Lažnjivi Kljukec: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Anja Antloga (pogovor | prispevki)
Anja Antloga (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 167:
 
Povedal sim to svoji prijatlici in sim jo lepo prosil, mi brez zamude neznane vrata odpreti, ako noče, da bi brez sape in koj mertev pred njo ne padel. Da bi jo lože premagal, mi mojo željo spolniti, sim ji obljubil, koj ko mi bo mogoče, se k nji nazaj verniti, in potem pa tudi polno barko zemeljskega zraka sabo pripeljati, da mi bo mogoče, vsaj eno leto pri nji ostati. »Ako ni drugač, da se morava ločiti,« je rekla zala devica, »se pa verni! pa ne pozabi, predragi Kljukec, da je v globočini morja serce, ki za tebe gori. Pridi k meni nazaj, kadar se ti poljubi in z veseljem te bom sprejela.« Pa te sladke besede niso zamogle me nazaj deržati. Slovo sim vzel po spodobnosti od morskih devic in od svoje prijatlice in ta me je še do meje spremila.
 
Ko sim spet v morje prišel, sim našel svojega soma še na tistim mestu, kjer sim ga privezal. Ali uboga žival se mi je skorej popolnama posušil, ker ni imela dosti živeža, ko sim jez vsega v obilnosti imel. V srečo mi je moja lepa devica bisago do verha napolnila; zvesto sim te dari s svojim tovaršem delil in veselje sim imel viditi, kako je že drugi dan spet tako okrogel bil, kakor je bil pred.
 
Dosti urneje sva plavala proti verhu, kakor proti dnu. Pa bolje bi bilo morebiti, če bi bila nekoliko ur pozneje na verh prišla. Komej sim se namreč spet s čistim zrakom nekoliko oživel, kar zagledam barko polno vojakov, ktere sim koj za morske tolovaje spoznal. To spoznanje me ni težko stalo, ker je najmenj petdeset vatlov široko in dolgo kervavo rudeče bandero z barke vihralo, kakor če bi se bili veselili, kri prelivati.
 
Tolovaji mende niso dobro vidili ali so pa peršpektive (rešpetine) zgubili, poklicali so namreč mene (ali pa mojega soma, ne vem koga), kakor sovražno barko in terjali, da nej bandero svoje dežele nategnem ali pa jadra zavežem. Se ve da nisim mogel ne tega ne unega storiti; pa na to tolovaji niso kar nič gledali; zakaj ko nisim koj njih volje spolnil, so začeli na mene streljati. Pa to mi ni serca vzelo. Vidil sim, da bi, ako bi me premagali, gotovo umreti mogel, in če bi se mi to ne zgodilo, bi me sabo v sužnost peljali. Sklenil sim tadaj, rajši kot prav junak umreti, kakor se kot sužnik v žareče pušave afrikanske odpeljati dati.
 
K boju za življenje in smert pripravljen spodbodem svojega soma krepko z ostrogami, da je ves divji se na tolovajsko barko zagnal. Urno se je obernila, da bi iz cele strani v mene streljala, pa enako urno in še urneje sim tudi jez svojega konja obernil, tako da sim 15 ali 20 sežnov blizo barke prišel, ktero so tolovaji oropali in k svoji barki privezali. To sim ročno v svoj prid obernil in skočim na njo. Soma sim še enkrat dobro z ojstrogami sunil tako, da je nekaj zavoljo tega nekaj pa zavoljo kugel tolovajske barke, ki so ga zadevale, ves odivjan, na barko planil z široko raztegnjenim gobcom. Tako sva jez in moj tovarš tolovaje od dveh strani prijela. Bojevali smo se več ur in nazadnje sva bila tako srečna, sovražnika v dno morja pognati. To bi bil že pred lahko storil, če bi bil hotel. Pa v začetku sim bil dovoljin, tolovaje s strelom za strelom pozdravljati. Z eno roko sim basal kanon in streljal, z drugo sim pa veslal, tako da sim barko zdaj na to zdaj na uno stran obračal. Pa pri vsim tem nisim mogel kaj sovražniku. Tudi on se je dobro sukal. Prizadeval se je mojo barko s kaveljni k sebi potegniti in če bi mu bila sreča pomagala, bi bil jez mogel omagati; pa tega mu nisim pustil. Pri vsim tem rni je pa ta reč predolgo terpela. Skočil sim tedaj na poveršje svoje barke, izderem veliko arbljo in začnem po tolovajih tako neusmiljeno mahati, da so, ker se niso mogli ne varovati ne rešiti, kmalo vsi zmešani bili in niso mogli več barke tako ročno sukati, kakor pred. To si je moj som v svoj prid obernil in šop! Na enkrat je imel ves sprednji del sovražnikove liarke v svojim gobcu. Skorej v tistim hipu mahnem še enkrat ves razdivjan z vso močjo po barki, in jo prekoljem čez pol tako, da je kmalo potem eno polovico moj som požerl, druga se pa o strašnim vpitju tolovajev v dno morja se pogreznila. Brez usmiljenja sim jih vidil vtoniti. Pa ni dolgo terpelo, da se je vunder serce v mojih persih omečilo, ko sim zdaj tu zdaj tam vidil človeka glavo iz morja pomoliti in z vzdignjenimi rokami prositi: „ Oh gospod Kljukec, usmilite se nas, rešite nas!"
 
Polovil sim tadaj jih, ki so po morju plavali in božja previdnost je tako ravnala, da vsih tolovajev ne eden ni rešen bil, unih pa, ki so na vjeti barki bili, ne eden ni ob življenje prišel.
 
Rešeni smo bili res, pa samo za kratek čas. Brez živeža smo namreč na oteti barki bili. Tolovaji so vse na svojo barko preložili in je z njimi vtonilo. Tudi so tolovaji v tej barki veliko veslo razstrelili in plavala je tadaj kakor poleno v vetru po valovih morja. Ostal nam je pa vunder še moj zvesti som. Tolažil sim tedej rešene jim rekoč, da nej me le tu čakajo, kjer so zdaj, da jih bom mogel zopet najti, ker bom urno k pervemu mestu jezdaril po barko, da nas bo rešila.
 
Podal sim se tudi res koj na pot, pa že drugo jutro sim v svojo žalost in s strahom vidil, da moj som bolj in bolj počasi plava in kmalo sim se prepričal, da mora bolan biti. Skerbno mu pošlatam žilo in spoznam, da ga vročina zlo kuha. Bal sim se, da mi bo smert zvestega soma vzela in nič nisim mudil, mu kaj dati, kar bi mu želodec sčistilo, Pa prepozno je bilo. Požerta barka je obležala mojemu tovaršu v želodcu in ga je silno tišala. Tudi me je votlo mermranje, ki sim ga iz ribe slišal, prepričalo, da požerti tolovaji še žive, ali pa saj, da niso vsi poginili. Posamne besede, ktere sim slišal, ali saj slišati mislil, so mi dale misel v glavo, da imajo gerdeži namen ali pa da so že začeli, si pot iz svoje ječe nadelavati. Kaj tacega pa je moglo mojemu somu bolj nevarno biti, kakor zobje, ki jih majhni otroci dobivajo. Nazadnje se je na stran vlegel in s silnim izdihljejem je izdihnil svoje veliko življenje.
 
Kaj mi je bilo zdaj početi? Svoje žive dni še nisim bil v taki zadergi. Dalječ in dalječ ni bilo druzega kakor nebo in morje, jez pa v sredi čisto sam z mertvim morskim somom?
 
Pa tudi zdaj me moja pamet ni zapustila. Ali nisim vedel, da ima moj som polovico barke v svojim želodcu in niso bili ostanki te barke dosti, me rešiti?
 
Serčno se lotim dela, odprem svoj pipec in prerežem vamp svojega tovarša. Nevarnost boja, ki bi mi ga bilo z ujetimi tolovaji prestati, se mi zdaj ni velika zdela. Kdor ima junaško serce, tudi nikolj sovražnikov ne šteje. Pogumnost in serčnost pa tudi svoje plačilo dobi. Ko sim na eni strani v somov vamp lezel, so si na drugi strani tolovaji iz njega pot naredili. Zadeli se nismo tedej. Vidil sim namreč ramo poslednjiga skozi luknjo zlesti, ko sim glavo skozi svojo pomolil, da bi se, kakor umen vojak, ozerl. Tako sim dobil srečno zaklade v svojo last, po kterih sim hrepenel in poslužil sim se jih tudi koj. Plan za to sim si že pred naredil in brez odloga sim ga izgotovil. Naredil sim si namreč mašino za leteti. Zakaj samo tako mi je bilo mogoče, urno in srečno na deželo priti. Ker sim znal plavati, kakor nihče, mi je ta umetnost pervo misel v glavo dala. Prav zložno sim sedel na širokim jermenu v sredi mašine, ktero sim kakor je bilo treba, ali nižeje ali višeje, na desno ali na levo, naprej ali nazaj lahko pognal. Tako sim letel tudi urno kakor lastovka v višavo. Naj pervo sim hotel visoko v oblake se vzdigniti, da bi vidil, kje in kam bi se najbolj varno doli spustil. Bil sim že blizo lune, kar me zadene nepričakovana nesreča. Ko sim namreč v drugo sapo prišel, sim menda pozabil perute svoje mašine prav naravnati. Veter se je v perute vjel tako, da jih nisim mogel več vižati in vertinc me je gonil po višavi, kakor slabo peresce. Resnično sam moram reči, da sim še v vsih zaprekah svojega življenja svojo glavo obderžal, pa tukaj je nisim mogel.V glavi se mi je zmešalo. Čutil sim, kakor v težkih sanjah da padam, ali bom pa v morje ali na suho padel, nisim mogel razločiti. In kdo bi bil pa tudi razločiti mogel?
 
Ko sim se iz svoje omame zbrihtal, sim ležal na mehki postelji, ki je bila na sonce postavljena in dobra sreča me je nanjo položila. Vesel skočim z nje, tečem k morju in pošljem brez odloga barko k zapušenim svojim tovaršem. Vsi so bili rešeni in par tednov pozneje pridem srečno v južno Ameriko.
 
=== Peti zgodek. ===
 
Ko sim bil še na Turškim, sim se večkrat v barčici po morju kratek čas delal. Celo veliko turško mesto in sultanov grad sim vidil. Enega jutra, ko sim lepoto in jasnost obnebja ogledoval, zagledam nekaj v višavi, kar je bilo kakor gosje jajce veliko. Še nekaj druzega je v tej reči doli viselo. Kar vzamem svojo najboljo in najdaljšo puško, brez ktere ne grem nikoli od doma, jo nabašem s kugljo in jo izstrelim v okroglo reč. Pa zastonj. Se drugič strelim z dvema kuglama, pa tudi zdaj nisim nič opravil. Se le ko sim tretjič vstrelil, s šterimi ali petimi kuglami, naredim na eni strani luknjo in pripravim reč na zemljo. Mislite si, kako sim se čudil ko je lep pozlačen voz, ki je na silno velikim balonu visel, kakih dvanajst komolcov od mene poleg moje barke padel. V vozu je sedel mož in polovica ovce, ki je bila kakor pečena. Ko se je moje čudenje nekoliko vleglo, sim obstopil voz in moža s svojimi ljudmi.
 
Možu, ki je bil Francoz, ste visele iz vsacega aržeta po dve silno lepe verižice od ure z lepimi velikimi kamniči, na kterih so bili gospodje in gospe namalani. Iz vsake luknje za gumbe (knofe) mu je visela zlata medalja, najmenj sto cekinov vredna, in na vsakim perstu je imel demantast perstan. V hlačah in suknji je imel polne mošnje cekinov. Moj Bog, sim mislil, ta človek je mogel človeškemu rodu silno velike dobrote skazati, da je tako s tacimi darmi obložen. Pa pri vsim tem je bil vunder zdaj tako preplašen, da je komaj besedice ziniti mogel. Čez dolgo se je zopet zbrihtal in povedal mi je to le: »Te vožnje nad zemljo sicer nisim s svojo glavo in učenostjo iznašel, pa vunder sim imel sence, se v višave spustiti. Pred kakimi sedmimi ali osmimi dnevi – pozabil sim že prav kdaj – se vzdignem na Angležkim in uzamem ovco sabo, da bi tavžent in tavžentom zijalov čudne reči kazal. V mojo nesrečo se preverže veter deset minut potem, ko sim se vzdignil, in namest da bi me bil tje nesel, kjer sim se hotel zopet na zemljo spustiti, me je zagnal nad morje, kjer sim menda tudi celi čas v neizrečeni višavi visel. Dobro je bilo, da z ovco nisim mogel komedij začeti. Zakaj tretji dan me je taka lakota nagnala, da sim mogel ovco zaklati. Ko sim bil takrat tako neskončno visoko nad luno in čez šestnajst ur pozneje nazadnje tako blizo sonca prišel, da sim si obervi osmodil, sim položil mertvo ovco potem, ko sim jo iz kože djal, na tisto mesto voza, kjer je bilo sonce najmočneje, ali z druzimi besedami, kjer balon ni sence delal. Tako je bila v pol ure pečena. S to pečenko sim se celi čas živel.«
 
Tu je mož nehal govoriti in zdelo se mi je, da je reči okrog sebe ogledoval. Ko sim mu povedal, da je grad tu pred nami Sultanov grad in da je to mesto veliko mesto Turčije, se je silno silno vstrašil, ker je mislil, da je kje drugej. »Da sim tako dalječ letel,« je rekel, »pride od tod, ker se mi je verv v balonu vtergala, s ktero sim ga vižal. Ako bi ne bili vi v balon vstrelili in ga stergali, bi bil menda kakor turški prerok Mahomed do sodnjiga dne med nebom in zemljo visel.« – Voz je dal potem veslarju, ki je barko vodil. Ovco je pa v morje vergel. Balon se je pa, ko je na zemljo padel, na drobne kosce raztergal.
 
=== Šesti zgodek. ===
 
Ker imam še priložnost, gospodje, en poliček sprazniti, je rekel Kljukec, ko je svoj peti zgodek končal, vam bom še nekaj povedal, kar se mi je par mescov pred zgodilo, preden sim se v Evropo vernil, nazadnje še nekaj druzega.
 
Sultan me je poslal v Egipt v velicih opravilih, ki so bili pa taki, da so mogli večno skrivni ostati. Z veliko častjo in z mnozimi služabniki sim potoval po suhim. S potoma sim imel priložnost, še več prav pridnih služabnikov dobiti. Ko sim bil namreč komej par milj od Sultanovega mesta, zagledam majhnega drobnega človeka prav urno čez polje teči in vunder je imel možiček na vsaki nogi najmenj za petdeset funtov svinca privezanega, čudil sim se mu in ga pokličem: »Kam, kam, tako urno prijatel? In zakaj si otežuješ svoje noge tako?« Odgovoril mi je: »Pred pol ure sim šel iz Dunaja, kjer sim pri imenitni gospodi služil, pa sim slovo uzel. V turško mesto sim se namenil, službo iskat. Ker mi pa zdaj več ni treba tako urno teči, sim si svinca na noge navezal.« Dopadel mi je ta človek. Prašal sim ga, ali hoče meni služiti. Rekel je, da. Šli smo dalje in prišli smo v marsiktero mesto in v marsiktero deželo. Ne dalječ od poti na travniku je ležal neki človek tako tiho, kakor če bi bil spal. Tišal je le svoje uho tako pazljivo na zemljo, kakor če bi bil hotel peklenske prebivavce poslušati. »Kaj poslušaš prijatel.« »Iz dolzega časa poslušam travo, kako raste.« – »Ali pa znaš to?« – »O to je mala reč.« – »Pojdi tedej k meni služiti, prijatel, kdo ve, kaj bo včasi pri meni poslušati treba! Poskočil in šel je z mano. Ne dalječ od ondi je stal na griču z namerjeno puško lovec in je streljal v višavo. – »Bog daj srečo, Bog daj srečo, gospod lovec! Kaj pa streljaš, ko ni ničesar viditi.« – O, poskušam samo to novo puško. Na verhu zvonika sv. Štefana na Dunaju je sedel vrabec, vstrelil sim ga ravno kar.« Kdor ve, kakšen prijatel lovstva da sim korenjaškega lovca kar objel. Da sim se vse prizadjal, tudiv tega v službo vzeti, si vsaki lahko misli. Sli smo potem skozi marsiktero mesto in pridemo nazadnje memo Libanonske gore. Tu je stal pred velikim cedrovim gojzdom cverst korenjak, in je vlekel verv, ki je bila okrog celega gojzda ovita. »Kaj vlečeš prijatel?« ga prašam. – »O, lesa za poslopje bi imel dam pripraviti. Pozabil sim pa sekiro doma. Pomagati si moram, kakor gre.« – Ko je to izgovoril, je potegnil z enim potegljejem celi gojzd, eno miljo velik, kakor bilko pred mojimi očmi na tla. Vsak si ve, kaj sim storil. Ne bil bi ga spustil tega tiča za nič ne. Ko smo potem počasi v Egiptovsko deželo prišli, je vstal tak vihar, da sim se bal, da bom z vsimi svojimi konji, vozovi in služabniki v višavo zletel. Na levo naše poti je stalo sedem mlinov na sapo po versti, kterih lopate so se tako naglo okrog vreten vertile, kakor vreteno najurneje predice. Ne dalječ od ondi je stal na desni strani silno širok človek, in je tišal s kazavcom svojo desno nosnico. Ko nas je v taki sili in takim viharju capati vidil, se je na pol obernil in nas je tako ponižno pozdravil, kakor vojak svojega generala. Naenkrat ni bilo nobene sapice več čutiti in vsi mlini so se vstavili. Ves začuden nad tem zavpijem: »Kaj je? Ali imaš vraga v sebi ali si sam vrag?« – »Ne zamerite, žlahtni gospod!« mi je odgovoril, »Druzega ni nič, kakor svojemu gospodarju, tam mlinarju, sim malo sapice delal. De bi ne bil vsih sedem mlinov prekucnil, sim mogel eno nosnico zatisniti.« – »Ej, ta človek je kaj vreden!« sim si mislil na tihim. »Ta se bo dal porabiti, kadar enkrat dam prideš in ti sape zmanjka, ko boš vse te čudne reči pripovedoval, ki so se ti na potovanju po suhim in po vodi primerile.« Kmalo sva se vdinjala. Pustil je mline in z mano šel.
 
Ravno čas je bilo zdaj v Kahiro priti. Koj ko sim svoje opravke ondi opravil, sim vse svoje, razun novo vdinjanih, spustil in se nazaj vernil. Ker je vreme silno prijetno in imenitna reka Nil kaj lepa bila, sim barko najel in se po vodi v Aleksandrijo peljal. Dva dni je šlo vse po sreči. Gotovo ste že večkrat od povodinj slišali, ktere Nil vsako leto naredi. Tretji dan je začel Nil kaj silno rasti in četerti je bila vsa dežela na levo in na desno več ur dalječ pod vodo. Peti dan po sončnim zahodu se zaplete moja barka naenkrat v nekaj, kar sim za germovje imel. Ko se je prihodnje jutro dan naredil, sim vidil se od vsih strani od mandeljnovega drevja obdanega, ki je bilo polno zrelih sladkih mandeljnov. Ko smo žnoro vergli, smo vidili, da smo najmenj šestdeset komolcov nad zemljo in da ni bilo mogoče ne naprej ne nazaj iti. Okoli osme ali devete ure, toliko je moglo biti, kakor sim na soncu poznal, vstane naenkrat vihar, kteri je našo barko vso na eno stran nagnil. Vodo je zajela in potopila se in ne slišal ne vidil nisim dolgo nič od nje, kakor bote koj slišali. V našo srečo smo se vsi oteli, namreč osem mož in dva fanta, ker smo med veje dreves zlezli. Tu smo ostali tri dni in smo se samo z mandeljni živili. Pijače nam ni manjkalo. Čez tri tedne po naši nesreči je voda spet tako urno splahnila, kakor je zrastla, in šest in dvajseti dan smo bili zopet na zemlji. Naša barka je bila perva, ki smo jo zagledali. Kakih dve sto stopinj od ondi je bila, kjer je vtopila se. Ko smo vse, kar smo potrebovali, na soncu posušili, in sabo vzeli, smo šli spet cesto iskat, ki smo jo zgrešili. Kakor sim natanjko prevdaril, nas je voda kakih sto in petdeset milj čez verte in njive zanesla. Čez sedem dni smo prišli do Nila, ki je zdaj spet v svojim produ tekel in povedali smo poglavarju, kako se nam je godilo. Ta nam je dal prijazno vsega, kar smo potrebovali in peljati nas je dal s svojo barko. V šestih dneh smo prišli v Aleksandrio, od kodar smo se na Turško prepeljali. Sultan me je prav milostivo sprejel in še clo svoje žene mi je pokazal, kar še nikomur pred mano ni storil.
 
Pri Sultanu sim, kar sim se iz Egipta vernil, vse in vse veljal. Ni mu bilo mogoče berz mene živeti, in vsak dan sim mogel pri njem kositi in večerjati. Reči vam moram, gospodje, da ima turški cesar najbolje jedi med vsimi drugimi. Pijač pa ne, ker, kakor je znano, Mohamedova postava Turkom vino prepoveduje. Očitno ne pije nihče vina. Kar se očitno ne zgodi, se vunder včasi na skrivnim zgodi. In vkljub prepovedi ve vunder marsikter Turk tako dobro, kakor marsikdo pri nas, kako se kozarc dobrega vina prileže. In to je tudi Sultan vedel. Pri kosilu in večerji ni dobil nihče vina povohati. Po jedi je pa Sultana navadno flašica dobrega vina v njegovi stanici čakala. Enkrat mi pomigne skrivaj, da nej z njim grem. Ko sva bila sama, uzame iz omarice flašico ter reče: »Kljukec, vem, da se vi kristjani na kozarc dobrega vina dobro umite. Tu imam še eno samo flašico Tokajca. Tacega še nikolj v svojim življenju niste pili.« Potem je natočil meni in sebi in terčila sva. »No, kaj pravite? Jelite, da je roba?« –– »Vince je dobro, mogočni gospod,« mu odgovorim, »pa če mi ne zamerite, vam moram povedati, da sim na Dunaju dosti bolje pil. Saperlot! Če bi tega vi pili.« – »Prijatej Kljukec, poznam vas kot poštenega moža, pa nemogoče je, da bi kak drug Tokajc bolji bil. Zakaj dobil sim že davno samo to flašico od nekega ogerskega grofa, ki mi ga ni mogel prehvaliti." – »Kaj še, gospod Sultan! Tokajc in Tokairc, to je razloček. Gospodje Ogri se ne prehite s posebnimi darmi. Kaj stavite in pripravim vam v eni uri po ravni poti naravnost iz cesarskega hrama flašo Tokajca, ki se bo drugač vbrisal.« – Kljukec, mislim, da bledete. »Ne bledem. Naravnost iz cesarskega hrama vam pripravim v eni uri flašo Tokajca, memo kterega nej se ta cviček skrije.« – »Kljukec, Kljukec! za norca me hočete imeti; to vam pa prepovem. Poznam vas sicer kot prav resničnega moža, pa zdaj si moram vunder misliti, da otrobe vežete.« – »Eh, kaj to, gospod Sultan. Sej se da poskusiti to. Ako ne spolnim svoje besede, sej veste kako vsako laž sovražim, mi dajte glavo odsekati. Pa moja glava ni zelnata glava. Kaj pa nasproti postavite?« – »Tu je moja roka. Deržal vas bom pri besedi. Zakaj za norca imeti se tudi svojemu najljubšemu prijatlu ne pustim. Ako mi ne pripravite do štirih flaše Tokajca, vam bo brez milosti glava odletela. Ako pa svojo obljubo spolnite, si smete iz mojega zaklada toliko zlata, srebra, biserov in žlahtnih kamnov uzeti, kolikor jih najmočnejši človek more nesti.« – »To se da slišati!« Odgovorim jez, prosim za pero in tinto in pišem čuvaju cesarskih vin Terezie to le pismice:
 
»Gospod! Ker mi je dobro znano, da imate v hramu Tokajsko vino, mi ne zamerite, ker vas prosim in potem človeku, kteri vam to pismice izroči, ga flašo poslati, pa najboljšega. Stavil sim in za glavo mi gre. Če vam zamorem s čem vstreči, sim vedno pripravljen in ostanem i. t. d.
 
OSTALA: Ker je bilo že pet minut čez tri, sim dal pismice kar rezpečateno svojemu tečaju, ki si je mogel svinec z nog odvezati in jo brez odloga na Dunaj vrezati. Potem sva jez in Sultan, bolje vino pričakovaje, njegovo flašico do dna spraznila. Ura je bila eno četert, pol, bila je tri četerti in še ni bilo tečaja ne slišati ne viditi. Začelo mi je že vroče prihajati, zakaj zdelo se mi je, da je Sultan že včasi po žnori pogledoval, da bi rabeljnu pozvončkal. Dovolil mi je sicer še, malo na vert iti se hladit, pa šla sta za mano tudi dva služabnika, ki me nista izpred oči pustila. V tem strahu in ker je samo še pet minut do šterih manjkalo, sim poslal urno po svojega poslušavca in streljca. Koj sta prišla, in poslušavec se mi je mogel na zemljo vleči in poslušati, ali že tečaj ne pride. Pa kako sim se vstrašil, ko mi pove, da tečaj nekje dalječ terdno spi in na vso moč smerči. Komaj je streljc to slišal, kar steče na grič in je na perstih stoječ se povsod ozerl, in reče urno: »Pri moji ubogi duši! Tam leži lenuh pod hrastom pri Belim gradu in flaša poleg njega. Počakaj, jez te bom pošegečkal!« In to izgovorivši pomeri s svojo puško in vstreli v verh hrasta. Toča želoda, listja in vej pade na spanca, ga zbudi in prižene, ker se je sam bal, da je čas skorej zaspal, tako urno, da je še pol minute pred šterimi s flašo in pismom prišel. To je bilo veselje! Oj, kako se je oblizoval Sultan! »Kljukec!« je rekel, »ne smete mi zameriti, če to flašo sam za sebe ohranim. Vi ste na Dunaju v večji milosti, kakor jez! Še več jih bodete lahko dobili.« To izgovorivši je zaperl flašo v omaro, jo zaklenil, ključ sabo uzel in zakladniku pozvončkal. Oh kako mi je to lepo v ušesa zvonilo! »Stavo vam moram plačati.« Rekel je zakladniku, ki je prišel: »Tukaj nej vzame moj prijatel Kljukec toliko iz mojega zaklada, kolikor zamore najmočnejši človek nesti!« Zakladnik se je pripognil svojemu gospodu noter do tal s svojim nosom, meni je pa Sultan prav po bratovsko roko potresel in naji oba je spustil.
 
Lahko si mislitie, da se nisim prav nič opotavljal, storiti, kakor mi je bilo rečeno. Poklical sim svojega močnega služabnika z njegovo vervjo in sim šel v zaklad z njim. Kar je moj močni potem, ko je svojo culjo povezal, še ondi pustil, po to bi težko kdo vas iti hotel. Naravnost proti morju sim hitel s svojo bero, najamem najmočnejšo barko, ki jo je bilo dobiti, in odrinem dobro preskerbljen, da bi v varnost spravil, kar sim nalovil, preden se je kaj zopernega primerilo. Kar sim se bal, to se je zgodilo. Zakladnik je zaklad do kraja odpert pustil – pa tudi treba ni bilo več, ga še zaperati – teče kakor norc k Sultanu in mu pove, kako sim po njegovih besedah vse storil. Lahko si mislite, kako je Sultan pisano gledal. Kmalo mu je bilo žal, da se je tako prehitel. Zapovedal je tadaj koj z vsimi barkami za mano iti in mi povedati, da nisva tako stavila. Nisim bil še dve milji dalječ, že zagledam vse Sultanove barke za mano, in reči moram, da se je moja glava, ki se je komaj vterdila, spet majati začela. Pa zdaj je bil moj vetrovc pri rokah. Rekel je: »Ne bojite se žlahtni gospod!« Stopil je potem na zadnji konec barke, tako, da je imel eno nosnico proti turškim barkam, eno pa v naše jadro obernjeno, in je toliko vetra naredil, da niso le turške barke vse polomljene nazaj zagnane bile, ampak tudi da je moja barka v kratkim na Laško prišla. Tode le malo mojega bogastva je prišlo meni v prid, ker so me tolovaji cisto oropali.
 
Zdaj pa gospodje, sim prav res že zaspan. Vošil jim je tadaj vsim lahko noč.
 
=== Sedmi zgodek. ===
 
Več večerov so potem spet Kljukca prosil, svoje lepe in prijetne zgodke pripovedovati pa zastonj. Lepo navado je namreč imel, nič ne storiti, če se mu ni ljubilo. Nazadnje pa je prišel večer, po kterim so vsi tako hrepeneli. Sladko smehljanje je bilo gotovo znaminje, da jih bo Kljukec uslišal.
 
Gotovo ste slišali, kadaj je šel kapitan Pipež novih dežel iskati. Spremil sim ga ne kot oficir, ampak kot prijatel. Ko smo že precej dalječ v severne kraje prišli, sim vzel svoj perspektif in ogledoval reči, ki so bile okrog mene. Kake pol ure prednami je plavala cela gora ledu, višej kakor naše barke arblje, na nji sim vidil dva ledna medveda, ki sta se, kakor sim mislil, hudo ruvala. Obesel sim tadaj koj svojo puško čez ramo in grem proti ledu; našel sim pa, ko sim verh gore prišel, silno težavno in nevarno pot. Večkrat sim mogel čez strašne prepade skočiti, na druzih mestih je bil pa led tako gladek kakor zerkalo, tako da sim vedno padal in ustajal. Pa sim vunder tako dalječ prišel, da sim medveda doseči mogel, in vidil sim tudi, da se nista ruvala, temuč le igrala. Prerajtal sim že, koliko so nju kože vredne; zakaj vsak je bil vsaj tako velik kakor pitan vol; pa ko sim ravno hotel puško vanju pomeriti, mi spodleti desna noga, padem znak in ob zavednost sim bil kake pol ure. Mislite si moj strah, ko sim se zbudil in vidil, da me je eno strašnih zverin na moj obraz obernila in me ravno za moje nove jerhaste hlače zgrabila. Gornji del mojega života je bil pod njenim trebuhom in moje noge so naprej molile. Bog ve, kam bi me bila zverina vlekla bila; pa izlekel sim svoj pipec iz hlač, ta je bil, ki ga tukaj vidite, ga zaderem v njeno levo zadnjo taco in odrežem kar tri kremplje. Spustila me je koj s strašnim rjovenjem. Napel sim svojo puško, jo sprožim v ležečega medveda in padel je na led. Vstrelil sim sicer eno teh kervolokih zverin, zbudil sim pa tudi jih več tavžentov, ki so v okolici na ledu spali. Vsi so jo kar proti meni pribrenkali. Časa nisim smel nič zgubiti. Zgubljen sim bil, ali pa mi je kaka nagla zvijača mogla pomagati. Dobil sim jo. V polovici časaj, ki ga vajen lovec potrebuje, da zajcu, na meh odere, slečem mertvemu medvedu njegovo suknjo, se zavijem v njo, in vtaknem svojo glavo ravno pod njegovo. Komej sim to opravil, je bila že cela tropa okrog mene zbrana. Vroče in mraz mi je bilo v temu kožuhu. Pa zvijača mi je izšla popolnama. Po versti so prišli, so me ovohali in mislili so, da sim prav medved, njih brat. Tudi mi ni nič manjkalo, kakor prava velikost, de bi bil ves njim enak. Pa več mladičev je bilo med njimi, ki niso bili dosti veči. Ko so vsi mene in truplo svojega rajneiga tovarša ovohali, smo se prav dobro sprijaznili. Tudi sim jih znal v vsim prav dobro posnemati, samo v mermranju, rjovenju in ruvanju so me presegli. Dasiravno sim bil kakor medved, sim bil vunder le človek. Preudarjati sim začel, kako bi zamogel to prijaznost v svoj prid oberniti.
 
Nek star zdravnik mi je nekdaj povedal, da v herbtanc zbosti koj umori. Sklenil sim tadaj to poskusiti. Uzel sim svoj nož v roko in ga sunem največjemu medvedu za plečem v tilnik. To je bilo kaj težko in bal sim se, da sim se ves tresel. Zakaj to je bilo gotovo: če bi zverina ne cerknila koj, bi me v drobne kose raztergala. Pa srečen sim bil. Medved se je zvalil mertev pred mene, brez da je čerknil. Sklenil sim tadaj, z vsimi druzimi tako storiti. Lahko me je stalo; zakaj dasiravno so vidili svoje brale na desno in na levo počepati, si vunder niso nič hudega mislili. Nobeden ni vedel, zakaj tako cepajo in to je bila njih in moja sreča. Ko sim jih vse tako mertve vidil, sim se mislil kakor Simsona, ko je toliko sovražnikov pobil. Da bi vse v kratkim spravil, sim se vernil na barko in sim vzel toliko ljudi sabo, da so mi pomagali, kolikor jih je bilo treba, medvede s kože djati in plečeta in stegna na barko znositi. V nekterih urah smo to storili in barko naložili. Ostanke smo v vodo pometali, dasiravno bi bili osoljeni tudi tako dobri kakor stegna.
 
Ko smo dam prišli, sim poslal nekaj plečet najimenitnišim gospodom na Angležkim, nekaj kupcom, drugo pa svojim posebnim prijatlom. Vsi so mi bili hvaležni.
 
Medvedove kože sim poslal rusovski cesarici. Tudi ta se mi je v posebnim pismu zahvalila in povabila me je na Rusovsko. Pa pisal sim ji, da me ne mika tako dalječ iti.
 
=== Osmi zgodek ===
 
Drug pot sim se peljal iz Angležkega v Indio. Psa sim imel pri sebi, kteri ni bil z zlatom izplačati. Nikolj meni goljfal. Enega dne, ko smo se bili še najmenj tri sto ur od suhega, se je nastavil moj pes. Skorej eno celo uro sim ga gledal s čudenjem, in povem to vsim oficirjem barke rekoč, da moramo blizo dežele biti; zakaj moj pes sledi zvir. Vsi so se mi smejali, pa zavoljo tega nisim nehal, vse dobro od svojega psa misliti.
 
Po dolgim besedovanju rečem kapitanu krepko, da nosu svojega psa več zaupam, kakor očem vsih, kar jih je na barki, in da, ako se mu poljubi, stavim sto cekinov, da bomo perve pol ure divjad vidili. Sto cekinov me je ravno vožnja stala.
 
Kapitan, kakor duša dober mož, sej je začel zopet smejati in rekel je našemu zdravniku, mi žilo pošlatati. Storil je to in povedal, da sim popolnama zdrav. Potem sta več časa nekaj šeptala, kar sim skorej vse dobro razumi!.
 
»Meša se mu malo,« je rekel kapitan, »pošteno se ne morem v stavo podati.« »Jez pa drugač mislim,« mu odgovori zdravnik. »Prav popolnoma je zdrav. Zaupa le samo več vohanju svojega psa, kakor pa umu vsacega oficirja. Zgubil bo na vsako vižo, pa prav se mu zgodi.«
 
»Taka stava ne more,« je govoril kapitan dalje »po moji pameti prav poštena biti. Še veči čast bo pa za mene, če mu potem dnarje spet nazaj dam.«
 
Med tem pogovorom je moj pes zmiram terdno stal in mi je mojo misel še bolj vterdil. V drugo sim mu rekel, da stavim in vdal se je v to.
 
Komej sva si v roko segla, kar so nekteri mornarjev, ki so v dolgim zadej za barko privezanim čolnu silno veliko ribo ubili, ktero so tudi koj na barko zlekli. Začeli so ribo mesariti in glejte! Kaj smo našli v nji? Ne menj kot šest parov živih jerebic v ribnim želodcu.
 
Te uboge živali so bile že tako dolgo v ribnim želodcu, da je ena jerebica na petih jajcih sedela, kterih eno je bilo ravno izvaljeno, ko so ribo razparali.
 
Tega mladega tička smo zredili pri majhnih mačkah, ki so par minut pred na svet prišle.
 
Stara mačka ga je tako rada imela, kakor vsako svojih mladih, in silno nevoljna je bila, če je jerebica pre dalječ letela in se ni kmalo vernila. Med unimi šterimi so bile šteri jerebice, kterih je vedno najmenj ena jajca valila, tako da smo na celi poti vedno obilo divjadi jesti imeli. Zvestemu psu sim dal vsaki dan iz hvaležnosti za sto cekinov, ki sim jih po njem dobil, košice, včasi pa tudi celega tiča.
 
=== Deveti zgodek. ===
 
V poslednji vojski Anglezov s Španjolci sim se peljal po morju v terdnjavo, Gibraltar z imenom, ktero so Španjolci oblegali, svojega starega prijatla, nekega generala, obiskat, kteri je to terdnjavo tako hrabro branil, da si je slavo pridobil, ki bo njegovo ime sto in sto let spremIjevala. Veselje, da sva se zopet vidila, sva samo madva občutila in popisati se ne da; in ko se je to nekoliko ohladilo, sim šel z generalom po terdnjavi, viditi kakošna je in kako se oblegovavci sučejo. Z Angležkega sim silno dober peršpektiv prinesel. Z njim sim vidil, da se je sovražnik ravno pripravljal, veliko kanono s kuglo šest in trideset funtov težko na mesto vžgati, kjer smo stali. Povedal sim to generalu. Tudi on je pogledal skozi moj peršpektiv in spoznal, da imam prav. Z njegovim privoljenjem sim dal kar kanono z osem in štirdeset funtov težko kuglo nabasano pripeljati, in jo naravnam – zakaj kanonir sim, brez da bi se hvalil, da mi ga ni bilo para – tako natanjko, da sim si bil zvest zadeti.
 
Pazil sim na sovražnika ojstro, in ko sim vidil, da hoče vstreliti, sim dal tudi jez znaminje, vstreliti. V sredi poti ste se obe kugli tako strašno zadele in s tako močjo, da je sovražnikova kugla silno nazaj odletela, da ni samo možu, ki jo je izstrelil, glavo čisto posnela, ampak tudi šestnajst družili glav z vratu snela, ki so ji na pot prišle. Letela je naravnost v Afriko. Preden je pa čez morje prišla, je letela skozi tri po versti stoječe barke, potem še dve sto milj dalječ v deželo, vdari nazadnje skozi streho koče nekega kmeta, zbije neki stari babici, ki je z odpertimi ustmi znak ležala in spala, zobe, ktere je še imela, in obtiči nazadnje v gerlu stare žene. Njeni mož, ki je kmalo potem dam prišel, je hotel kuglo izleči. Ker je pa ni mogel, ji je kar z žokovnikom v želodec porinil, iz kterega je potem po svoji poti prišla.
 
Ta kugla je svojo službo prav dobro opravila. Ona ni samo sovražnikove po njeni poti nazaj pognala, ampak je tudi po mojim namenu naprej šla, je vergla sovražnikovo kanono, ki je hotla nas naiti, iz kol s tako močjo, da je, ko je v barko priletela, dnu barke prebila. Barka je vodo zajela in se s tavžent mornarjev in kdo ve, s koliko vojakov, ki so bili na nji, potopila. To ni bilo nič vsakdanjega. Pa nimam želje, to samo sebi v čast pripisati. Nihče pa ne more tajiti, da gre meni čast, da sim jez si to zmislil. Pa tudi sreča je k temu pripomogla. Spoznal sim namreč pozneje, da je imela naša kanona eno mero pulfra več kakor sicer. In samo to ji je moglo tako moč dati, posebno da je sovražnikovo nazaj zagnala.
 
General mi je rekel, če hočem oficir biti. Zahvalil sim se mu za to in zadovoljin sim bil s hvalo, ktero mi je tisti večer pri večerji priča vsih oficirjev skazal.
 
Ker sim imel Angleže silno v časti, sim sklenil, terdnjave ne pred zapustiti, kakor da jim bom še s čim vstregel. Čez tri tedne sim imel priložnost to storiti. Preblekel sim se po španjolsko, se splazim ob eni po pol noči iz terdnjave in pridem srečno v sovražnikov tabor. Ondi grem v šotor, v kterim se je veliki španjolski general z svojimi oficirji posvetoval, kako bi zjutraj na terdnjavo vdarili. Moja obleka me je varovala. Nihče me ni vun gonil, in vse sim mogel slišati, kar se je godilo. Nazadnje grejo spat, in kmalo sim slišal še clo straže smerčati. Koj sim začel svoje delo. Snel sim vse kanone, najtežje kakor najmanjše s kol in jih veržem tri milje dalječ v morje. Ker nisim imel nobene pomoči, je bilo to najtežje delo mojega življenja. Ko sim to dokončal, sim zlekel vse kola v sredo tabora, in da bi kolesa ne ropotale, sim jih znosil po dva in dva pod pazdiho na kupec tako visok, kakor je bila naša terdnjava. Potem sim kresnil s kosam zlomljene kanone za kugle osem in štirdeset funtov težke po kremenu, ki je dvajset komolcov globoko pod zemljo v starim zidu tičal, da so se strašne iskre pokazale, vžgem netilo in podkurim celi kupec.
 
Kar je najrajše gorelo, to sim položil najzdolej in tako je bilo vse v enim hipu v plamenu. Da bi vso krivico od sebe odvernil, sim bil pervi, ki sim hrup naredil. Ves tabor je bil, kakor si morate misliti, v strašni zmešnjavi in sploh so mislili, da so bile straže podkupljene in da je moglo najmenj sedem ali osem regimentov iz terdnjave priti, da so vse to tako strašno vgonobili. Neki učen mož pise v svojih bukvah, da so Spanjoljci silno veliko zgubo po ognju v taboru imeli. Pa ne ve, zakaj. Tega pa tudi ni mogel vediti, ker še te reči nikomur nisim povedal, in tudi generalu, svojemu prijatlu ne, dasiravno sim jez sam to noč terdnjavo rešil. Španjoljski general in vsi njegovi ljudje so v pervim strahu pete pokazali, in so, brez da bi se bili vstavili, šternajst dni naprej in naprej nevem doklej. Tudi jim je ta strašni ogenj tak strah naredil, da tri mesce nič nič niso ne jedli ne pili.
 
Kaka dva mesca potem sedim enega jutra z generalom pri mizi, kar pribombna bomba na mizo. General je šel, kakov bi bil vsak drug storil, kar iz stanice, jez pa uzamem bombo, preden se je razletela, in jo nesem naverh skale. Od tod sim vidil na nekim griču blizo sovražnikovega tabora precej ljudi, spoznati pa nisim mogel, kaj so v namenu imeli. Pogledal sim tedaj s svojim peršpektinom in vidil sim, da sta en general in en oberst naših ljudi, ki sta zvečer še z mano večerjala, in se po pol noči kot ogleduha v španjoljski tabor splazila, sovražniku v pest prišla in ravno so jih hotli obesti. Predalječ je bilo, da bi bil mogel bombo z roko do tistega mesta vreči. Po sreči se spomnim, da imam fračo v aržetu, ktere se je rajnci David zoper velikana Goliata tako srečno poslužil. Denem tedej svojo bombo v njo in jo veržem ravno med tiste ljudi. Ko je padla, se je tudi razletela in pobila vse razun generala in obersta, ki sta bila v nju srečo že v kviško potegnjena. Kos bombe je pa ravno pod kol priletel, na kterim sta visela, in ga je poderl. Naša prijatla sta komej čutila, da sta na tleh, kar sta se začela pogledovati, kaj je to, in ker sta vidila, da je straži, rabeljnu in vsim najpervo misel v glavo prišla, smert storiti, sta eden druzega razvezala, proti morju stekla, v španjoljsko barko skočila in mornarje posilila, ju v eno naših bark peljati. Kmalo potem, ko sim ravno generalu to zgodbo pripovedoval, prideta srečno, in veselo smo si srečo vošili in tisti večer obhajali.
 
Na obrazih vam berem, da bi radi slišali, kako je ta frača v moje roke prišla. Poslušajte, kako se je to zgodilo. Zvedite, da sim jez naslednik gospe Urie, ki je bila velika prijatlica kralja Davida. Oče mojega rodu je bil neki silno učen mož. Imel je pa, kakor vsi učeni in neučeni svoje muhe v glavi, najmenj je pa terpel, da bi mu bila zoper govarjala; ona je pa imela napake svojega spola; zakaj povsod in v vsih rečeh je hotla ona prav imeti. Z eno besedo, ločila sta se. Mnogokrat mu je od frače pripovedovala, kot od velicega zaklada, in za dobro je spoznala, jo menda v spominj sabo vzeti. Preden je pa še iz dežele prišla, je pogrešil mož fračo in celih šest vojakov je pognal za njo. Sukati je pa znala fračo tako dobro, da je enega izmed zasledovavcov, ki si je menda hotel kaj zaslužiti, na ravno tisto mesto čelo zadela, kamor je David Goliata kušnil. Ko so ga tovarši mertvega na tla pasti vidili, so se nekaj časa posvetovali, kaj storiti, in sklenili so, se lepo verniti in doma povedati, kaj se je zgodilo. Gospa je za najbolje spoznala, pred ko je mogoče bilo v Egipt zbežati, kjer je mnogo prijatlov in znancov imela. Ondi je več časa živela in preden je umerla, je zapustila to imenitno fračo nekemu sinu nekega žlahtnika, in po njem je prišla po ravnim rodu do mene.
 
Moj oče, ki so mi to fračo kratko pred mojim odhodom na Španjoljsko v testamentu izročili, so mi ta le zgodek povedali, kterega so tudi večkrat svojim prijatlom pripovedovali in vsaki mora verjeti, da je resničen, kdor je starega moža poznal. »Živel sim,« tako so moj oče govorili, »popotovaje dalj časa na Angležkim. Enega dne grem se ob morju sprehajat. Kar jo pridere hud morsk konj, divij kakor zlodi, proti meni. Nič druzega nisim imel pri sebi, kakor fračo, s ktero sim tako ročno zverini dva kamna v glavo zadigal, da sim ji obe očesi izbil. Potem jo mahnem po herbtu in poženem v morje. Zakaj od tistih malov, ko sim morskega konja oslepil, je bil ves krotek, kakor ovca. Oberzdal sim ga namest z ujzdo pa s fračo in nesel me je potem čez morje. Preplavala sva pred ko v treh urah morje, ki je bilo čez trideset ur široko. Pri morju sim ga v nekim mestu potem za sedem sto cekinov nekemu gostinčarju prodal, ki ga je ljudem kazal in tako lepe dnarje prejel.«
 
»Kakor je bilo moje potovanje čudno,« so moj oče dalje pripovedovali, »tako so bile reči še bolj čudne, ktere sim na tej poti vidil. Morski konj, na kterim sim sedel, ni plaval, ampak je neizrečeno urno po dnu morja derjal in milione in milione rib pred sabo podil, ki so bile vse drugačne, kakor so navadne. Nektere so imele glavo v sredi života, druge na koncu repa. Nektere so v krogu vkup sedele in neizrečeno lepe pesmi pele; druge so zidale iz čiste vode najlepši hiše, v kterih je nekaj, kar sim si misliti mogel, da ni bilo nič druzega, kakor najčistejši ogin, v najlepših farbah sim ter tje tekalo. V nekterih predalih te hiše so se ribe derstile, v druzih mlade valile in še v druzih so pa mlade ribe šolo imele.«
 
»PrišeI sim tudi čez silno visoke gore, ki so bile gotovo tako visoke, kakor so snežniki. Ob skalah so rastle mnoge velike drevesa, na kterih je rastla repa, korenje, retkev, pa tudi morski polži, raki in take reči so rastle na njih. Nektere teh reči so bile tako velike, da bi jih velik voz komaj peljal in najmanje so bile tolike, da bi jih terden mož komaj nesil. Drevesa z repo so bile najbolj rodovitne, raki in polži so bili pa največji. Bil sim tako petsto sežnov globoko v morju, kar mi je začelo nekakošno težko prihajati, ker mi je začelo sape zmanjkovati. Srečal sim včasi s svojim konjem tudi velike ribe, ktere so bile pri volji, naji oba požreti. Spodbodel sim tadaj svojo paro in gledal, da sim pred ko je bilo mogoče na suho prišel.«
 
»Ko sim že blizo kraja prišel in je bilo vode še komej dvajset komolcov nad mojo glavo, se mi je zdelo, kakor če bi človeška podoba v ženski obleki pred mano na pesku ležala. Zdelo se mi je, da še živi, in ko bliže pridem, sim res vidil, da z roko miga. Primem jo in jo prinesem dozdevno mertvo na suho. Dasiravno še takrat ljudje niso bili v oživljevanju mertvih tako izureni, kakor so zdaj, je vunder nek prebrisan apotekar čez dolgo malo iskrico življenja, ki je še v ženi ostalo, spet vpihal. Bila je žena nekega mornarja, ki se je malo pred z barko odpeljal. Po nesreči je pa v svoji zmoti drugo ženo sabo vzel. To je kmalo po čuvaju domačega miru zvedla in ker je bila terdno prepričana, da veljajo zakonske pravice tako kakor na suhim, se je vsa razkačena v čolničku za njim peljala, in je skusila, ko je na barko prišla, po kratki pridigi, ki se ne da prestaviti, svojo pravico tako krepko dokazati, da je njeni zvesti mož za dobro spoznal, par stopin nazaj se vmakniti. Žalostni nasledek tega je bilo, da je s svojo košeno desnico, ki je bila ušesim moža namenjena, morje za uho udarila, in ker je to še menj poterpežljivo bilo, kakor njeni mož, je še le na dnu morja oporo našla, ktero je iskala.«
 
»Lahko si mislim, kakošno hvaležnost je njeni mož za mano pošiljal, ko je po svojim prihodu našel, da je njegova ljuba ženica, ktero sim jez otel, doma čakala. Pa jes nisim bil tega kriv. Storil sim svojo dolžnost, kakor bi jo bil vsak človek storil, desiravno moram reči, da sim mu s tem slabo storil.«
 
Te povesti mojega očeta me je imenitna frača opomnila, ktera je potem, ko je tako dolgo pri moji rodoviiu bila, in toliko dobrega storila, nazadnje v gobcu morskega konja se pokvarila. Jez saj se je nisim več poslužil, kakor samo takrat, ko sim, kakor sim vam že povedal, Španjoljcom celo bombo nazaj poslal in z njo dva svojih prijatlov smerti otel. Pri tej rabi se je zgodila, da potem frača za nobeno rabo več ni bila. Skorej vsa je zletela z bombo, mali košček pa, ki mi je v roki ostal, je zdaj v naši hiši v večni spominj ohranjen.
 
Kmalo potem sim se v Anglio vernil. Tam se mi je kaj posebnega primerilo. V mestu Vepink sim mogel iti, kjer so več reči v barko nakladali, ktere sim nekemu prijatlu na Nemškim namenil. Potem sim se nazaj vernil. Poldne je bilo. Strašno sim bil truden in sonce me je tako peklo, da sim v neko kanono zlezil, počivat. Komej sim v njo prišel, sim koj terdno zaspal. Bil je ravno kraljev god. Kanone so vse zjutrej nabasali in ob eni z njimi streljali. Nihče ni vedel, da sim jez v nji. Izstreljen sim bil in na drugi strani mesta priletim na dvoriše nekega kmeta na veliko kopico sena, kjer sim v omami obležal, brez da sim se zbudil. Čez tri mesce je slama v ceni tako poskočila, da je kmet velik dobiček storiti mislil, če ga proda. Kopa, na kterim sim jez ležal, je bila naj večji. Začeli so tadaj to poderati. Hrup ljudi, ki so hotli po lojtrah na kopo zlesti, me je zbudil; še pol v spanju in brez da sim vedel kje da sim, sim hotel steči in telebnem s kope na gospodarja sena.
 
Ko sim padel, jez sam nisim nič terpel, toliko več je pa kmet dobil. Mertev je obležal pod mano; po nesreči in brez krivice sim mu vrat zlomil. V svojo tolažbo sim pa pozneje zvedel, da je bil to ostuden Jud, kteri je svoje pridelke navadno toliko časa deržal, da je huda dragina prišla in da jih je z nezmernim dobičkom prodati mogel. Njegova smert je bila tedaj pravična kazen in za ljudi tistega kraja prava dobrota.
 
Kako sim se pa začudil, ko sim se popolnama zbrihtal in doma zvedel, da sim cele tri mesce spal. Moji prijatli so me že povsod skerbno iskali. Da so bili veseli, ko smo se spet vidili, si lahko mislite.
 
S tem je Kljukec končal svoje pripovedovanje.
 
[[Kategorija:Gottfried August Bürger]]