesetih letih. Posebno v zadnjem času ni skoraj niti meseca, ki ne bi prinesel nove iznajdbe ali poprave. Saj pa tudi ni nobene znanosti, ki bi
podajala toliko zanimivosti, toliko užitka, kakor fotografija. Fotografija ima neko posebno privlačevalno moč, in kdor se je je enkrat poprijel, je ne popusti zlepa. Tudi slovenskih amaterjev je nekaj, a neorganizovani so še, in zato je najtopleje pozdraviti ustanovitev fotografskega odseka v področju našega »Planinskega društva."
Med drugimi narodi nahajamo mnogo fotografskih klubov, ki vplivajo jako
blagodejno posebno na razvoj umetelne fotografije. Udje teh društev se shajajo,
si dopisujejo, prirejajo razstave in se tako vzpodbujajo. Mnogi proizvajajo res
umetniški dovršene podobe, ki bi krasile tudi velike ilustrovane liste, in ki so
gotovo lepše, kakor marsikatere slike dvomljive vrednosti, ki visijo po našili stanovanjih. Zato bi bilo želeti, da bi se poprijela posebno naša inteligencija te lepe umetnosti. Nihče se ne bode kesal tega in, ko premaga prve težkoče, bo fotografoval vedno z večjim veseljem. Začetnikom bodi povedano, da se ni posebno težko priučiti fotografiji in izdelovati navadne svetlopise, samo naj ne poskušajo naenkrat raznih strok in načinov fotografije, ampak naj se najprej priuče eni stroki in enemu načinu, potem pa naj šele preidejo na druge.
Rekel sem, da ne vem, kje bi pričel. Nobena stroka v slovenskem slovstvu
ni tako zanemarjena, kakor fotografija. A vendar ne bom začel pri a—b—c,
ampak pojdem takoj do jedra. Začetniki si oskrbite, ako hočete razumeti te članke, krate k navod (obširnejše knjige o fotografiji si omislite pozneje, ker bi jih v začetku radi preobširnega gradiva ne razumeli). Za začetnike je sploh jako koristno, ako se seznanijo najprej s teorijo fotografije, ker potem pri nakupu aparatov in
potrebščin ne tavajo po temi.
Upam, da bom s temi vrsticami amaterjem koristil. V poznejših člankih
bom opisoval druge točke fotografije in se pri tem posebno oziral na umetniško
stran in kazal, da se morejo potom fotografije proizvajati tudi umetniške slike.
Seveda mora biti amater nadarjen in imeti dober okus. Fotograf po poklicu ne
more delovati umetniški, ker je odvisen od občinstva, ki navadno nima smisla za
umetnost. Zato se marsikdo, ki razen teh navadno res brezokusnih, četudi tehnično dobro izvršenih fotografij, ni videl nobenih drugih, ironično nasmehne, če čuje govoriti o fotografski „umetnosti". Njemu bi svetoval, naj bi šel v kako
razstavo n. pr. dunajskega „Camera-CIuba", ali pariškega „fotografskega salona":
tam se kmalu prepriča o nasprotnem. Taki predsodki so izginili tudi že med mnogimi slavnimi umetniki-slikarji, ki poznajo fotografijo, in ki naravnost pripoznavajo, da fotografija more biti, seve pod gotovimi pogoji, umetnost.
Upam, da pride tudi pri nas kmalu do tega, in k temu naj pripomorejo naši amaterji.
Nefotografi naj blagovolijo imeti potrpljenje s temi članki, ali pa naj začno
tudi sami fotografovati, to bi me seveda najbolj veselilo.
Slovenski amaterji, pridobite prijateljev naši lepi umetnosti! S tem pripomorete, da širši krogi šele prav spoznajo krasoto naše lepe domovine, posebno naših planin, in jo bodo še bolj cenili!
Aparati pri fotografu-amaterju.
Razume se samo ob sebi, da bo delovanje amaterjevo v prvi vrsti obsegalo
posnemanje pokrajin, razgledov in pokrajinskih študij, včasih morda tudi skupin.
Brez posebne delavnice, dragih priprav in vajene roke bo amater težko izdeloval
dobre portretne slike. Za pokrajinsko fotografovanje mora imeti aparat, ki je lahek in se da zložiti v majhen prostor in spraviti v potno torbo. Pokrajinski fotograf se bo posluževal vedno potnega aparata, to je aparata z mehom in stojalom, ker mu dober potni aparat služi jako mnogobrojno in mnogovrstno, a momentna kamera mu more rabiti samo v gotovih primerih. Aparat s stojalom mu ne služi samo za pokrajinske posnemke, ampak z njim more tudi, ako je meh dovolj dolg, reproducirati raznovrstne slike in svetlopise v naravni in nadnaravni velikosti. Z njim more fotografovati poslopja in notranje prostore, ne da bi divergirale navpične črte navzgor ali navzpod, potem industrijske predmete i. t. d. Rabiti more različne objektive in spodaj popisane objektivne vložke. Stativnih aparatov, ki so si vsi bolj ali manj podobni, je nebroj. Vse pa moremo uvrstiti v tri skupine namreč: v francoski, angleški in nemški model.
Francoski model ima sprednji in zadnji del enako velika, in sta oba pravokotna. Meh je koničen, in njega ozki del pritrjen na sprednji del tako, da se more obrniti za 90° in z njim zadnji del, na katerega je trdno pričvrščen. S tem je omogočeno, da moremo napravljati slike v visokem in podolgastem formatu, ne da bi bilo treba obrniti ves aparat za 90°. Deščica, ki nosi objektiv, se more premikati gori in doli in jemlje vselej tudi meh s seboj, včasih tudi povprečno. Nazadujem deluje vizirna šipa, kije ali pribita in se da odpirati in zapirati kakor vratca, ali pa jo pritiskata dve peresi ob okvir. Zadnja naprava je boljša, ker more biti kaseta vedno v aparatu, tudi ako je zložen, in zavzema zato manj prostora. Sprednji del se da pri boljših aparatih vrteti okoli svoje horizontalne osi, ravno tako tudi zadnji del okoli svoje horizontalne in vertikalne osi. Pri francoskem modelu se navadno le premiče zadnji del in ne sprednji, a dobiti je tudi aparatov, pri katerih se premiče samo sprednji (kar je nepraktično), ali pa oba dela. Pri mnogih aparatih je deska, po kateri teče zadnji, odnosno sprednji del, dvojna in sicer tiči podaljšek v glavni deski, ali pa tiči glavna deska v podaljšku. Zadnje je bolj priporočila vredno. Tu pa tam je podaljšek poseben del zase in se lahko natakne na aparat in zopet sname.
Nemški model je podoben francoskemu. Namesto koničnega meha pa ima kvadraten meh, ki je v premeru povsod enak. Zadnji del se ne more obračati za 90°, ampak se obrača samo okvir, ki nosi vizirno šipo. V ta okvir se vtika pri posnemih tudi kaseta; ako pa zopet zložimo aparat, se mora vzeti zopet iz njega. Pri nekaterih aparatih se premiče tudi sprednji del. Radi širine objektivne deščice se moreta pri formatih 13:18 cm in 18:24 cm pritrditi dva objektiva za stereoskopne posnemke, v aparat pa se vtakne elastična stena, ki ga deli v dve temni sobici. Vse drugo ima nemški model s francoskim enako.
Najbolj duhovito in za vsestransko porabo pa je izdelan angleški model.
Ima vedno podaljšek meha, ki je koničen. Sprednji in zadnji del se moreta vrteti
okoli horizontalne in vertikalne osi, sprednji del se da potegovati gori in doli, na desno in na levo. Oba dela se premičeta naprej in nazaj. Okvir z vizirno šipo se da obračati za 90°. Značilno za ta model je tudi to, da vizirna šipa ni pokrita. Zavzema pa jako malo prostora in je jako lahek. Sestavljen je umno in zahomotano, in zato ga ne bodem opisoval, ker bi čitatelji težko razumeli konstrukcijo brez slik.
▲==II.==
Vrstica 38 ⟶ 86:
Kar se tiče cene aparatom, je vobče opomniti, da kolikor rabnejši je aparat, toliko dražji je. Splošna svojstva mora imeti vsak, tudi dober kup aparat (seveda ako ga je izdelala solidna tvrdka). Dobre slike predmetov, n. pr. navadnih pokrajin na ravnem, skupin i. t. d., pri katerih ni treba raznih zgoraj popisanih posebnih naprav na aparatu, niso zavisne od aparata (seveda dobro narejenega, čeprav primitivnega). Za trideset goldinarjev se dobi že skoraj vsestransko raben aparat 13:18 cm z dolgim mehom (okoli 45—50 cm), z eno kaseto in s stojalom. Bolj preprosti, ne vsestransko porabni stativni aparati stanejo celo samo 12—15 gld. Če ima aparat več naprav in finosti in je elegantno narejen, je seveda dražji in stane do 100 gld., posebno z angleškimi kamerami.
▲(Konec.)
[[Kategorija: Planinski vestnik]][[Kategorija: Dela leta 1898]][[Kategorija: A. Zankl]]
| |||