Magjar ember in Budapešta: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 70:
Po dveh takozvanih „Orfeumih" predstavljajo se nemški in drugonarodni umetnjaci, vzlasti iz zapadnega sveta. V njih vidiš sem ter tja zares marsikaj umetno-zanimivega in spretnega. Večjidel pak so to dragi prostori, po katerih se po besedah in ponašanji skoraj do skrajne skrajnosti streže le poltnemu poželjenju. Ženske ti nastopajo malo malo da ne v samem evinskem kostumu, in tu se potlej taka predstavljačica ne sodi po svojej umetniškej veljavnosti, ampak žanje vselej toliko živahnejšega pleska, kolikor mičnejša je po telesu in brezobzirnejša po ponašanji. Tako je neka angleška polnouda popevateljica sicer strašno hripavo — ne morem drugače reči — regetala svoje albijonske narodne; ali občinstvo jo je s frenetičnim vriskom hvalilo, ker je tako dobro znala pokazati, kar poslušatelji po njenih angleških besedah nijso razumeti mogli. Jednako, ako ne dogodi, da kaka tuja taka umetnica poprime izjemno kako magjarsko „kantato", zbesné pričujoči Magjari, katerih je tu najmenj, takoj v tak vrišč in navdušeni ropot, da se vse trese in poka. Kljub vsemu temu pak sta „Orfeuma" večer za večerom obično dobro obiskana, vzlasti od židov, pa tudi peštanski nežni spol brez dostega premisleka in zarudevanja precej gosto sedeva v teh opolzlih zavodih.
{{prelom strani}}
Budapešta je uže davno glasovita po svojej razuzdanej moralnosti. Ali kolika socialna propast in gnjiloba se gnjezdi in širi v tem mestu to sem mogel stoprav verjeti, ko je moj tovariš necega večera povabil me pogledat tudi to temno stran budapeštanskega življenja. Ne pretirajoč, s premislekom rečem: v jednej dobrej četrti Pešte, v ónej, ki ob Dunavu leži proti severu, tu vse nebrojne, drug pri drugem ležeče prostore drži in polni Venus vulgivaga. V vsakej tukajšnjej ulici so gosto na desnej in levej navadno prostejše pa tudi elegantne gostilnice in kavarne. Skoraj v vsakej od teh je postavljen oder, na katerem se zdaj góde, zdaj predstavljajo dramatični prizori, največ pa vzlasti nemške popevateljice v tankem trikó „debele" pojó. Mej posameznimi prisedajo k njim, nabadajo jim cvetlice na suknje itd. V več velikih kavarnah se shaja na sto takih devojk ob jednem. Pijó kavo, čaj, kadé cigarete — vse mirno mej moškimi. In mej njimi vidiš vzlasti po boljših prostorih, v katere se plačuje vstopnina, tudi zares krasne in v dragocenem lišpu in odelu bliščeče se take ženske, katere so iz boljših ali celo visocih stanov semkaj zašle. Na tisoče takih žensk se živi samo od ponočevanja, droge pa po dnevi tudi delajo kot šivilje, modistice itd. Ako k temu vzamemo še preveliko število zakonito dopuščenih bordélov v Budapešti, potem vidimo, da metropola magjarska v obziru nemoralnosti primeroma prekosi vsa druga moderna mesta.
Ko sem tako od raznih stranij ogledal si Budapešto ter seznanil se z bitjem in modernim naporom naroda magjarskega, vprašal me je moj magjarski tovariš in prijatelj, kako tedaj po vsem tem sodim o Magjarih in njihovej metropoli. Naj tu še enkrat omenim, da je moj spremljevalec, akopram Nemec po imenu in pač tudi po krvi, bil ultra-Magjar po mišljenji, ter da je po vsem razgovoru razodeval se znanstveno naobraženega mladeniča, ki dobro pozna in scenuje vse in vzlasti politične odnošaje Magjarorszagu. Razumeva se, da sem takemu svojemu tovarišu odgovoril, da se čudim, da so Magjari kulturno uže toliko napredovali, da se čudim temu tem bolj, ker so oni odsekana veja turansko-tatarskega, kulturno nenaobraženega plemena ter osamljeni in tuji mej evropskimi narodi. Posebno pak sem povzdigoval njihovo spretnost in pridobitve v obziru političnem. Taka moja izjava je mojega{{prelom strani}} tovariša srčno radovala, kar je mene osrčilo, da sem ga vprašal, s kakim pogumom Magjari gledajo v bodočnost. In na to mi je on v širjem političnem razsojevanji izpovedal, kar čutijo in mislijo vsi Magjari: da jim preti vzlasti Slovanstvo — panslavizem. Na to jaz rahlo pristavim: Slovanje nijso nikoli in pač tudi ne bodo smerali na zatiranje tujih narodov. Vsi dandenašnji veliki napori slovanski težé le za osvobojenjem samega sebe. In, rekel sem prijateljski, jaz mislim, da bi Magjari v svojem interesu najbolje ravnali, ako bi sè svojimi mnogobrojnimi slovanskimi sodržavljani kolikor mogoče prijateljski razumeli in z njimi pravično ravnali. Na to on nekoliko zaruden in ogret: „Mi postopamo pravično z njimi: naš narodnostni zakon daje toliko ravnopravnost vsakemu narodu, da nobena polyglottna drŽava nema ad hoc tako široko pravičnega zakona." —Ali Miletič! — ta je vendar nekaj čudno obsojen, rečem jaz. — „To je istina," odgovori on, „tudi mi Magjari nijsmo pričakovali take njegove obsodbe, in potlej smo obžalovali jo; — ali „ad statuendum exemplum" mora v takih slučajih država vendar strogo postopati."
Dalje nečem razvijati najinega političnega razgovora. Saj nam je vsem znano, kake politične težnje in teže imajo Magjari.
Mali Magjar je dandenes velik gospod! Razdvojeno, nesložno pa tudi nehajno politično vedenje avstro-ogerskih narodov, in še druge razmere, ki brigajo najvišje kroge naše monarhije, poslužile so politično brezobzirno energičnim Magjarom do nadvladajoče mogočnosti, s katere zdaj trdo pritiskajo vse druge sodržavljane. Vzlasti pa Magjari okrutno gospodujejo nad narodi v področji njihovega magjarorszaga, in to posebno še nad mnogimi milijoni Slovanov, kateri uže dan na dan večjo škodo trpé na svojem materijalnem kakor duševnem razvijanji. In to svoje gospodstvo skušajo Magjari vedno še bolj razprostreti in brutalneje utrditi — kolikor namreč sami bolj čutijo, da vpričo zmirom bolj zavedujočega in ojačujočega se Slovanstva žuga njihovej gloriji in oholosti neizbežljiv in dosleden polom. Saj baš to nenaravno stanje politično: surovih tatarskih Magjarov gospodstvo nad duševno tolikanj presegajočimi jih narodi slovanskimi, ta sramota torej, Slovanje sluge Magjarov! – to je, radi česar se imajo Slovanje, ki so vredni svobode, spogledati še in morda kmalu z Magjari! Končna pravda tu ne more biti dvomljiva. In potlej naj Magjari svojski pastirujejo po pustah — Slovanje jih ne bodo nadlegovali.
[[Kategorija:Josip Ogrinec]]
[[Kategorija:Slovenski narod]]
[[Kategorija:Kratka proza]]
[[Kategorija:Dela leta 1879]]
| |||