Pravična in resnična pisma spectabilisova: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 469:
{{prelom strani}}
==XIII.==
Telegrama tudi še letos nijsem dobil dne 26. aprila t. l. iz Ljubljane, kateri bi mi bil imel naznaniti narodno zmago v II. volilnem razredu. Tesno je šlo nemškutarjem, ali ipak so nas še porinili na stran za eno leto, pa to nij drugače, ker je bilo naših premalo, a onih je bilo preveč. V I. razredu smo pač premagali pol sovražnika in spravili smo srečno v mestni zbor gosp. Fortuno, katerega ima uže samo po sebi zaznamenuje srečo.
Ker tedaj uže imamo svojo srečo v mestnem zboru ljubljanskem, se mi zdi, da bode skoro pričela pravična in resnična nesreča nad nemškutarji, katera jih bo kar po redu enega za drugim trebila in gonila iz mestnega zastopa tako dolgo, dokler jih bo kaj, a čez tri leta bomo z restavracijo gotovi.
Letošnje volitve so bile samo „praeludium", k letu še le bodemo začeli redno popevati himno v dur tonu, kadar se nas bo nabralo več, zdaj je še premalo naših v II. razredu in tudi v I. razredu bi nam ne škodilo nekoliko več glasov, ko bi jih imeli.
Po pravici bi uže letos bili morali zmagati mi, ali po resnici so zmagali vendar le nemškutarski kandidati, kakor vam je le predobro znano. Iz tega vidite, da se resnica včasih loči od pravice in tara svojim potim sama brez pravice.
K letu bo drugače, če ne pride zopet kaj vmes, tako mislim jaz, vam tudi odkrito povem, ker mislim.
Če ravno nijsem rojen matematikar, se mi itak zdi čudna ironija, ka smo v manjšini Slovenci, katerih so našteli v Ljubljani 18. 313, a v večini je manjšina od 5422 ljudij, in ka imajo nemškutarji 19 zastopnikov v mestnem zboru, mi samo 11, akopram smo zmogli 577 glasov, a oni samo 451 pri volitvah.
Pravično to nij, nikakor ne, resnično je pač, še preveč resnice nahajamo v tej okolnosti, pravice pa čisto nič.
Pa zdaj je uže prepozno lamentirati in jeremiade popevati za letos; k letu se bomo drugač prijeli če bo šlo, če ne bo šlo, bomo pa še potrpeli in počakali, saj smo uže vajeni čakanja, in dosti smo se tečajem preteklih let „s bikom boli" kakor pravijo, mu bomo uže enkrat oba roga odkrhnoli, saj nema več tako ostrih rogov, kakor jih je imel tisti bik, s katerim se moramo bosti v eno mer in nam še ne da miru, čeravno uže vidno omaguje ter ga bo prej ali slej zalazila in ugonobila živinska kuga.
Nemškutarji se bahajo zdaj in pravijo, da je vlada nam pomagala, a njih da je na tla pritiskala. Kolikor se meni dozdeva, ki nijsem{{prelom strani}} blizu vrtinca in gledam stvar mirnim okom, nij vlada prehudo pritiskala, nij posebno energijo pokazala in tudi nij nobenemu njenemu in našemu protivniku kaše zabelila, kakor bi si bil to marsikateri zaslužil, naročito tisti urednik „Laib. Ztg.", ki je šel na našo škodo po svoje popravljat vladino izjavo tičečo se izborne agitacije, k večjemu nam je pomagala deželna sodnija, katera je ravno v pravem času dejala pod ključ tistega nemškutarskega Pressnitza, ki bi bil sicer glasoval, a sedaj nij mogel glasovati, ker je zgubil svoj aktiven votum, ter bo sam prišel pod pravičen in resničen porotniški pasiven votum in bo voljen po zaslugah na tri leta ali koliko, to ne vem povedati, ne v mestno zastopstvo, ampak nekam drugam.
Sicer ne bi bilo lepo in krščansko tudi ne bi bilo, ako bi se veselil kdo nesreča svojega bližnjega, ampak jaz kot spectabilis se smem veseliti, če vidim, da je zadela krivica pravična roka, ker sem vajen gledati take zadeve in tudi vem, da brez šibe božje ne bi bilo mogoče shajati na svetu.
Tisti taki c. kr. Rempeši, ki ne verujejo ne stalnost sedanje Taaffejeve vlade, in mislijo, da bode prej ali slej postal litijski „Turopoljec" minister, tisti se mi pač smilijo zato, ker nijso hudobni, ampak bedasti so, če zares mislijo kaj takega in so vsmiljenja vredne reve — duševni evnuhi, pa jih bom obžaloval, kadar bom zvedel, da je tega ali onega takega c. kr. Rempeša nespametnega zadela pravična roka, ter ga avanzirala ven iz naše dežele ali pa v zasluženo stanje miru, kakor se je to uže dogodilo nekaterim čisto po pravici in po resnici.
Ker vam nemam danes nič veselega ali prijetnega poročati, rajši neham pisati, nego da vas dolgočasim; itak se mi pa zdi to pismo tako suhoparno, kakor da mi ga je gosp. profesor Ž. diktiral, ali sploh kateri profesor, ako mislite, da nij lepo zadevati se brez potrebe v osobnosti.
Prejmite moj srčni pozdrav!
<p align=right>{{razprto|Spectabilis.}}</p>
{{prelom strani}}
| |||