Pravična in resnična pisma spectabilisova: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 433:
Kaj neki dela naš spectabilis, da je na jedenkrat omolknil vsred najlepše svoje delavnosti in se ne gane nič več? Tako vas slišim povpraševati in vest mi očita, da sem storil nekaj, kar ne bi bil smel storiti po pravici in po resnici. Kar sem storil, je to, da nijsem čisto nič storil. To vam je negativen greh, draga gospodičina, kateri sicer nij tako težak in hud, kakor bi mogel po okolnostih biti pozitiven, ali greh ostane vendar le greh in zategadelj bom skusil opravičiti se, kolikor se bo dalo.
Zakaj vam nijsem tako dolgo nič pisal, ima svoje razloge; jeden najglavnejših razlogov ali vzrokov, da sem vas pustil črez mesec dnij brez pisma, je strah moj pred častnim občanstvom. Veste, ko bi se prečesto glasil in šopiril pod črto in bi nase vlekel pozornost naših političnih občinskih zastopov, mogla bi na jedenkrat strela udariti in vaš spectabilis bi se zbudil jednega jutra kot častni občan sežanski, komenski ali kaj enakega. Take nesreče se je res treba bati dan denašnji, ko ima uže vsaka slovenska vas po jednega ali dva ministra in po tri deželne glavarje za častne občane zapisane v svojih protokolih. Kaj neki bi siromašni vaš spectabilis delal v tako imenitnem društvu, še sram bi ga bilo figurirati mej tako veliko gospodo, kakor je n. pr. Depretis itd.
Častno meščanstvo se je uže smejalo jedenkrat vašemu spectabilisu, takrat, ko je pomagal restavrirati magistrat nekega precej imenitnega mesta v Slavoniji. Ko se je bilo namreč vse lepo razvilo, tako, kakor je večina v mestjanstva želela, so ponudili novi mestni očetje spectabilisu častno meščanstvo; mislite, da je razveselila spectabilisa taka ponudba? Kaj še, čisto nič! rekel je spectabilis, da ne bi rad natovoril si na pleča take česti uže zavoljo tega ne, ker je bilo vpisano mej častne mestjane tistega mesta ogersko ministerstvo iz leta 1867 in corpore z grofom Andrašijem na čelu.
Rekli so potem mestni očetje, da bodo votirali spectabilisu 200 gld. nagrade, katero ponudbo je spectabilis pač radostno sprejel, ali ostalo je pri ponudbi, na votizacijo so pozabili mestni očetje, ker so menda imeli druzega posla preveč. No, to sem napomenil samo tako mimogrede; ampak to vas lepo prosim, pomislite malo, kako žalostno rolo bi igral in kako čudno figuro bi delal en spectabilis poleg tolikih prevzvišenostij v Sežani ali v Komnu ali v Bovci – in ne smejite se! Rajši ne pišem nobene vrstice več, nego da se podam v tako nevarnost, da ne rečem naravnost — v nesrečo!
Imenovanje častnih vaščanov je zares uže epidemično postalo pri nas in nijsmo še iznašli leka proti takej bolezni.
To bi bil en razlog mojemu molčanju; še drugih razlogov bi vam mogel povedati, pa se{{prelom strani}} bojim, da bom izdal uredniško tajno; — jaz sem vam namreč uže pisal jedno pismo, pa ga je pogoltnila tista spaka, katerej pravimo uredniški koš, čeravno nij pravi koš, kakor ga nosijo po starej navadi kmetski ljudje na hrbtu, ampak je le košara, ki stoji mirno poleg urednikovega pulta in ki požre še več opozicijonalnih mislij, nego črna ruska cenzura.
Mene je bilo razjezilo, ko so na Dunaji tistej boginji, ki je dozdaj imela robec privezan na očeh, da nij mogla videti, na katero stran prevaguje pravica, sneli z očij tisti robec, tako da zdaj dobro vidi, kam ima mahniti z mečem, ako bi se prikazalo kaj pravice v slovenskej lupini. Nij slepa zdaj več tista devica, katerej pravimo pravica, ampak zdrave oči ima velike kot grška boginja Atena, vse vidi in pa tolče nas sè svojim pravičnim in resničnim mečem po našem jeziku tako okretno, da si moremo nazaj želeti tisto ministerstvo, ki je reklo, naj se Slovencem deli pravica „nach möglichkeit und nach thunlichkeit".
Najhuje je, da nas je to zadelo ravno sedaj, ko smo Slovenci postali faktor, a katerim dunajsko ministerstvo tako rado računa, če ga treba tu pa tam pri kakšnej novej štibri. — Ko ne bi vedel, da tisti veliki gospodje illustrissimusi, ki so izrekli smrtno obsodbo nad našim jezikom, le kljubujejo Taaffejevemu ministerstvu in da delajo tako, kakor delajo, samo navlašč, zaradi tega, da jezijo ministra Pražaka, bi jaz kar zdvojil, vrgel bi od sebe proč „pisek slovenski pišoči", zgrabil bi klešče, pa bi si iztrgal tak jezik, ki nema nobene veljave na svetu.
Ali ker dobro vem iz dr. Vošnjakovega resničnega in pravičnega dopisa, da je tako, kakor je in da bo uže še kaj, če bomo še potrpeli, bom počakal tudi jaz, znabiti se vendar le ukrene kaj in spremeni na bolje, temveč, ker je minister Conrad plačujoči član „Matice slovenske" in kot takov nam sovražen biti ne bi smel po pravici in po resnici, ker bi delal kot slovenski matičar na lastno škodo.
Nam, ki nijsmo v dunajskem državnem zboru in nemarno zapovedati, ampak pokoriti se, ne preostaja drugo, nego še sukati „uma svitle meče" in ne položiti orožja. Če nas tudi dražijo malo preveč, ponemčili nas še nijso, in če znamo še tako gladko govoriti „umgangssprache", še itak nijsmo tako brez pameti, kakor bi nekateri želeli, da smo. Slovenska korenina je čvrsta, zopet požene mladike, če nam še tako grdo oklestijo narodno drevo.
Srbski pesnik je zapel tako-le:
<poem>
Nebo je plave srpske boje,
A u njem stanuje srpski bog,
Oko njega angjeli srpski stoje
I služe Srbina boga svog!
</poem>
| |||