Pravična in resnična pisma spectabilisova: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 411:
Teško mi je, silno teško, spuščati se v polemiko s strokovnim učenjakom, ki vé za vsako dlako rakovo, dočim sem jaz v nepriliko prišel, bi li tudi rakove škarje brojil mej noge, ali bi jih povisil do rok.
Vratu pa vendar le nema rak, to dobro vem iz historije, ker so bili svoje dni v Krapini obsodili na smrt jednega raka, pa ga nijso znali drugače justificirati, nego so ga vrgli v vodo, hoteči ga vtopiti, kar se pa modrim Krapinčanom se ve da nij posrečilo, temveč je na smrt obsojeni rak, prišedši v vodo, vseh svojih 16 resničnih in pravičnih parov raztegnil in je začel veselo plavati po Krapinskem potoku tako, da se je vse čudilo, staro in mlado. Ker uže govorim o raku in o „Ljubljanskem Zvonu", dozvolite, da pregovorim besedico še o nekem drugem tudi živalskem imenu, in da postavim semkaj le neko osobno opazko. Mej pesniki sem našel neko meni čisto dobro znano in zelo simpatično ime, samemu imenu katerega pesnika po pravici in po resnici ne smem nič prigovarjati, to vem, in da je 31 Medvedov ter 47 Kosov pri društvu sv. Mohora, smo tudi uže lani zvedeli. Medveda še nijsem čul pevati dozdaj nobenega, Kosi so pač po naravskih zakonih poetično stvarjene duše, pa če kateri zapoje kakšno novo, se nij čuditi, malo in kratko ne.
Ne da bi rekel, pesen nij dobra, ampak s tujim perjem se malokdo rad kinči, naročito ne spectabilis, ki ima lastnega perja dovolj, še več ko Erjavčev rak nožnih parov, in zato bodi povedano prijateljem in znancem, takim, ki so mislili, da me je začela luna trkati na stare dni, da še nijsem nikoli nobene „zložil", še takrat ne, ko sem se v 5. latinskej šoli učil skandirati, in je tudi ne bom, če Bog dá.
Ne da se tajiti, da sem uže storil dosti grehov na literarnem našem polji, ali vsi moji grehi so bili čisto prozaični, brez izjeme, ritmičkega greha nijsem še naredil nobenega.
{{prelom strani}}
Ko bi se bil spoštovani moj imenjak dal vpisati precej s početka v Zvonov konsorcij, ne bi jaz besedice črhnil, ker se pa nij dal vpisati, ampak je kar tako skočil iz Minervine glave, sem jaz kot stareji dolžan povedati, da sem primus, a moj imenski je sekundus po pravici in po resnici, ali barem senior sem jaz, a on junior, kakor je to bilo uže od nekedaj v navadi, ko se je reklo n. pr. Cajus Plinius secundus ali pa Cervantes mlajši, kakor se je leta 1862 nazval pesnik epopeji „Don Quichotte della blatna vas."
O „Ljubljanskem Zvonu" sem Vam zdaj povedal vse, kar sem imel povedati, še o „Kresu" bi imel eno reči zavoljo ravnopravnosti, da mi ne bi kdo podmetal pristranosti.
Meni je v oči zbol sestavek o potresih; kako tudi ne bi, ker sem tečajem prošlih treh mesecev postal pravi „Seismograf", kateremu ne uide nobeno zemeljsko „guganje", kakor bi rekel Koseski.
Precej s početka govori pisatelj, kako hudo je potres zadel mile nam brate Hrvate v Zagrebu. Ta izreka nij čisto resnična in pravična po mojem prepričanji, ker nij samo Hrvate steplo, ampak vsepovprek, kar je bilo ljudij v Zagrebu, ne glede ni malo na „umgangssprache", tako da so dobili svoj delež tudi Nemci, kar jih je tukaj, in celo Magjarom na kaptolu nij prizaneslo, in pa Židove je spravilo celo ob četiri zapovedi božje tako, da jih imajo sedaj samo šest spodnjih na kamenitej ploši, stoječej na pročelji semitiškega templja, dočim so četiri na gornjem konci kamenite ploče zapisane pale na tla in se razbile. Židovi se namreč nijso držali sv. pisma pri desetih zapovedih, ampak so na vsako polovico ploče dali vrezati po pet zapovedi, dočim bi bili morali na eno polovico ploče t. j. na eno tablo postaviti prve tri zapovedi, a na drugo ostalih sedem. Tako se je zgodilo, da so židovi ob četiri zapovedi božje, in da jim jih je ostalo šest.
<center>Vaš</center>
<p align=right>{{razprto|Spectabilis.}}</p>
{{prelom strani}}
| |||