Magjar ember in Budapešta: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 5:
| opombe =
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' št. 61–64, {{mp|leto|1879}}
| vir = dLib {{fc|dlib|7HQ0Q52Y|s=1-3|61}}, {{fc|dlib|4N76W8SI|s=1-3|62}}, {{fc|dlib|Z69IZU8C|s=1-
| dovoljenje = javna last
| obdelano =
Vrstica 43:
V naslednjih dneh sem si ogledal Pešto od znotraj. Istina, sijajno je to mesto, ta ogerska, ali recimo, magjarska metropola. Mnogo mnogo ima velikanskih, modernih palač in ponosnih poslopij. Ceste so izvrstno potlakane, čisto pometene in vse v novejšem času zastavljene so široko in ravno izpeljane, kakor posebno „radialna", katera uže dan denes podaje krasen prošpekt. V predelih, katere najbolj zavzima trgovstvo, vidiš polno vsakovrstne in tudi najfineje robe izložene v presijajnih prodajalnicah; ali vse to storila je le zapadnoevropska civilizacija, iz njenih tovarnic so dela tu na prodaj in vsa skoraj samo v židovskih rokah in nemških, akopram to tuje in prekanjeno trgovstvo pač le iz golega dobičkarstva in „ad captandam benevolentiam" potuhneno magjarski piše svoje firme.
{{prelom strani}}
In vendar patrijotični Magjari znajo postopati tako, da nedavno še jako nemška Pešta je zdaj, če tudi prisiljena, vendar le zares magjarska. Magjarsko govorjenje prevladuje povsod, in ako tudi Magjar sicer rad uljudno posluži tujcu, more se ti dandenes v Pešti stokrat dogoditi, da ti Magjar na povpraševanje v tujem jeziku zaničljivo odvrne: „Nemtudom!" če prav je dobro razumel to. Po javnih prostoriščih dobiva se skoraj izključljivo le magjarske novine, v odličnejših hotelih tudi še nemške, francozke, angleške in romanske; slovanske pak so ti prava bela vrana, kajti Magjar se po narodnem instinktu strašno boji vsega slovanskega.
Tako povzdignila in razvila pak se Pešta nij po naravnem potu, češ, vsled narodnega blagostanja mugjarskega. Narod magjarski je nedelaven, nepodvzeten, ne zna pridobiti in ne gospodariti: iz njegovih močij ne bi se bila Pešta nikoli tako izcimila. Ali bahat, ohol in brutalen — to je Magjar! In ta svojstva njegova se prav popolnem utelesujejo v njegovej Pešti. Dobra tretjina vseh sijajnih zgrad pestanskih je državna! Za nje mora ne samo magjarski, ampak tudi slovanski, rumunski in nemški siromak tam v najdaljnih kotih tega magjarorszaga doprinašati krvavi krajcar, da more tako oholi Magjar ember prišlemu tujcu kazaje na Pešto, to se ve kako lažnjivo reči: „To smo Magjari, mi!" Res imajo tudi magjarski magnatje krušne palače v Pešti, ali kdo ne vé, da baš to so si ogerski velikaši sezidali od krvavih žuljev zatiranega in odiranega ogerskega kmeta. In tako se mora reči, da po največ tujci, posebno židje so Pešto okrasili z mnogimi privatnimi odličnimi poslopji, kajti oni bogaté mej nehajnimi Magjari najlaglje.
Ker me je posebno zanimalo, kako Magjari skrbé in delajo za svoje bitje in svojo prihodnjost, ogledoval sem njihova učilišča in dotične naprave, da vidim, kako odgojujejo mladež svojo. Bogme, reči se mora, da oni v tem oziru napenjajo vse moči, kolikor jim je le samo mogoče po svojej malej duševnej kreposti. v šesterih srednjih šolah budapeštanskih sedi preveliko število učeče se mladeži, in po tehniki, kakor tudi po vseučilišči se vse tare mladih ljudij. Lepe šolske zgrade so vrlo okusno, praktično in po vsem tako zidane, kakor to zahteva čas dandanašnji. Vzlasti je vseučiliščna biblioteka pravi uzor okusnosti in praktičnosti. To je krasna palača. Iz sijajne veže ide se po dveh, z gutaperho pogrnenih stopnjicah tiho v prostorno dvorano, v katerej vidiš samo štiri stene in ob njih predale, napolnene s knjigami. Svitloba ti z vrha doli skozi stekleni krov pada na knjigo. ln ako bi po obiskovanju te vrlo bogate knjižnice mogel soditi marljivost magjarske akademične mladine, moral bi reči, da
je velika: kajti trikrat sem hotel ob štirih po{{prelom strani}}poludne iti vanjo, pa vselej so bili uže vsi sedeži, katerih je nad tristo, zasedeni, rekli so mi, do osmih zvečer.
Koliko in kaj se uči in zna dandenašnji magjarska mladina, tega sem nekaj sam videl in slišal, nekaj izprašal; največ, in pač tudi zanesljivih izvestij o tem pak nam magjarske pedagogične razprave obelodanujejo same. Magjari sami tožijo, da njihovi srednješolci prinašajo jako površna znanja na visoke šole. Tudi izšolani akademiki imajo večjidel jednostranske in pomanjkljive vednosti. Uzrok temu leži v tem, da so Magjari vzlasti v novejšem času, odkar obstoji dualizem, v naobraževanji svoje mladine sami sebe prehiteli. Da bi namreč dopolnili pomanjkljivi broj izključljivo magjarskih učiteljev, kakor broj činovniške inteligencije magjarske, bili so njihovi profesorji pri izpitovanji skoro brez izjeme polni dobrovoljnih obzirov, samo da je bil rodom Magjar ali da je vsaj znal jezik magjarski. Posebno so tudi iz političnega obzira delali tako. Hoteli so imeti in zares imajo zdaj celo armado preostajajočega magjarskega činovništva, s katerimi preskrbljujejo vse ozemlje svojega magjarorszaga. In ako bi le politično mogočo bilo, Magjari bi dandenes samo svoje embere namestili tudi v Bosni, kar so sicer tudi uže poskušali.
Kako jednostransko in plitvo naobražena je magjarska inteligencija, temu dokaz mi je tudi bil moj magjarski tovariš. Po njegovem izpovedanji sem moral soditi, da je marljiv in delaven, pa akoravno je baš z odličnim vspehom položil drugi državni pravoslovni izpit, znal nij nemški govoriti, le besede mi je lomil. Še bolj pak sem se čudil, da je vseučiliščni profesor me vprašal, da-li se uči ali ne uči magjarski jezik po hrvatskih srednjih šolah. Ta dobri mož je tudi od strahu strmel, ko sem mu rekel, da jaz Kranjec-Slovenec razumem popolnem tudi Bosanca. Mislil je namreč za trdno, da bosanski jezik je nekak {{razprto|bosansk}}, kakoršnjega bi ni Hrvat ni Slovenec ne razumel! In groza ga je bilo — pač pred panslavizmom — ko sem mu zatrdil, da Bošnjaki govore pravi jezik slovanski.
Nekako tesno mi je bilo pri srci, ko mi je v velikem muzeji razkazoval vseučiliščni profesor prekrasno in dragoceno zbirko rudninsko. Akopram je Ogerska namreč mej avstrijskimi zemljami sama najbogatejša na prerazličnih in dragocenih rudninah, je vendar blizu polovica najlepših rudnin v tej zbirki iz — Sibirije! To je tedaj — mislil sem si na tihem — tista grozna, po magjarskih in židovsko nemških sovražnikih Rusije tako preklicana in ogrožena Sibirija! O, ako bi pač Magjari imeli Sibirijo! — pa vsaj je nikoli ne bodo.
Ker ravno uže govorim o znanstvenostnih odnošajih magjarskih, naj opomenim še, da posebno mojo pozornost so budile sto in stovrstne, prezalo in mično oslikovane knjige za nežno magjarsko mladino. Vidiš jih v najokusnejših oblikah v mnogobrojnih knjigotr{{prelom strani}}govnicah vse polno na prodaj. In sploh se moraš čuditi premnogobrojnim knjigam v magjarskem jeziku in prerazličnega zapopadka Magjar rad govori, pa tudi rad piše! Res je razen mnogo originalnih dél polno tudi kompilacij in prevodov iz zapadno-evropskega slovstva, kajti Magjari dandenes v svoj jezik prevedó skoraj vsako znamenitejšo slovstveno novost. Čudom sem se čudil, zagledavši v magjarskem prevodu tudi slovito dr. Makenzie Wallacevo knjigo, v katerej ta Anglež, ki je več let bival v Rusiji, še dosti objektivno in častno govori o ruskej državi. Ako pa vrhu tega še v poštev vzamemo dosti nad dve sto v magjarskem jeziku izhajajočih novin, kakor tudi to, da največa masa prostega kmetskega naroda magjarskega ima gotovo sila malo uma in zanimanja za slovstvenost, moramo tembolj priznavati izgledno patrijotično delovanje in požrtvovalnost magjarsko v obziru slovstvenem.
{{prelom strani}}
| |||