Magjar ember in Budapešta: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov = Magjar ember in Budapešta. <br> Popotna črta. | normaliziran naslov = Magjar ember in Budapešta | avtor = Josip Ogrinec | opombe = | izdano = ''{{m...
(ni razlike)

Redakcija: 15:08, 24. julij 2019

Magjar ember in Budapešta.
Popotna črta.

Josip Ogrinec
Izdano: Slovenski narod št. 61–64, 1879
Viri: dLib 169, 270, 271, 272, 275, 276, 277, 278
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Spisal Medvedov.

Ta turanskega plemena narod magjarski, malen po številu, odcepljen od vseh svojih soplemenikov, ter zagvožden mej narod slovanski, nemški in rumunski, nam je v narodnostnem obziru odličen izgled, kaj pravo rodoljubje in patrijotično navdušenje ob pravem času premore! Magjari večkrat uže hudo stiskani od raznih stranij, nijso se samo vselej rešili pogina, marveč so leta 1849. celo mogočnega cesarstva avstrijskega stebre tako nevarno pretresli in omajali, da je ta v svojej prošlosti tako slavna država uže na zadnji dušek pojemala, ter bi bila pač tudi razkosala se, da nij silni ruski car na prošnjo pritekel jej na pomoč, pa vrgel večnega rebela Magjara ob tla. In glej — trideset let po tem, denes ta dan pa je Magjar zopet opomogel si tako, da njegov najjačji in duševno neizmerno višji tekmec sodržavljanski, Nemec, porinen od njega na stran, jezen in zavidljiv pa onemogel gleda Magjara, kako ta na vrhunci svoje oblasti vodi krmilo avstrijske države!

Taki vspehi nijso vsakdanji, in človek utegne je pojmiti samo, ako Magjara, njegovo dejanje in nehanje od blizu vidi in motri. Za vsak narod, ki ima boriti se za svojo eksistenco, podučljivo in v marsičem jako posnemanja vredno je ravnanje naroda magjarskega: zato hočem tu nekaj potez njegovega bitja obrisati.

Pretekle jeseni sem v Vukovaru poiskal parobroda, da se popeljem v Budapešto. Vukovar je mestič kolikor Celje, ima pristanišče in agencijo za brodovje, torej tudi precej živahno trgovino, katera je večinoma v srbskih in židovskih rokah. Po veri utegnil bi imeti največ, katoliških duš; ali ne mala pravoslavna manjšina je dosta premožnejša, po čemer je bila v marsikakih zadevah merodajna do lani, ko se je to preobrnilo. Zdaj pa v Vukovaru kakor povsod, vlada mej Hrvati in Srbi taka razdraženost in zagrizeno sovraštvo, da mora to hudo skrbeti in globoko v srcu boleti vsacega rodoljubnega Slovana.

Kdor se prvikrat vozi na parobrodu, temu je taka vožnja v marsičem zanimiva. Jaz sem si najprej ogledal elegantni, z rudečim žametom tapecovani prostor prvega reda, potem od zdolaj spavališča, mej katerimi so se mi posebno postelje na gugljih dobro dopadale. Prepričal sem se, da bodem tu en dan povoljno prebival in prenočeval, kakor doma v ugodno opravljenem stanovanji.

Potem sem hitel na vrh ladje na krov, da vidim, kako se to vozi! In razgrnil se mi je veličasten prizor. To je ta velikanska, ta mogočna reka Dunav (Dunaj)! Počasi in tiho vali svojo neizmerno, kalno vodovje po ogromnej strugi, katera je skoraj povsod četrt do pol ure široka. Obrežje jej je na obeh straneh skoraj nepresledno nizko, da ga Dunav, kadar naraste, navadno na največ mestih preplavi, ter tako okolice na okrog daleč zagrne z vodo. Zato na obeh straneh vidiš navadno le jednolično lesovje, sem ter tja le ob malo vzvišenem bregu kaka sela, katerim pa dostikrat žuga povodenj. V postaji Duna Földvar, stoječej tik reke na malo vzvišenem obrežji, gledal sem s strahom, kako je tik hiše izpodjeden breg udiral se v vodo, in je tudi uže kakih 15 zapuščenih hiš naravnost viselo v vodo; nekaterim pak je grozna struja bila uže izpodplavila privodno ostenje in je požrla na veke! Ljudje pak so tiho stali na bregu in s križem rokami gledali v vodo.

In na sredi tega jedva preglednega vodovja — kako majhen in nemoč zdi se človek, in kako mala lupinica ogromni parobrod, na katerem ima vendar dve tisoč ljudij prostora dovolj, in katerega goni železni parni stroj, tri sto centov težak in tisoč centov ladija sama! Pa baš ta toliki kontrast dokazuje, da človeški duh je tudi silni, vodeni element spravil si pod svojo oblast. Mirno, ne maknoč se na desno ne levo, reže parobrod bridko, globoko brazdo mogočnej reki v hrbet. Jedva se čuje zamolklo sopihanje in natezanje gonečega parostroja; ali srdito šumi in se peni pod kolesa zajemana voda, v tem, ko ladija v jedno mér zmagonosno dalje hiti.

Mej potujočimi je bilo, kakor je to po iztočnej Evropi dandenes v obče povsod, največ Židov. Mej tem, ko Evropa diplomatizuje, politikuje in narodi krvave bijejo boje za svojo eksistenco, vlečejo židje iz vsega tega dobiček in si polnijo žepe. Tu je bil matorostar človek, turški oblečen v dolgej rumenkastej haljini. Govoril je srbski, turški in rumunski. Na vprašanje, kdo je in od kod, odgovoril je: „Ja sam Čifud iz Niša," in pripovedoval nam je, da je bil v Nišu tačas, ko so Srbi oblegali in vzeli to mesto. „Je-li bilo jadno (hudo) tada v Nilu?" vpraša ga neki Srb. „Ajok!" odgovori Žid, „stekli smo si novaca," in trdil je, da odsle je vse boljše življenje v Nišu. Mej ostalim društvom je neki Magjar, tipičen po nošnji, kakor po svojem tatarskem obrazu, meni in vsem drugim vzlasti vsled svojega ponašanja rezno bodel v oči. Vedno molčéč je nepopisljivo oholo koračil mej društvom, ki je govorilo le srbski in nemški, in menda baš zato je silno mogočno meril nas zapored, češ: to sem jaz (Magjar); a vi — vozite se vendar-le po magjar-orszagu!

Opoludne, pri skupnem obedu dišala so nam zares preokusno pripravljena jedila izvrstno; samo taisti Magjar je z glasnim vikom repenčil se nad vsako jedjo, ter neusmiljeno režal na strežaje. Ali vse to pač samo zategadelj, da je tako skazoval svojo mogočnost, kajti pojedel je izmej vseh gostov vendar največ!

Tako smo po dvodnevnej vožnji srečno dospeli v Budapešto. Zbog goste megle se je namreč polagâneje tiralo in sem ter tja tudi postajala.