Pravična in resnična pisma spectabilisova: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 585:
{{prelom strani}}
==XVI.==
„Škoda se dela, škoda!" — tako govori Linhartov Gašpar v igri „Veseli dan ali Matijček se ženi", opazivši, da mu je Tonček pomečkal dinje-buče, ko je skočil čez okno.
Tudi jaz moram danes zaklicati: škoda se dela, škoda, pravična in resnična, in sicer v 6. številki „Ljubljanskega Zvona"!
Le pomislite, dve buči na našem narodnem polji sta v jednem listu „Zvonovem" zmečkani do čistega, in sicer je g. Janko Kersnik jedno narodno bučo, tako, ki raste mej koruzo, zavratno zatolči dal, a drugo, žlahtno in plemenito je pa g. Fr. Levstik očitno pred vsem svetom zmečkal in sprešal.
Prva buča je strijc Blaž Mozol v Jurčičevih „Rokovnjačih", katera je obetala še rasti in bi bila gotovo še rastla v Jurčičevem vrtu, ali presajena v Kersnikov vrt, je usahnila še predno je čisto dozorela.
S početka nijsem mogel, ni hotel verjeti, da je Blaž Mozol zares mrtev, ampak mislil sem, da mu jeden udarec po glavi ne bo škodil in da mu bo uže stara Mozolka zopet nabrala zelenega hobada ali bezgovega zelenja, s katerim si bo obvezal rano na glavi, nego mesec, ki je prilezel počasi čez hrib in je obseval Blaža Mozola, kateri je ležal krvav, mrtev v cestnem prahu v samotnej kolovškej dolini pri starih jasenih, tisti nesrečen mesec, pravim, me je spravil ob vso nado, da bo Mozol še kedaj preganjal in tožil Rokovnjače in da mu ti še ne bodo tako hitro prišli do kože.
Nesreča, katera je zadela Blaža Mozola, tega pravičnega in resničnega filozofa Jurčičevega, mi je globoko zarezala srce; rajši bi videl, da je deset Rokovnjačev mrtvih, kakor pa jeden Mozol, kajti Rokovnjači bi se še dali nadomestiti kako tako, Mozola nam pa ne bo nadomestil nihče.
Ko sem one dni srečal svojega prijatelja, tistega, ki je čisto zaljubljen v strijca Mozola in ki je preložil ter v praškej „Politiki" razglasil debato mej strijcem Mozolom in hlapcem Francetom o tem, da-li sta zares Adam in Eva pila vino iz okrogle buče pod figovim drevesom ali ga nijsta pila, me je vprašal prijatelj, kaj je novega.
„Kaj bi bilo novega, dragi amice, tvoj Mozol je mrtev!"
„Saj nij mrtev!"
„Se ve da je, saj sem čital v „Ljubljanskem Zvonu", da je mrtev, in zakaj ne bi bil."
„Zato, da nij!"
Ko je potem čital prijatelj moj sam in je z lastnimi očmi videl v „Ljub. Zvonu", da{{prelom strani}} je Mozoi zares mrtev, je bil žalosten in rekel je, da bomo tudi njemu, Mozolu, morali napraviti spomenik kraj ceste v samotnej kolovškej dolini, in da bi on precej dal par goldinarjev v ta namen, ko bi samo imel kaj več denarjev.
O, gospod Kersnik! kaj ste naredili z Mozolom; nijsem mislil, da ste tako okreten in da imate tako hudobno srce! Če nam še zdaj v prihodnjem poglavji usmrtite Rajtguzna, potem smo pa skoro pri kraji: nego kaj takega nam nikar ne naredite, zato vas prosimo in tudi za Polonco vas prosimo milosti, bila bi prevelika škoda, ko bi sirota morala umreti še tako mlada, kakor jo je Jurčič postavil na svet!
Ko bi se Blaž Mozol vendar še oživel in bi zopet začel hoditi po svetu, kar nij nič nemogočega pri romanih, bi znabiti bolj pameten postal, a živeti bi še mogel, če tudi brez desne roke, ker delal itak nij rad, a govoriti bi še mogel vendar le in povedati včasih katero pametno.
Druga buča, katero je dal v svojo pravično in resnično prešo g. Levstik iu nihče drug, poznam ga „po jezici", je plemenita buča, ki je zrasla v višnjegorskih vrtih, in je drugače dobra, samo še nij dozorela čisto, ampak je prerana od sebe dala nekaj nezrelih in še mehkih koščic v podobi zgodovine slovenskega slovstva.
Ko bi se ta plemenita buča ne bila prenaglila, ampak ko bi bila še zorela par let, bi znabiti še imeli Slovenci kaj koristi od nje, zdaj se pa bojim, da ne bo nič rodila, ker jo je preveč ranil oblasten kritikar ter jej je porinil svoj kritičen nož v sredino srca.
Ko je bil g. M. Kračmanov leta 1859, v „Slovenskem Glasniku" na ravno tak način sklopouhal „Mlinarjevega Janeza", sem se tudi bil prestrašil takega govora in mislil sem, da je oča Mlinarjevega Janeza mrtev; — ali nij bil mrtev ko strijc Mozol, ampak vzdignil se je in je pozneje še mnogo dobrega sadu rodil. Kritika, če tudi neusmiljena, celo okrutna, je storila dobro delo, rešila nam je dobrega pisatelja. Tako bi želel tudi zdaj, da ne bi preostra kritika ubila domoljubnega moža in marljivega pisatelja, ampak da bi ga podučila ter napeljala na pravo pot.
Nam drugim, ki radi pisarimo tu pa tam kaj, bodi v svarilo Levstikova pravična in resnična preša, v katero nas bo deval jednega za drugim, če ne bodemo dovolj pametni.
Če bo še kedo kaj pisal o stvari, katere ne razume in bo prišel potem v tisto nesrečno prešo, sam si bo kriv; jaz sicer ne bi rad, da bi kedaj g. Levstik mojo neplemenito kožo prirejal za jirhače, ampak če bom kaj zakrivil in storil kaj takega, kar ne bi bilo v prid našej narodnej stvari, naj me le loputue, ne bom mu zameril, še hvaležen mu bom za poduk in kratek čas.
{{prelom strani}}
Ti „Ljubljanski Zvon" pa, ki si moj ljubljenec postal, ker si originalen skoz in skoz in nijmaš {{razprto|„roke ni srca"}} pri Haysetovem „Novellen Hausschatzu". Ti si itak naredil veliko škode v našem narodnem vrtu, ker si nas tako nepremišljeno spravil ob dve buči, jedno narodno, drugo plemenito.
„Škoda se dela, škoda!"
„Zg. Danica" je pisala leta 1860. ako se ne motim, nekaj o nespodobnosti in zapeljivosti Preširnovih poezij, kjer se je naročito grajala „železna cest": „katerej je nekdo napravil celo napev, bo pa uže zato odgovor dajal pred večnim Bogom."
G. Levstik se bo menda lehko izgovarjal pred Bogom zavoljo svoje kritike, ki je pravična in resnična, nego v prihodnjej prvoti slovenskega slovstva bode paradiral mej slovenskimi pisatelji kot Blaž Mozol mej Rokovnjači.
<center>Vaš kritični</center>
<p align=right>{{razprto|Spectabi1is.}}</p>
{{prelom strani}}
==XVII.==
| |||